BENETKE

Biti v Benetkah v dneh pred uradnim odprtjem bienala je videti nekako takole: vsakodnevno razmišljanje, ali bi šel peš ali z vaporetom, ker ne veš ali so ulice ali ladje bolj polne, čakanje v vrstah, prepredenih z naključnimi srečanji, nenavadna poznanstva, nastopi, ki včasih (pogosto ) zamujajo, seznam načrtovanih otvoritev, na katere ne prideš in tistih, na katere se znajdeš čisto po naključju, vodka in spritz, kadar ti kdo ponudi, pogosto izpuščen zajtrk zaradi večera, ki se je nenačrtovano zavlekel, tramezzini in cicchetti na poti, ki rešijo vsako “umiram” od lakote” situacijo ne glede na uro dneva in poskusi, da to isto hrano ubraniš pred izjemno nasilnimi galebi, biti moker zaradi dežja vsaj trikrat na dan, prečkanje Vie Garibaldi gor in dol v iskanju najbližjega mesta za posedanje po celem dnevu hoje, občasno navdušenje nad kakšno umetnino, prijetna presenečenja (pogosteje ne tako prijetna), imena, ki si jih poskušamo zapomniti, saj obstaja toliko odličnih praks, za katere ne vemo in tistih, ki jih je morda dobro pozabiti. Če bi hotela vse povzeti z eno besedo, bi bilo zagotovo intenzivno. Vendar to ne preprečuje ljubitelje umetnosti, strokovnjake, novinarje in vse tiste, ki želijo biti del tega ali pa le iskreno obožujejo ta kaos (pa tudi videti in biti viden), da enkrat na dve leti pristanejo v Benetkah in posvetijo nekaj dni raziskovanju lokacije Giardini in Arsenale ter vseh stranskih prostorov.

ŠPANSKI PAVILJON V neverjetno obsežni analizi je Sandra Gamarra Heshiki zgodbo o rasizmu, migracijah in ekstraktivizmu povedala skozi optiko ekološke in muzeološke krize.

etos je bila kuratorska palica osrednjega paviljona (in s tem postavljanje okvirja celotnega bienala) zaupana brazilskemu kustosu Andrianu Pedrosi. Delo umetniškega dvojca Claire Fontaine “Tujci povsod” je Pedrosi uporabil za naslov bienala kar je razveselilo vse, saj je sredi nevarnega vzpona nacionalizma in krepitve desnice povsod sredi Italije s tem zavzel močno anti-Meloni stališče. Na malem pomolu Arsenale zasije delo Claire Fontaine v vseh svojih barvah in v vseh svojih večjezičnih ponovitvah ter nas zelo preprosto in jasno opominja, da je vsak od nas tujec nekje in zelo pogosto na kraju, ki ga imenujemo dom. Skupinske in individualne selitve, prihodi in odhodi, vojne doma, mir, ki ga nekdo prinese, smrt, meje, ki so za mnoge strogo zaprte, miti, rituali, zgodbe o poreklu, o kolonializmih. Vse to je nekaj tem, s katerimi se ukvarja bienale, in vse je zvenelo zelo dobro. Zgodbo o preseljevanju, ki jo poznamo vsi, ki nismo državljani »prvega sveta«, pripoveduje že barvita freska na pročelju osrednjega paviljona, ki jo podpisujejo Huni Quinn, avtohtoni umetniki iz Akre v Braziliji, tik ob meji z Perujem. To je bil jasen znak, da je letošnji bienale predan tistim, ki so v zahodnoevropskem kontekstu »tujci«. Postavljalo pa se je vprašanje, ali je to dovolj.

FRANCOSKI PAVILJON Mladi kipar Julien Kreuzet je prvi francosko-karibski umetnik, ki je zastopal Francijo, in zagotovo eno od imen, ki ga je treba obdržati na radarju.

Na legendah okoli osrednjega paviljona je bilo letos prvič moč opaziti signaturo »razstavlja prvič na bienalu«, ki aludira na veliko število tistih, katerih prakse so pozabljene, zatrte, marginalizirane in za katere je ta “performans” premieren korak naprej. To, kar je bienalu tokrat uspelo, je zbrati impresivno število umetnikov (več kot 300) in izzvati zahodnoevropsko razumevanje umetnosti s predstavitvijo periferne, marginalizirane in geografsko oddaljene ustvarjalnosti. Na žalost je pa seznam stvari, ki se niso posrečile nekoliko daljši.

EGIPTSKI PAVILJON Čeprav Wael Shawky ni dobil zlatega leva, si je ogledal delo “Drama 1882”, ki obravnava Urabija
z revolucijo proti imperializmu je navdušil občinstvo in se hitro znašel v priporočilih vsehRevolucija proti imperializmu je navdušila občinstvo in se hitro znašla v priporočilih vseh

Poleg tega, da se prav z vplivom tistih, ki so »tujci«, postavlja vprašanje, kaj je čigavo in s kakšno logiko ter v kolikšni meri sploh bienale, ki temelji na konceptu nacionalnih paviljonov, resonira s težnjami sodobnega sveta, se zdi, da je marsikoga spomnil na veliko, mehko in predvsem boleče mesto sodobne umetnosti. Vsi so močni v retoriki, vendar teorijo prenesti v prakso ni tako enostavno, zaradi česar se pogosto vrtimo v neskončnih krogih ali obtičimo v vrzeli med tem, kar se zagovarja in tem, kar se izvaja v praksi.

KANADSKI PAVILJON Kroglice iz muranskega stekla Kapwanija Kiwange spominjajo na zgodbo o zgodovini svetovnega trga

S tem v mislih se zdi, da je letošnjemu bienalu uspelo bolj eksotizirati »Drugega« kot pa ga slaviti. Reducirati umetnost »obrobja« na folklorno, naivno, dekorativno estetiko, posredovati več občutka izključenosti in konzervativnosti v razumevanju in v prezentaciji, kot pa ponuditi progresivne umetniške težnje. Prav tako je treba priznati, da je dodeljevanje izraza “tujec” avtohtonim skupnostim v Braziliji, Mehiki, Avstraliji ali Novi Zelandiji tema za razpravo, vztrajanje pri spolu in spolnosti LGBTQAI+ umetnikov in njihovo uvrščanje pod “tujce” pa deluje nekoliko retrogradno in anahronistično. Na splošno je morda to najboljši najkrajši vtis. Kot lepo pravi Tame Impala: “Občutek je, kot da gremo nazaj”.

AMERIŠKI PAVILJON V delu Jeffreya Gibsona so perle, tekstil, najdeni predmeti našli svoje mesto in povedali
zgodba o radikalno vključujoči prihodnosti

A kljub temu, da se zdi, da bienale pogosto spotika samega sebe, je treba priznati, da je razstava pogosto tako transdisciplinarna kot transkulturna in da so stvari, ki jih je vsekakor vredno videti.

Povsod tujci

Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je delo “Pos’ se acabó este cantar”, avtorice Ane Segovia, eno najboljših video del Bienala. Dva mehiška kavboja, charrosa v tradicionalnih oblačilih, sta prikazana v toplih, intenzivnih barvah na dveh velikih zaslonih. Ko ju predstavi kot stereotip mehiške kulture in pramoško figuro, sinonim za moškost, speljano v razmerje, za katerega je težko določiti, ali je spogledljivo in tesno, nasilno ali obrambno, Ana zasuka mačo. Na podobni poti in v spoju queer estetike in kulture, družbenih norm in pričakovanj, mačistične kulture Argentine in pop referenc La Chola Poblete gradi fantastične svetove, ki predstavljajo odpor do družbene in vsakršne druge represije.

ESTONSKI PAVILJON Cerkev Santa Maria delle Penitenti je letos postala razstavni prostor za dela umetnice Edith Carlson in desetine njenih velikanskih glinenih skulptur.

Z raziskovanjem vprašanja migracije kot mobilnosti oblike in materije ter v želji po dekonstrukciji identitete je Wang Shui ustvaril večkanalno video-skulpturo, ki deluje skupaj z mrežastimi zasloni LED in v temni sobi predstavlja skoraj oprijemljivo transmutacijo slike in svetlobe. Skozi osem video del na velikih platnih maroška umetnica Bouchra Khalili izrisuje ozvezdja, natančneje gibanja migrantov iz Afrike, Bližnjega vzhoda in jugovzhodne Azije. Njihovi obupani poskusi približevanja Evropi in ideji o »boljšem življenju« prinašajo številne neizogibne postanke v tranzicijskih državah, nenehne selitve med mesti in iskanje varnosti. Bouchra ta gibanja riše na zemljevidih ​​in jih spreminja v nekakšne selitvene konstelacije. Podobna zvezdnatemu nebu so dela iz serije “Warawar Wawa” bolivijske fotografinje River Claure, ki so priredba “Malega princa” Antoina de Saint Exupéryja, vendar z dogajanjem v sodobni Boliviji. Eno močnejših video del je delo, ki ga je predstavil filipinski umetnik Joshua Serafin – futuristična vizija rojstva novega telesa, kjer spolno nebinarno božanstvo samoustvarja in ustvarja entiteto, ki je hkrati človeška, postčloveška in transbožanska.

Voda, špekulativne pripovedi in novo branje zgodovine

Voda je bila povsod, pa ne mislim na beneške kanale. Instalacijo Yuko Mohri v japonskem paviljonu navdihujejo trenutni poskusi delavcev, da bi preprečili puščanje vode v tokijski podzemni železnici, kjer Yuko umetno ustvarja razpoke in jih poskuša popraviti. Morda še bolj osupljivo delo pa je razpadajoči sadež, saj elektrode, pritrjene nanj, prevedejo vlago in razpad v zvok, ki prevladuje v prostoru. Voda, ki se dviga in spušča s pomočjo hidravlične črpalke, je srce italijanskega paviljona in kar težko se je upreti opojni želji, da bi tu ostali dlje, poslušali zvok in gledali vodo, ki se dviga in spušča. Če je kaj predstavljalo idejo razbijanja nacionalnega mita, koncepta razstave in samega prostora, potem je to luksemburški paviljon, ki izžareva povezanost. Kolektiv Every Island in oblikovalec zvoka Andrea Mancini je povabil štiri umetnike, da nekaj časa preživijo v rezidenci v Benetkah, kjer vadijo in pripravljajo nastope, ki jih nato dnevno predstavljajo v paviljonu, kjer so med drugim v kovinska tla vgravirana pravila in omejitve nastopa. Osvobajajoč, bolj odprt pristop h kuratorstvu, institucijam in razstavnim konceptom ter izmenjava pozicij in prostorov delovanja so vsekakor nekaj, česar si v svetu umetnosti želimo več.

ŠVICA PAVILJON Švicarsko-brazilski umetnik Guerreiro do Divino Amor je s svojim delom uspel družbeno kritiko »zaviti« v duhovit in vizualno privlačen koncept.

Fantastična instalacija Kapwanija Kiwanga v kanadskem paviljonu, ki kot osnovni material uporablja perle, prav tako govori o izmenjavi, le nekoliko drugače. Kroglice so narejene iz muranskega stekla, enega najpomembnejših beneških dobrin, ki se izvaža na afriške, severnoameriške in azijske trge, Kapwani pa jih uporablja kot simbol valute za menjavo in nakup afriškega blaga, kot je dragocen les, slonovina ali zlato in celotno delo predstavlja sijajno misel o zgodovini svetovnega trga. Na drugi strani pa neverjetno zgodbo pripoveduje švicarsko-brazilski umetnik Guerreiro do Divino Amor, ki z razstavo »Super Superior Civilizations« predstavlja šesto in sedmo poglavje svoje sage »Superfictional World Atlas«, v kateri prepleta švicarsko identiteto z grško mitologijo, stereotipi in njegovo izmišljeno kozmologijo. Njegov izraz je izjemno duhovit, ostre ironije in vizualno zapeljiv.

BONUS POHOD

Čas običajno ni najboljši partner pri tako velikih razstavah in res malokdo uspe obiskati vse na seznamu »must see«, da bi uspel narediti nekaj izven načrtovanega plana. Če pa je kaj prostora za to, je vsekakor treba zaviti v okoliške ulice – če ne zaradi drugega, vsaj zato, ker skrivajo preostale paviljone, kot je na primer črnogorski. Tam so dela Darje Bajagić, ki pripoveduje o črnogorskem otoku Mamula in njegovi burni ter nekoliko bizarni zgodovini, kjer avtorica razstave poziva k samorefleksiji in premisleku o odnosu do dediščine. Ali pa v hrvaški paviljon, ki se nahaja v Fabriki 33, ki je morda eden boljših primerov ideje o »tujcih«, ki so razpršeni vsepovsod. Vlatka Horvat je v okviru projekta »Handy tools« k sodelovanju pri projektu in predstavitvi svojih del povabila več deset umetnikov iz nekdanje Jugoslavije, pa tudi iz vsega sveta. Palazzo Franchetti skriva neverjetno lepo notranjost in prav zaradi nje se je vredno ustaviti. V času bienala ta palača v prvem nadstropju skriva razstavo Tvoji duhovi so moji, kjer se predstavlja več kot štirideset video in filmskih umetnikov iz držav Bližnjega vzhoda, Afrike in jugovzhodne Azije na temo izgnanstva, spomina in življenja v skupnostih. V drugem nadstropju je portugalski paviljon »Kreolski vrt«, ki preko velikega števila rastlin in vzpostavljanja dialoga med naravo, ekologijo in politiko odpira vprašanja procesa osvobajanja in samoodkrivanja, ki naj bi prispevalo k vzpostavitvi novih socialnih ekologij. Sprehod od tam čez Ponte dell’ Accademia vodi do zbirke Peggy Guggenheim, kjer je trenutno na ogled razstava, posvečena življenju in delu Jeana Cocteauja, legendarnega francoskega pesnika, oblikovalca, režiserja in umetnika, ki je bil blizu nadrealistom in dadaistom in verjemite mi, obstaja res veliko del, za katera verjetno niste vedeli. Sprehod naj bi se končal nekaj sto metrov naprej pri Punta della Dogana, delu centra sodobne umetnosti zbirke Pinault, ki bo po besedah ​​lastnika vedno ostala neomajno sodobna in prostor za razstavljanje nekaterih najbolj znanih umetnikov današnjega časa. Te besede resnici na ljubo niso bile nikoli izdane in trenutno je v tem prostoru velika razstava Pierra Huygheja “Liminal”, ki razgrinja (ali morda ravno nasprotno) dinamično, fluidno, hibridno razmerje med človeškim in nečloveškim svetom.

KNJIGE

“Koktajli v Benetkah: zgodbe o Barmanu”, Walter Bolzonella

Zgodbe legendarnega barmena Walterja Bolzonella v hotelskem baru Cipriani, o koktajlih in znanih osebnostih

“Cimet in sol: Cicchetti v Benetkah”, Emiko Davies

Zgodbe, recepti in fotografije o obroku, po katerem Benetke slovijo – cicchetti

“Caffe Paradiso”, Massimiliano Gioni

Trideset let bienala pripovedujejo intervjuji s kustosi in srečanja v legendarni Caffè Paradiso.

“Benetke in hrana”, Sally Spector

Nova izdaja fantastično ilustrirane knjige, ki pripoveduje zgodbe o začimbah, prebivalcih Benetk, stavbah, zgodovini in hrani.

BARIH

Jutro (kava)

Kavarna Florian

To je možnost le, če imate več časa. Florian je manj kavarna in bolj institucija. Ustanovljena je bila leta 1720. To je kava, pa tudi del zgodovine.

Rosa Salve

Idealno za ljubitelje espressa in hitro popravilo kofeina. Poseben plus je, da je žemljica ves dan sveža, tramezzini pa preveč okusen (čeprav morda malo preveč poln), zato je zajtrk mogoče rešiti na poti.

ČEZ DAN (aperitiv)

Harryjev bar

Logičen. Legendarni kraj, kjer pride kul ekipa, ki je vedno zanimiva mešanica pravih zvezdnikov in tistih, ki so na preizkusu, in res ne veste, koga lahko srečate.

Osteria Bancogiro

Kozarec vina ali spritza in nekaj cicchetti (obvezen baccalà mantecato) v Benetkah sploh niso želja, ampak skoraj običaj. Pojedo se z nog, pozdravi želijo vsem na ulici, in ne smemo pozabiti, da skoraj vse palice pakirajo spritz. In v velikih kozarcih!

VEČER (vino/koktajli)

The Mercante

Zgodba gre za enega od redkih barov, kjer nastajajo resnično ustvarjalni in novi koktajli. Tudi to je res. Če mi ne verjamete, potem ga morate vsekakor preveriti.

Wine bar 5000

Z roko na srcu, vino ali spritz lahko sedite kjerkoli. Če pa potrebujete odmor od množice glavnih ulic in veliko izbiro vin, je to idealna postaja.