Kaj počne Marc Jacobs, medtem ko svet gori, govorice o prodaji njegove blagovne znamke LVMH so vse glasnejše, modna javnost pa vneto spremlja vsako podrobnost njegovega prvega dokumentarca Marc by Sofia, ki bo premiero doživel na filmskem festivalu v Benetkah? On bere. Marc že od svojih začetkov na Instagramu vodi kolumno z naslovom The Reading Hour (Ura branja), v kateri iz tedna v teden strastno objavlja novo fotografijo sebe in knjige, ki jo trenutno bere. V morju znanih zvezdnikov, katerih profili večinoma mrgolijo z glamuroznimi vsebinami, bleščicami in luksuznimi destinacijami, je to vsebina, za katero bi z veseljem imeli naročnino. Kajti kaj bi bilo bolj primerno in smiselno početi v premorih med tihimi upori, v času, ki se lomi pod težo negotovosti? Knjige nas vračajo k nekaterim večnim resnicam, nam nudijo zatočišče, moč in smisel, in Marc Jacobs se tega zelo dobro zaveda.
Ampak, tu je še nekaj. Oblikovalec namreč na ta način nudi podporo javnim in pogosto pozabljenim knjižnicam ter nam pošilja skrito sporočilo, naj ne pozabimo, da morajo kulturne ustanove preživeti velike izzive digitalne dobe. Zelo (ne)pričakovano od nekoga, ki je vse življenje rušil tabuje s svojim nekonvencionalnim pristopom k modi in življenju. Skrbno smo raziskali njegovo delo in izbrali 10 knjig, ki mu služijo kot pobeg od vsakdanjega življenja; shranite si jih kot pomembna priporočila za počitnice.
A Boy’s Own Story, Edmund White
Roman, ki je hkrati nežen in neusmiljen v svoji preučitvi identitete, spolnosti in notranjega boja. A Boy’s Own Story Edmunda Whitea velja za enega najpomembnejših gejevskih romanov 20. stoletja, delo, ki je odprlo vrata ranljivosti in samosprejemanju. Objavljen leta 1982, je ta roman delno avtobiografski, napisan v eliptičnem, elegičnem tonu, ki spominja na Prousta, vendar z distanco ameriškega pripovedovanja zgodb. Čeprav je včasih namerno preveč nežen do sebe, je Whiteova proza introspektivna in iskrena, zorenje protagonista, polno sramu, hrepenenja, sanj in zanikanja, pa bralca ne pusti ravnodušnega. To je knjiga, ki jo berete tiho, a jo hkrati nosite s seboj še dolgo zatem.
Pri njih ni bilo nič preprosto. V romanu The Virgin Suicides se skupina odraslih moških spominja petih sester Lisbon in njihovega kolektivnega samomora desetletja pozneje, ki je zaznamoval njihovo otroštvo v ameriških predmestjih sedemdesetih let. The Virgin Suicides so roman o hrepenenju, vplivu represivnih družbenih norm na ženski obstoj, bolečini adolescence, pa tudi o družinski disfunkciji, skriti za prefinjeno fasado srednjega razreda. Jeffrey piše z nenavadno nežnostjo, kot da bi se poskušal oklepati spominov, ki mu polzijo iz rok. Sofia Coppola, sicer najboljša prijateljica Marca Jacobsa, je leta 1999 režirala istoimenski film, vendar knjiga ostaja globlja in tišja v svojem trajanju. Odlično priporočilo za vse, ki so kdaj poskušali rekonstruirati izgubljeno.
Joan Didion piše kot nihče drug – natančno, razgaljeno, brez iluzij. Play It As It Lays, je njen najbolj znan roman, ki se dogaja v nihilistični pokrajini Los Angelesa in Las Vegasa skozi oči Marine Wyeth, igralke, ki izgubi stik z realnostjo in s seboj. Ta roman iz leta 1970 je brutalen, vendar ne zato, ker bi bil poln akcije, temveč zato, ker je popolnoma brez patosa. “Nič ni naključno, vse je brez pomena,” bi lahko parafrazirali njegov ton. Kritiki ga opisujejo kot mojstrovino moralne praznine Amerike po šestdesetih letih prejšnjega stoletja in hkrati kot roman neverjetne literarne lepote.
Miranda July piše, kot da bi vas opazovala skozi ključavnico – brez sramu, a z nežnostjo. V svojem romanu All Fours, ki je izšel lani, pripoveduje zgodbo o umetnici v krizi srednjih let, ki se po potovanju odloči, da se ne bo vrnila domov, in od tukaj naprej se začne vrsta nepredvidljivih, pogosto absurdnih, a globoko intimnih situacij. V svojem značilnem slogu, kjer je meja med resničnostjo in fikcijo zabrisana, All Fours raziskuje spolnost, željo, svobodo, starost in identiteto. Miranda piše o ženski izkušnji z nebrzdanim pogumom in kančkom nenavadnosti, ki ni za vsakogar, je pa za tiste, ki iščejo nekaj, česar ni mogoče razložiti.
Ko sem že mislila, da ne morem povezati Gaborja in Marca Jacobsa, sem prebrala njegov opis: knjiga, ki jo poskušam razumeti. Če namreč mislite, da se ne morete osredotočiti, ker ste preveč raztrgani, vas ta knjiga ne bo le potolažila, ampak tudi razjasnila. V knjigi Scattered Minds Gabor Maté ADHD ne obravnava kot motnjo, ki jo je treba “popraviti”, temveč kot izraz čustvenega odziva na okoliščine v zgodnjem življenju. Namesto etiketiranja on povezuje: pozornost, travmo, družinske vzorce in sodobno življenje. Čeprav temelji na znanosti, se knjiga bere kot osebna izpoved, polna neskončne empatije. Popoln naslov za tiste, ki se zavedajo, da so preveč raztreseni in preobremenjeni (in kdo pa ni), in želijo razumeti, zakaj.
Če obstaja roman, ki vam morda ni všeč, a bi ga vsekakor morali prebrati, je to Notes From Underground. Pripovedovalec je mizantrop, nekdanji birokrat, zaprt v lastne misli in vedno pripravljen sam sebi nasprotovati. Njegove filozofske refleksije, ostre kritike družbe in nenehen boj s samim seboj naredijo ta roman predhodnika sodobnega eksistencializma. Kratko, a gosto, ni lahko branje – je pa preobrazilno. Knjiga, ki je ne morete priporočiti vsakomur, a takšna, o kateri bodo tisti, ki jo razumejo, govorili večno.
To je roman o identiteti, razredu, spolnosti in estetiki, postavljen v politično napet London osemdesetih let, v čas Margaret Thatcher. The Line of Beauty spremlja mladega geja Nicka Guesta, ki vstopi v svet bogatih in privilegiranih, očaran od njihove elegance in moči. Alan Hollinghurst piše razkošno, skoraj baročno, a pod površino razkošja se skriva občutek grožnje in izginotja. The Line of Beauty je roman o lepoti – a tudi o njeni ceni.
James Baldwin ne piše, on vam “meče” to v oči. V Jacobsovi knjižnici je veliko Baldwinovih knjig, Another Country pa je le ena izmed njih, roman o ljubezni, rasi, spolu, spolnosti in izdaji, ki se dogaja v New Yorku v petdesetih letih, skozi usode umetnikov, glasbenikov in intelektualcev. Baldwin ne ločuje med osebnim in političnim. Njegovi liki so kompleksni, pogosto ranjeni in brutalno iskreni. Ta roman ne govori o strpnosti, temveč o poskusu razumevanja bolečine drugega. Če iščete knjigo, ki odpira oči in ruži ustaljene standarde, je Another Country obvezna.
Še ena knjiga Joan Didion na Jacobsovem seznamu. Potem ko ji je nenadoma umrl mož, se je Joan Didion usedla in začela pisati – ne zato, da bi našla odgovore, ampak zato, da ne bi znorela. The Year of Magical Thinking je spomin o žalosti, izgubi in času, ki stoji, napisan brez odvečnih čustev. Knjiga je hkrati dokument žalosti in pričevanje o moči jezika, da zajame tudi tisto neizrekljivo. Didion ne išče tolažbe, ampak vam jo vseeno nekako da. Če ste kdaj izgubili nekoga pomembnega, je to knjiga, s katero se boste globoko povezali.
O ja, Marc Jacobs se zelo ukvarja s čustveno inteligenco in osebno rastjo. In kako naj govorimo o lastnih čustvih, če jih niti sami ne razumemo? V Atlas of the Heart Brené Brown ponuja nov jezik za to, kar čutimo, in kartira 87 čustev in izkušenj, ki oblikujejo naše vsakdanje življenje. To ni tipična self-help knjiga, temveč vodnik za komunikacijo s samim seboj in drugimi, ki temelji na raziskavah, a je napisan jasno in empatično.
