Knjige, ki so Ivanu Tokinu povedale tisto, česar ljudje niso znali

Obstajajo taki turobni dnevi, ko človek ni utrujen le od drugih, temveč tudi od samega sebe. Takrat tava, blodi, se umika v lastno senco, misli so mu počasne in nejasne, brez začetka in konca, vsega je preveč, a hkrati – ničesar dovolj. V takih trenutkih, ki jih buden prespiš, morda edino smiselno postane pobegniti iz resničnosti in se naseliti v kak prvi tuji edninski osebek. Nato ga slepo spremljati skozi njegov notranji nemir, tiho sedeti na njegovi verandi, medtem ko sprehaja psa, objema in ljubi… ali ubija. Z vsako novo stranjo se metati proti resnici, ki prebuja. Prek Tokinovih likov sem vedno znova preživljala in (samo)spoznavala sebe – od Najnormalnijeg čovjeka na svijetu, prek Psa, nato skozi vse tiste like iz njegovih kolumn v nekem lokalnem časopisu, pa vse do najnovejšega romana Crna noć nada mnom i zvjezdano nebo u meni, katerega junakinja razbija stereotipe o ženskah v fikciji. V njej se srečajo brutalnost in tesnoba, ranljivost in svoboda, osamljenost in upor. Na meji liričnega eseja, izpovedi in kriminalne proze Ivan Tokin to knjigo piše kot scenarij – vsako poglavje si zlahka predstavljamo kot epizodo (ki bi jo z veseljem gledali na malih zaslonih). “Moral sem napisati to zgodbo. Pisal sem, kot edino znam – izmišljal sem resnico, in ta je bila vedno korak pred menoj. Iskal sem jo in nisem mogel najti miru, dokler je ne ujamem. Natrpel sem se, a tudi užival. Je to moje najbolj zrelo delo? Verjetno je.” Medtem ko vsako prosto poletno popoldne preživljamo z njegovimi romani, ki spreminjajo perspektivo, smo ga vprašali, kateri so tisti romani, ki so spremenili njegovo, ga oblikovali kot pisatelja in kot človeka. V nadaljevanju odkrijte, kaj bere Ivan Tokin.

Dnevnik druge zime, Srđan Valjarević

Všeč so mi vse knjige Srđana Valjarevića – v njegovih stavkih sem se vedno počutil kot doma. Pa vendar mi je lahko izpostaviti eno – to. Dnevnik druge zime sem kupil na neki polpromociji v nekem kafiču. Sedel je za mizo in podpisoval knjige, jaz pa sem ga, Bog ve, od kod mi ta ideja, vprašal, ali mi bo knjigo podaril. Rekel je – Ne bom. – Tudi takrat me tega vprašanja ni bilo sram, in me ni niti zdaj, čeprav bi me verjetno moralo biti, takrat in zdaj. Nikoli prej in nikoli pozneje nisem naredil ničesar podobnega, niti nisem bil tako miren zaradi lastne nesramnosti, pa tudi zaradi nekogaršnjega zavračanja ne. Poleg tega je to eden mojih najljubših pogovorov v življenju.

Napisal mi je posvetilo: S spoštovanjem, Srđan Valjarević. Plačal sem in odšel. Nisem imel nobenih pričakovanj glede te knjige, nisem razmišljal o tem, kaj se v njej dogaja, mehansko sem jo vzel, ker je tako pač bilo: ko on napiše, jaz preberem. Kolikokrat sva se srečala in tu in tam kdaj poklepetala, pa mu nikoli nisem povedal, koliko mi pomenijo njegove knjige. To sem storil šele pred mesecem in pol, ko sem ga, obupan ker nisem mogel napisati predzadnjega odstavka v novem romanu, poklical da ga nekaj vprašam, pravzaprav samo da ga slišim. Takrat sem mu sramežljivo izrekel nekaj stavkov o tem koliko mi pomeni njegovo pisanje. Zamomljal sem to, obema nama je bilo nerodno. Nato sva pol ure govorila o vsem mogočem, pisanja skorajda nisva omenila. O tistem odstavku nisva rekla niti besede, a sem ga ta večer napisal tako, kot je bilo treba.

A Dnevnik druge zime mi je reševal življenje, in to je vse, kar imam za povedati o tem romanu.

Cink, David Albahari

To je edini njegov roman, ki sem ga prebral. Dolgo sem ga gledal na knjižni polici v stanovanju mojih staršev in zakaj sem ga tisti dan, tako tankega, potegnil ven, ne vem. Takoj ko sem začel brati, po prvih nekaj stavkih, sem vedel, da me bo spremenil. Nisem se poistovetil z glavnim junakom, nisem imel izkušenj, ki jih je opisoval, ali česa podobnega, niti nisem imel občutka, da so vsi ti stavki na konici jezika. Nisem sanjaril o tem, da bi napisal takšno knjigo, čeprav takrat sploh še nisem bil pisatelj. Pravzaprav sem bil, le da sem to vedel le jaz. Kasneje, ko sem začel objavljati, sem se k njemu pogosto vračal, parafraziral nekatere stavke iz Cinka, uporabljal motive, ki se tam pojavljajo, bolj ali manj očitno, in ta posvetila Cinku in Albahariju zlahka najdemo v mojih romanih in kratkih zgodbah. Cink mi je pomagal in mi še vedno pomaga, da poskušam razumeti, kaj je lahko pisanje.

Kako upokojiti vampira, Borislav Pekić

Tukaj sem se prvič srečal s Pekićem. Nisem prepričan, ali ga imam rad ali se ga bojim. Strahospoštovanje je morda prava beseda. Kakorkoli že, ta roman mi je pokazal, da so nekatere poti, za katere sem mislil, da ne obstajajo, še vedno prehodne. Njegovi stavki mi niso ključni, ne uživam v njih kot takih, uživam v njegovi predanosti, znanju in načinu razmišljanja, ki ga niti ne poskušam prevzeti, ker vem, da je to nemogoče. Takoj zatem sem prebral Atlantido in če je ne bi drđal v rokah, ne bi verjel, da je kaj takega mogoče napisati. V nekem trenutku sem ženi toliko govoril o Pekiću, da mi je kupila šopek sončnic in jih dala v tisto preveliko pest Pekićevega spomenika na Cvetnem trgu. Rekla mi je: Kupila sem ga tebi, ampak si me medtem znerviral, zato sem ga odnesla Pekiću.

Divje Palme, William Faulkner

Takšen način pisanja, ki melje vse pred seboj, je nekaj, k čemur stremim. Nisem užival v branju, bil sem navdušen, trepetal sem, bila sem osupel; hkrati sem si želel pobegniti iz tistega zadušljivega sveta in v njem ostati za vedno. Želim si, da bi znal tako pisati, in srečen sem, da ne znam, da mi ni treba. Ko se spomnim Divjih palm, se mi zdi, kot da nenehno dežuje, kot da je povsod blato, revščina in trpljenje, in potem mirno stojim pred odločitvami, ki so bile že sprejete, pred ljubeznijo, ki ne obljublja sreče, niti ne upa nanjo.

Blagoslov zemlje, Knut Hamsun

Knut Hamsun me je o svobodi učil že dolgo preden sem prebral ta roman. Komaj sem preživel Glad. Pri njem, edinem, imam občutek, kot da govori z mano osebno. Vem, sliši se smešno, ampak tako se počutim. Redno berem Blagoslov zemlje, zame je kot učbenik. Upam, da če ga bom dovoljkrat prebral, bo iz mene začelo prihajati nekaj podobnega.