Najboljši filmi 2025 (do zdaj)

Zdaj, ko smo že na polovici leta, in kakšna dolga, kaotična polovica je za nami, se počasi izpostavljajo najboljši filmi 2025: raznolika mešanica festivalskih ljubljencev, neodkritih indie draguljev, komercialnih uspešnic in tihih presenečenj. Koliko ste jih že videli in katere boste dodali na seznam, preden se tekma za Oskarje 2026. zares začne?

Armand

Nisem niti za hip dvomila, da bo Renate Reinsve blestela v Armandu, saj je bila očarljiva že kot uporniška milenijka v Trierjevem filmu The Worst Person in the World iz leta 2021. V skandinavski drami Armand, režijskem prvencu scenaristke in režiserke Halfdan Ullmann Tøndel, vnukinje Ingmarja Bergmana in Liv Ullmann – čeprav je v filmu čutiti več vpliva Gasparja Noéja – spremljamo Reinsve kot Elizabeto, mater, ki jo povabijo v šolo njenega sina Armanda. V temačni, zlovešči učilnici, med poslušanjem obtožb, da je njen sin spolno zlorabil drugega otroka, Elizabeta zapade v nevero in grenak smeh. In se ne ustavi, celih pet bolečih minut. Vsak trzljaj nasmeha udari kot lopata, ki odkopava vse globlje plasti groze in zadene točko, kjer se srečata neprijetna resnica in družbene norme. Zaslišanje se spremeni v čustveno spiralo, od katere je težko odmakniti pogled. Tøndel zgradi psihološko dramo z visoko intenziteto, prekinjeno z elementi nadrealnega in močnim vizualnim jezikom, polnim geometrijskih kompozicij. Ne ponuja rešitev, temveč le orodja, s katerimi lahko še dolgo po koncu odjavne špice kopljemo po lastni človeškosti. —Anna Cafolla

Black Bag

Nič revolucionarnega: le še en hiter, stiliziran film Stevena Soderbergha. (Ti njegovi pozni filmi nastajajo s približno enoletnim ritmom – in zelo zadovoljivo.) Black Bag je formalno vohunski film, z zgodbo, ki sledi že znanim motivom “najti podgano”, a v resnici gre za portret enega zakona. V središču sta izjemno glamurozna in vplivna londonska vohuna, Michael Fassbender in Cate Blanchett, ki začneta svoja izpiljena vohunska sredstva usmerjati drug proti drugemu. Zakonska zvestoba, profesionalna hladnokrvnost in svet ultra diskretnega razkošja se prepletajo v zabavnih, polnokrvno stkanih 90 minutah. Poleg tega pa tukaj še izjemna igralska zasedba: Marisa Abela, Regé-Jean Page in Tom Burke, med drugim. —Taylor Antrim

Bring Her Back

Mlajša avstralska režiserja, brata Danny in Michael Philippou, sta po uspehu iz leta 2022 s filmom Talk to Me nadaljevala z novim odličnim hororjem, tokrat povsem drugačnega tona – bolj žalostnim, bolečim, resnejšim. V središču zgodbe sta dva avstralska najstnika brez staršev, ki se preselita v odmaknjeno hišo k rejnici Lauri (Sally Hawkins), ženski, ki žaluje za svojo pokojno hčerjo in v skrivnosti kuje morbiden načrt, da bi jo obudila. Mlajša deklica je skoraj slepa (igra jo Sora Wong, igralka z okvaro vida) in izjemno samostojna. Njen brat (Billy Barratt, neverjetno naraven v vlogi) je ranljiv, travmatiziran in komajda še drži Laurine namene pod nadzorom. V hiši je tudi še en deček: Laurin sin Ollie, ki ne spregovori niti besede in tava naokrog brez majice, kot zombi. Sally Hawkins je pravo razodetje – drobna, malce hipijevska figura, ki preraste v pošast. Predstavljati si to vedro zvezdo Paddingtona kot psihopatinjo iz predmestja je ena najnepričakovanejših in najuspešnejših igralskih izbir. —TA

Bring Them Down

Vzpon izjemno vsestranskega igralca Christopherja Abbotta se nadaljuje s filmom Bring Them Down, temno napeto, skorajda nihilistično irsko dramo o maščevanju, ki hkrati pomeni tudi celovečerni režijski prvenec Christopherja Andrewsa. Abbott igra Michaela, potrtega pastirja z ruralne Irske, ki tekoče govori galsko in skrbi za bolnega očeta (Colm Meaney), nekoč avtoritativno figuro, ki dneve preživlja v zanemarjeni družinski kuhinji. Ko spor okoli dveh mrtvih ovac preraste v odprto vojno s sosedom Garyjem (Paul Ready) in njegovim sinom Jackom (Barry Keoghan, ponovno izjemen), se Michael znajde pred težkim vprašanjem: kako poravnati račune in kako daleč je pripravljen iti. Film ne ponuja tolažbe, a je močan in poln napetosti, z Abbottom kot tihim, pretresljivim likom, razpetim med žalostjo, besom in kesanjem. —TA

Don’t Let’s Go to the Dogs Tonight

Znana knjiga Alexandre Fuller iz leta 2001 o odraščanju belega otroka v Rodeziji v času, ko ta država pridobiva neodvisnost in postaja Zimbabve, dobiva skrbno zasnovano filmsko priredbo v režijskem prvencu Embeth Davidtz. Medtem ko knjiga zajema dve desetletji, se film osredotoča na nekaj mesecev leta 1980 v življenju osemletne Bobo (izjemna Lexi Venter). Tsto zaradi česa je ta film poseben, je njegov impresionistični, otroški pogled na afriško državo na robu nasilja. Ni se lahko odločiti, komu v zgodbi pripadajo simpatije, belim kmetovalcem, ki nosijo avtomatsko orožje, ali temnopoltim borcem, ki iz zasede opazujejo njihova posestva, a Davidtz se zavestno odloča za zadržan, skoraj ravnodušen ton. Kamera se zadržuje pri zemlji in kaotičnem vsakdanu Boboine družine na kmetiji v Rodeziji: hkrati vidimo žuželke, kače, kokoši in avtomatske puške. Ko Robert Mugabe zmaga na volitvah, mora družina Fuller sprejeti bolečo odločitev in pobegniti, tragičen trenutek v življenju male Bobo in njene matere Nicole, ki jo Davidtz odigra kot žensko obremenjeno z žalostjo in alkoholizmom. —TA

Eephus

Ni vam treba biti ljubitelj baseballa ali športa nasploh, da bi uživali v duhovitem in izrazitem režijskem prvencu snemalca in filmskega kritika Carsona Lunda. Film spremlja eno samo tekmo v jesenskem tednu v majhnem mestu v Massachusettsu in sicer zadnjo tekmo med dvema amaterskima ekipama, ki ju večinoma sestavljajo moški srednjih let, preden se igrišče spremeni v parkirišče. Težko je natančno opisati, zakaj je ta film poseben (premierno je bil prikazan v sklopu festivala v Cannesu, v sekciji Directors’ Fortnight); nekateri ga opisujejo kot “film za sprostitev”, drugi kot “vibe”. Del njegovega šarma izhaja iz sproščenih pogovorov in zabavnih žaljivk med ljudmi, ki so skupaj preživeli veliko časa, ter izražajo specifično vrsto moškosti, značilne za Novo Anglijo; premišljeno oblikovan zvok, ki spremlja njihove pogovore; kratki vpogledi v njihova življenja zunaj igrišča, kjer je tekma njihovo zatočišče; in natančne podrobnosti iz različnih zornih kotov, z igrišča, s klopi in praznih tribun. Vse to spremlja neizprosni tek časa, od počasnega izginjanja dnevne svetlobe do škripajočih kolen igralcev. —Lisa Wong Macabasco

F1: The Movie

Ta film ne potrebuje dodatne promocije, kot jo moji kolegi delajo za svoje najljubše indie umetniške naslove. (Mimogrede, meni sta bila Oh, Hi! in Sorry, Baby tudi zelo všeč, resno!) Vseeno pa mislim, da si mesto na tem seznamu zasluži ena odlična poletna zabava, saj včasih preprosto potrebujemo užitek v popolnem zvoku mogočnega motorja, ko je zunaj več kot tisoč stopinj. Medtem ko sem sedela v kinu, je bil zvok tako glasen, da sem imela občutek, da se mi trese sedež in bilo je naravnost sijajno. Zgodba ni zapletena, sestavljena je iz znanih motivov: uporniška zvezda iz mladosti, ki je zdaj nekoliko izgubljena v srednjih letih (Brad Pitt, hkrati grob in privlačen), se vrača, da reši situacijo. Tu je tudi njegovo dekle (oziroma bolj “tehnična direktorica” ekipe, v izvedbi Kerry Condon), ki je iznašla skrivni mehanski dodatek, zaradi katerega avtomobili vozijo občutno hitreje, potem pa se začne dirka. Vroom! Jaz sem bila povsem vključena v to vožnjo. —Chloe Schama

The History of Sound

Photo: Gwen Capistran

Čudovita, potrpežljivo pripovedovana ljubezenska zgodba v režiji Oliverja Hermanusa, The History of Sound spremlja Paula Mescala in Josha O’Connorja kot dvojico glasbenih študentov z začetka 20. stoletja, ki se zaljubita med raziskovanjem ljudske glasbe, kar ju popelje na pohod po podeželskem Mainu. Film je tih in, kot bi nekateri rekli, spodobno predstavljen prikaz njune romance, poln izmikanja in neizrečenega, a zame je bil očarljiv in močan v svoji rastoči čustvenosti. Najlepši del so izvedbe ameriških ljudskih pesmi, ki jih moška snemata z okorno, zastarelo opremo. Eden najboljših filmov tega leta. —Anna Cafolla

If I Had Legs I’d Kick You

Photo: Logan White

Rose Byrne je izjemno odkritje v tej napeti in turobni zgodbi o materi, ki doživlja živčni zlom. Film, ki ga je napisala in režirala Mary Bronstein, je postavljen v Montauk in ga ni lahko gledati, saj nas postavi zelo blizu Linde (ki jo igra Byrne), terapevtke z majhno hčerko, ki trpi za skrivnostno motnjo hranjenja, medtem ko se trudi ohraniti nadzor nad seboj. Ko je njen mož odsoten, v njenem domu pride do velike okvare, zaradi katere se morata Linda in hči začasno preseliti v hotel. Film globoko raziskuje Lindino tesnobo v tem obdobju: strah, da hiša nikoli ne bo popravljena; bojazen, da hči (ki je skoraj ne vidimo, saj kamera večinoma sledi Lindi) ne bo povrnila potrebne teže; in dvom, ali je sploh kdaj smela postati mati. Linda burno reagira na vse okoli sebe, potrebuje nenehno čustveno oporo in tolažbo išče v drogah in alkoholu. Igralska zasedba je izjemna: Byrne briljira v prikazu bolečine in besa; Conan O’Brien igra njenega terapevta in sodelavca z odmerkom subtilnega humorja; medtem ko je A$AP Rocky njen prijazni sosed in dobavitelj drog v hotelu. —TA

It Was Just an Accident

Dobitnik zlate palme letos, prvi film iranskega disidenta Jafarja Panahija, odkar je bil zaprt zaradi “propagande proti sistemu” in kasneje izpuščen, je bil posnet na skrivaj in je navdihnjen z njegovimi osebnimi zaporniškimi izkušnjami. Za razliko od filma The Seed of the Sacred Fig, dobitnika posebne nagrade žirije na lanskem festivalu v Cannesu, ki ga je režiral Panahijev prijatelj Mohammad Rasoulof, ta film ni neposredna obsodba sistema. Gre deloma za nadrealistično komedijo, deloma za triler maščevanja, ki spremlja dobrosrčnega mehanika (Vahid Mobasseri), ki povsem po naključju naleti na moškega (Ebrahim Azizi), za katerega verjame, da ga je mučil med njegovim nedavnim politično motiviranim pridržanjem. Sledijo kaotične ugrabitve in iskanje dokazov o njegovi identiteti, preden ga živega pokopljejo, kar pripelje do zbiranja pisane skupine ljudi, lastnika knjigarne, fotografa in bodoče neveste, ki so vsi utrpeli zlo od istega moškega in imajo vsak svojo idejo o pravičnosti. Film prinese tudi resnično smešne prizore (med njimi so stražarji, ki sprejemajo podkupnine preko kartičnih terminalov, in nepričakovan porod), preden se zaključi z pretresljivim koncem, ki razkriva surove zločine države. Film je hkrati silno zabaven in izjemno pomemben. —Radhika Seth

Julie Keeps Quiet

Prvi celovečerni film belgijskega režiserja Leonarda Van Dijla, Julie Keeps Quiet, je športna drama, postavljena v elitno teniško akademijo, kjer si je mlada teniška zvezda vzela življenje, njen trener Jeremy pa je bil suspendiran. Nihče ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo, niti ali je Jeremy kakorkoli kriv, zato se ves pritisk prenese na Jeremyjevo novo varovanko, petnajstletno Julie. Julie upodablja Tessa Van den Broeck, nova igralka in nadarjena mladinska teniška igralka, njen izbor pa je prava osvežitev. Na platnu trenira kot prava športnica, udarja žogico kot izkušena tenisačica in zavrača odgovore na vprašanja o Jeremyju z avtentično odpornostjo prave najstnice. Prav to film pogumno raziskuje, odločitev žrtve, da molči, in val nelagodja, ki ga to sproži tako pri dobronamernih odraslih kot pri Juliejinih vrstnikih. Film je neprijeten za gledanje, a hkrati ganljivo lep. —TA

Lurker

Plenilski vidiki vedenja oboževalcev v 21. stoletju so briljantno prikazani v Lurker, srhljivem in napetem režijskem prvencu režiserja Alexa Russella. Glavni predmet obsedenosti je pop zvezdnik Oliver (prepričljivo ga igra Archie Madekwe), mladenič, ki je iz Velike Britanije prišel v Los Angeles in se obkrožil z družbo iz otroštva, menedžerjem in dokumentaristom, medtem ko njegova kariera narašča. V njegov ožji krog vstopi Matthew (Théodore Pellerin), prodajalec in amaterski filmar, ki ga Oliver sprva dojema kot “kul” osebo. Matthew skriva skrivnosti, živi z materjo in obožuje Oliverjevo glasbo, vendar Oliverja prepriča, da je novinec in ambiciozni umetnik kot on sam, zato se med njima vzpostavi privid povezanosti. Kaj kmalu pa bo Matthew neizogibno izključen iz kroga, saj je Oliver je spremenljiv in negotov ter pogosto zamerljiv do svojih bližnjih. Matthewova vrnitev v ta krog, prek manipulacije in razkrivanja njegove globoke potrebe po pozornosti in povezanosti, poskrbi, da je film izjemno napet in vznemirljiv. —TA

Materialists

Film Materialists Céline Song pogumno zagovarja vrnitev romantičnih komedij. V glavnih vlogah nastopajo Dakota Johnson, Pedro Pascal in Chris Evans, trije izjemno karizmatični igralci, ki jih je užitek gledati, film pa prinaša osvežujočo in zelo gledljivo zgodbo, ki znova oživlja žanr, večinoma degradiran v klišeje streaming produkcij. Razen ene nekoliko zmedene stranske linije, kot da Song sporoča: to je leto 2025, ni vse vedno idilično, je Materialists bister in zabaven film. Ogled priporočamo zaradi glavne trojke, še posebej Evansa, ki pokaže, kako izvrsten igralec pravzaprav je, ostali boste pa zaradi odličnih stranskih vlog Zoë Winters in Louise Jacobson. Posebej izstopajo monologi, kot je tisti Pedra Pascala v vlogi Henryja, ki iskreno govori o tem, kako kljub velikemu uspehu čuti neuspeh, ker ne najde ljubezni, kar odlično razkrije Songino sposobnost upodabljanja sodobnih ljubezenskih zgodb, z vsemi njihovimi zapleti in kontrasti. —José Criales-Unzueta

Oh, Hi!

Prvi skupni vikend Iris (Molly Gordon) in Isaaca (Logan Lerman) se zdi kot nekaj iz pravljice: kopata se v jezeru, plešeta v mesečini in preizkušata nežni BDSM. A ko ji Isaac reče, da “trenutno ni za zvezo”, se Irisin svet sesuje. (Saj je vendar govoril o njej s svojo mamo in ji kuhal školjke, za božjo voljo!) Z zlomljenim srcem in ob pomoči viskija Iris dobi idejo, da ga morda ne bi smela takoj odkleniti iz lisic, dokler ji ne uspe spremeniti njegovega mnenja. Lahko si predstavljate, kakšen kaos sledi. Poleg prepričljive kemije med Gordonovo in Lermanom film bogatijo tudi odlične stranske vloge Geraldine Viswanathan, Johna Reynoldsa in Davida Crossa, ki poskrbijo, da ostane ton lahek in duhovit. Na nek način je Oh, Hi! igriva različica Misery za novo generacijo, za vse, ki so bili kdaj v nedoločeni zvezi ali žrtev moškega z izogibajočim stilom povezovanja. —Hannah Jackson

One of Them Days

Obstaja preveč komedij, ki zgolj brezciljno plavajo brez pravega vložka, toda One of Them Days zagotovo ni ena izmed njih. V filmu Dreux (Keke Palmer) in Alyssa (SZA) pokažeta, kako izgleda, ko resnično razvito, tesno in prepoznavno žensko prijateljstvo pride na preizkušnjo zaradi preveč znanih okoliščin kapitalizma in vas pri tem znata nasmejati do solz. —Emma Specter

The Phoenician Scheme

Nekateri bi morda The Phoenician Scheme imenovali skromnejšim delom v simfoničnem opusu Wesa Andersona, a meni je to eden njegovih najbolj elegantnih in najbolj otožnih filmov, kompleksen, duhovit in subtilen. Njegova moč leži v nastopu Benicia del Tora kot Anatolea Korde, sumljivega mednarodnega poslovneža, zapeljivega manipulatorja, ki skuša konsolidirati svoje številne posle in jih predati hčerki Liesl, ki jo odlično igra Mia Threapleton. Zgodba je zapletena, kaotična in polna flegmatičnih stranskih likov, ki vse skupaj ohranjajo zabavno, kompozicija prizorov, uokvirjenih kot portreti, pa je osupljiva. Družinske vezi so bile pri Andersonu vedno pot do čustev, odnos med očetom in hčerko pa je tu poln neizrečenega (in zato še močnejšega) čustvovanja. —TA

The Quiet Ones

Kaj bi se zgodilo, če bi Michael Mann posnel danski film o ropu? To je bila moja prva, in zelo zadovoljiva, misel po ogledu tega stiliziranega kriminalnega filma, ki temelji na resničnem ropu iz leta 2008, sredi finančne krize v Evropi. Glavni junak je Kasper (Gustav Giese), bogato tetovirani boksar in mladi oče, ki se pridruži tolpi roparjev, da bi izvedel veliki rop in prišel do milijonov. To je drugi igrani film režiserja Frederika Louisa Hviida, odlikujejo pa ga dobra dinamika, napetost, vizualna lepota in tihi realizem, ki prežema film od začetka do konca.

Rebuilding

Photo by Jesse Hope

Rebuilding, drugi film režiserja in scenarista Maxa Walkerja-Silvermana, je skromen po obsegu, a močan po učinku, čudovita, boleče ganljiva zgodba o lastniku ranča v Koloradu z imenom Dusty, ki ga igra Josh O’Connor, ki izgubi svojo posest, potem ko požar pogoltne vse, kar ima. Film spremlja dogajanje po katastrofi: Dusty skuša najti samega sebe brez živine, brez zemlje, brez doma, medtem ko živi v prikolici, ki mu jo je dodelila FEMA, in opravlja cestna dela. Je zdaj čas, da postane polnopraven oče? Njegova bivša žena Ruby (Meghann Fahy) in njuna hči Callie-Rose (Lily LaTorre) živita blizu, deklica pa na zadržan način hrepeni po povezanosti. O’Connor igra nežno, prizemljeno, še nikoli ni bil boljši. Film prevevata človečnost in pozornost do vseh likov, posebej do Dustyjevih sosedov v naselju mobilnih hišic, ki so prav tako izgubili domove v požaru. Vse to skupaj ustvarja vtis upanja, ki ni lahko dosegljivo, a je mogoče. —TA

Sentimental Value

Norveški arthouse ljubljenec Joachim Trier v svojem novem filmu, ki sledi njegovi sijajni generacijski drami The Worst Person in the World (Renate Reinsve in Anders Danielsen Lie sta znova tukaj), prinaša intimno študijo dveh sester in njunega dominantnega očeta, znanega filmskega režiserja, pa tudi večdesetletni portret družine, katere zgodovina je zasidrana v stari hiši v Oslu, prostorni, a že načeti zaradi zoba časa. Gre obenem za najboljši film leta doslej, duhovit in težak v popolni meri, s koncem, ki me je popolnoma strl. Gledajte ga zaradi natančnega, niansiranega scenarija in izjemnih igralskih dosežkov, med katerimi izstopajo Stellan Skarsgård, Inga Ibsdotter Lilleaas in Elle Fanning. Ta film boste gotovo srečevali v sezoni nagrad 2026. —RS

Sinners

Od pandemije dalje se vsako leto pojavi en film, za katerega se kritika in občinstvo soglasno strinjata: “Film se je vrnil”. Leta 2025 je to mesto zasedel Sinners Ryana Cooglerja. Na papirju morda zveni kot presenetljiv kandidat, gre za grozljivko postavljeno v preteklost, in to izvirno zgodbo, ne nadaljevanje, predelavo ali del franšize. Prav v tem leži njegova moč. Sinners je vznemirljiv, zabaven, enako strašljiv kot hipnotičen. Ima tiste prizore, ki postanejo viralni do izčrpanosti, pa tudi tiste, ki vas prisilijo, da ure preživite na Wikipediji ob raziskovanju zgodovinskih referenc, spretno vključenih v zgodbo. Skratka, ta film ima vse, vključno z Michaelom B. Jordanom v vlogi obeh bratov, in zadovoljivo sceno po odjavni špici. Film, napisan kot neodvisni, posnet pa kot blockbuster? Film se je res vrnil. —JCU

Sorry, Baby

Ni pretirano Sorry, Baby imenovati čudežem. Debitantski film Eve Victor, ki jemlje dih, spremlja podiplomsko študentko (pozneje profesorico) Agnes, ki skuša sestaviti koščke svojega življenja, potem ko je doživela spolno nasilje. Victor, ki je film napisala, režirala in v njem igrala, se izkaže kot talent nove generacije, ki se občutljivih tem loti z dostojanstvom in humorjem. Sorry, Baby ni le empatična analiza travme, ampak tudi globoko smešen film, ki ironično izpostavlja absurditete prijavljanja spolnega nasilja. Poleg vrhunskega scenarija so tu še odlične igralske izvedbe Naomi Ackie (v vlogi Agnesine najboljše prijateljice Lydie), Lukasa Hedgesa (kot njenega soseda Gavina), pa tudi ganljiv gostujoči nastop Johna Carrolla Lyncha. Sorry, Baby zajame toliko močnih čustev, da imate občutek, kot da vam bo duša skočila iz telesa med ogledom. Karkoli bo Eva Victor ustvarila naslednje, jaz sem tukaj. —HJ

Sound of Falling

Photo: MK2 Films

Režiserka Mascha Schilinski je ustvarila hipnotičen in eteričen film Sound of Falling, zgodbo o štirih generacijah mladih žensk, ki živijo v podeželski nemški hiši skozi stoletje. Film sledi nelinearni, prizmatični pripovedi, nežno združuje slogovne tehnike, ki spominjajo na Ingmarja Bergmana in Davida Lyncha, z nadrealnimi podtoni Maya Deren in pridihi Michaela Hanekeja iz White Ribbon. Kalejdoskopsko prikazuje zgodbo žensk, ki so bile zatirane, ponižane in prezrte s strani dominantne kulture svojega časa. Medtem ko se skozi vse časovne linije vlečejo fantomi ženskih tesnob, čustev in bolečin, Alma, Erika, Angelika in Lenka z bolečino in nežnostjo gradijo svoje prve korake k zrelosti. Kako sestaviti lastno identiteto v svetu, ki te neprestano ruši? Film je temačen in nepopustljiv, a nikoli hladen, podprt z izjemno glasbo Anne Kühlein in zvočnim oblikovanjem Claudija Demela. Lena Urzendowsky kot Angelika, ujeta med zlorabo s strani strica in nežno naklonjenostjo sorodnika, je bila neverjetno očarljiva. —AC

Train Dreams

Photo: Adolpho Veloso

Izvorno gradivo za Train Dreams, nežen in z žalostjo prežet portret gozdarske pokrajine severozahodne Amerike z začetka 20. stoletja, v režiji Clinta Bentleya, je novela pokojnega Denisa Johnsona. Eno lepših, poznejših in nepretencioznih Johnsonovih del, je ta knjiga prevedena v izjemno lep film s še eno vrhunsko vlogo avstralskega igralca kameleonskih sposobnosti, Joela Edgertona. Tukaj je morda celo najboljši doslej kot Robert Grainie, samotar in priden delavec, ki se zaljubi v Gladys (Felicity Jones) in ustvari življenje zase in za njuno majhno hčerko v brunarici v Idahu. Ko jih zadene tragedija, se film prelevi v kroniko vztrajnosti, samote in bolečine. Če se vse to sliši počasno, vas kinematografija in izrazna moč Edgertonovega ostrega obraza popeljeta skozi tišje trenutke filma. Zaključi se z močnim občutkom, kako lahko silna teža časa prinese odmerek milosti. —TA

Universal Language

Zgodba filma je postavljena v prehodni prostor, kjer se snežni Winnipeg stika s Teheranom. To absurdno komedijo kanadskega režiserja Matthewa Rankina (The Twentieth Century) spremljajo ohlapno povezana življenja več likov, vsak na svoji osebni poti: dva šolarja skušata sprostiti denar, zamrznjen v luži ledu; vodič vodi ogled nepomembnih krajev v Winnipegu, vključno z mračno garažo in zapuščeno torbo na klopi; medtem ko se Matthew (ki ga igra Rankin sam) vrača domov po dolgi odsotnosti. Ne obremenjujte se preveč z zgodbo, temveč uživajte v suhem humorju, odličnih vizualnih šalah (kot je napis Tim Hortons v farsiju) in nadrealnih prizorih (na primer trgovec s purani z velikimi studijskimi fotografijami puranov na steni). Film je posnet v slogu iranskega meta-kinematografskega izraza (spomnite se na Abbas Kiarostami in Jafar Panahi), večinoma iranska igralska zasedba govori farsijsko pomešano s francoščino, tako kot Rankin sam. Izmenično duhovit in hipnotičen, ta film, ki je bil premierno prikazan v sekciji Directors’ Fortnight na festivalu v Cannesu in se je uvrstil na ožji seznam za oskarja za najboljši mednarodni film, na koncu govori o človeški povezanosti, ki presega meje in jezik. —LWM

Urchin

Photo: Devisio Pictures

Harris Dickinson, ki je nedavno pritegnil pozornost s filmom Babygirl, je izvrstno debitiral kot režiser s to zgodbo o Mikeu (fenomenalni Frank Dillane), brezdomcu iz Londona, ki se vsak dan bori za preživetje. Na svoji poti naleti na ravnodušne mimoidoče, dobre ljudi in druge brezdomce s težavami, najde in izgubi službe, se zaljubi, pridobi prijatelje in gre skozi vzpone in padce zasvojenosti. Ton filma je pravo mojstrsko delo, Mikea prikaže kot povsem človeškega, brez olepševanja njegovih temnejših plati, in se izogiba lahkim odgovorom, s čimer pusti zgodbo kompleksno in zadovoljivo. Vizualno je čudovito posnet, Dickinson, ki je sodeloval z avtorji, kot so Eliza Hittman, Xavier Dolan, Joanna Hogg in Ruben Östlund, pa se potrjuje kot poznavalec filma, ki si zasluži biti v njihovi družbi. Film občasno sprejema tvegane poteze, ki zmedejo, zlasti v zaključku, ki ni povsem uspešen, vendar je za prvenec to izjemno zrelo delo. Posebno pohvalo si zasluži tudi genialna uporaba pesmi Whole Again skupine Atomic Kitten, ki jo boste zagotovo popevali, ko boste zapuščali kino. —RS

Warfare

Film Warfare mi je potrdil, da je romanopisec, ki je postal režiser, Alex Garland, avtor najbolj zanimivih in najbolj nepopustljivih žanrskih filmov v Hollywoodu. Ta film, ki ga je Garland napisal skupaj z nekdanjim pripadnikom Navy SEAL-ov Rayem Mendozo, je vaja v strogi realnosti, prikaz smrtonosnega spopada v Iraku s precizno režijo, kjer se akcija odvija v realnem času. V redakciji Voguea je bilo zabavno zaradi vseh tistih internetnih simpatij, ki so igrale v filmu: Josepha Quinna, D’Pharaoha Woon-A-Taia, Willa Poulterja, Kita Connora, Finna Bennetta, Taylorja John Smitha, Cosma Jarvisa, Adaina Bradleya in Charlesa Meltona. A ti mladeniči so vojaki, ne filmski idoli, in bolečina ter trpljenje, ki ju doživljajo, sta grozljivo resnična. Warfare je nasprotje akcijskega filma, izjemno napet in resen dokument o realnosti sodobne vojne. —TA

vogue.com