Najboljši albumi leta 2025 po izboru Vogue Adria uredništva

Glasbeni svet leta 2025 ni miroval. Niti ni igral na varno. Po vsem svetu in skozi celoten spekter žanrov se je glasba spreminjala na najbolj nenavadne in hkrati impresivne načine. Nekateri so prevzemali nova tveganja, drugi so ponavljali stare uspehe. Lady Gaga se je vrnila s svojo najbolj ambiciozno izdajo zadnjega desetletja – in nihče zaradi tega ni bil srečnejši od mene. Pop vizionarke, kot so Sevdaliza, Lorde in FKA Twigs, so potegnile drzne poteze in stopile še korak dlje v svojem inovativnem glasbenem izrazu. Bad Bunny je potoval skozi čas in prostor, od San Juana do Nuevayola, Rosalía pa je prinesla revolucijo, kakršni že dolgo nismo bili priča. V nadaljevanju odkrijte najboljše albume leta 2025 po izboru uredništva Vogue Adria.

LUX | Rosalia

LUX je album, ki sem ga potrebovala, ne da bi se sploh zavedala, kako zelo so moji možgani hrepeneli po takšnih melodijah. Že nekaj časa opažam neko nepojasnljivo mero stroge uokvirjenosti v vseh svojih kreativnih procesih. Blokado, ki je ne znam razbiti. Čutim, da mi manjka otroška razigranost, ki ni poznala meja. Tisti proces ustvarjanja, v katerem te kreativnost popolnoma prevzame in zavlada vsem vidikom življenja. Posebna ustvarjalna energija, ki sem jo poznala pri enajstih letih, ko sem vsak prosti trenutek namenila slikanju motivov, ki so se nenehno zlivali v moj um, in ko sem pri trinajstih letih napisala svoj prvi fantasy roman, dolg približno sto strani. Te energije že nekaj časa ne morem vrniti v svoje ustvarjanje.

Ko sem poslušala že prve note albuma LUX, sem imela občutek, kot da se ta ustvarjalna blokada počasi topi. Z vsakim novim taktom izginja, naslednja pesem pa v meni znova prebuja tisto nebrzdano ustvarjalno iskro. Album je tako čudovito sestavljen in večplasten, da sem šele po desetem poslušanju dojela, kako zelo mi je manjkalo biti izpostavljena takšni obliki kreativnosti. Je nekoliko divja in neukrotljiva, z zanimivo mero romantike in povsem človeških izkušenj. Ko začutim ustvarjalno blokado, prižgem Reliquijo ali Divinize, ko se želim napolniti z energijo, mi pri tem najbolj pomagata De Madrugá in Berghain, La Yugular pa me odnese v neke druge dimenzije, skoraj kot izventelesno doživetje. Menim, da je LUX eden od albumov desetletja in da bo še dolga leta ostal zapomnjen kot mojstrovina. Je pravi primer, kako lahko večplastnost umetniškega dela, zavitega v glasbo, navdihnjeno s človeškimi izkušnjami, odmeva in zadrži pozornost bistveno dlje kot tri sekunde. Viri ustvarjalne energije so presahnili, LUX pa jih je s svetlobno hitrostjo znova napolnil. Vsaj v mojem primeru.

Kristina Mikulić, beauty editor

The Art of Loving | Olivia Dean

Recite mi late bloomer, a Olivio Dean sem odkrila šele pred kratkim – čudovito, šarmantno, nežno in hkrati močno britansko glasbenico. Potrebno je bilo, da izda svoj drugi album The Art of Loving (septembra letos), da sem jo začela jemati resno, in zdaj iz mojih zvočnikov redno odmeva njen lahkotni soulful pop. Glas je topel in mehak, brez pretiranih vokalnih ekshibicij, a tako prijeten, eleganten in nekoliko ranljiv, kar potrjuje glasbeno iskrenost kot njen največji adut, s katerim glasbenik občinstvo naveže nase. (Vsi se spomnimo Amy Winehouse in njenega še danes nepreseženega Back to Black iz leta 2006.) Olivia poje o ljubezni, želji, strahu in sivih conah vmes, sodobna dating scena pa ji ostaja nedoumljiva – tako kot tudi nam, se zdi. Nice to Each Other, Lady Lady in Man I Need so že precej veliki hiti, moja najljubša pa je So Easy (To Fall in Love). Vsi bi se morali zaljubiti v ljubezen.

Tina Kovačiček, lifestyle editor

Pulp | More

Premori, dolgi skoraj četrt stoletja, nikoli ne zvenijo obetavno – in prav toliko časa je minilo, odkar je Pulp izdal svoj zadnji album We Love Life. Čeprav moram priznati, da sem bila izrazito skeptična, sem se v imenu dobrih starih časov in zaradi navezanosti na britanski rock odločila, da dam priložnost albumu More. Je mogoče, da se je Pulp vrnil? sem pomislila že po prvi skladbi, odgovor pa je očitno pritrdilen. Čeprav se sliši neverjetno, bend iz Sheffielda, ki ga vodi Jarvis Cocker, še vedno izžareva tisti prepoznavni nonšalantni cool, vibe pa je pozitiven od prve do zadnje note. More dobi poseben plus zaradi pesmi Tina, druge skladbe na albumu, v katero polagam vse svoje upe, da bo uspela “izbiti” Mambo No. 5 kot edino stvar v kolektivni zavesti, v kateri se omenja moje ime. To je eden tistih albumov, ki se vrtijo na repeat v avtu, ko nekam potuješ, in iskreno povedano, prav ti so mi najljubši.

Tina Lončar, executive editor and fashion features editor

DeBÍ TiRAR MáS FOToS | Bad Bunny

V resnici nisem strastna poslušalka glasbe – rada jo imam, a preprosto ni del mojega vsakdana. Velikokrat sem od prijateljev dobila osuple poglede, ko so ugotovili, da lahko minejo dnevi, ne da bi poslušala eno samo pesem. Čudno ali ne, tako pač je. Kljub temu sem letos poslušala, glede na moje standarde, več glasbe kot kadarkoli prej – od odličnih albumov iz našega prostora do tistih svetovnih. Eden od teh albumov, ki mi je pogosto igral v ozadju med čiščenjem, kopanjem ali opravljanjem drugih opravil, pri katerih se ne želim prepustiti zgolj lastnim mislim, je bil DeBÍ TiRAR MáS FOToS od Bad Bunnyja. Odlično mi je ustrezal kot hype v trenutkih, ko ne potrebujem razumevanja besedila niti pretiranega povezovanja z njegovim pomenom, temveč samo pure vibes.

Bojana Jovanović, copy editor

The Crux Deluxe | Djo

Ena od stvari, za katere sem hvaležna seriji Stranger Things, je odkritje glasbenika Djo. Za njim stoji priljubljeni manny Steve Harrington, a.k.a. igralec Joe Kerry. Tako kot večini oboževalcev mi je v uho najprej padla viralna pesem End of Beginning, ki je skoraj sesula TikTok, ko se je razvedelo, da za njo stoji Joe Kerry. A album iz leta 2025, The Crux Deluxe, mi je dal odgovor, ki sem si ga želela. Ne samo, da Djo ni one-hit wonder, temveč se je izkazalo tudi, da ni igralec, ki bi se na hitro preizkusil v glasbi, saj ima Joe očitno svoj slog. Ne odmika se od prejšnjega zvoka, ki me teleportira naravnost v zlate dni indie glasbe 2010-ih, z zelo namernimi sledmi sedemdesetih in osemdesetih. Je ta retro senzibilnost navdihnjena s Stranger Things ali je bil Stranger Things popolno mesto zanjo? Ne vem. In mi tudi ni treba vedeti. Vem le, da njegova glasba že zdaj zveni, kot da za njo stoji nekdo, ki ve, kaj počne. In zato bom to zaključila tako, kot se zaključi vsak resen pogovor o Stranger Things: če End of Beginning ne bo v finalni sceni serije – pišemo peticijo.

Nives Bokor, digital director

Everybody Scream | Florence and the Machine

Letos je moje malo milenijsko srce poskočilo od sreče, ko je na, moj že tako najljubši praznik, noč čarovnic izšel novi album Florence and the Machine, Everybody scream. V njeno eterično persono in čudovit poln vokal sem se zaljubila že leta 2010, ko sem jo prvič slišala na koncertu v Kinu Šiška in tudi 15 let kasneje me njena glasba enako navdihuje in navdaja s posebno ženstveno močjo. Everybody Scream je surova, iskrena izpoved – skoraj ritual osvoboditve. Florence Welch se na njem znova vrača k sebi po življenjskem potresu, v samem jedru albuma so travma, izguba in jeza, prepletene s telesnostjo, poganstvom in značilno teatralnostjo, ki nikoli ne deluje prazno. Navdušuje me, kako album ni zgrajen okoli želje po ugajanju ali ponavljanju preverjenih formul, temveč okoli potrebe po preživetju in iskanju moči onkraj bolečine. Everybody Scream je katarzično popotovanje v dvanajstih dejanjih – od brutalnih podob telesa, ki se zdi tuje, do postopnega umirjanja in tihega miru na koncu – in prav v tem loku čutim njegovo največjo moč. To je album, ki ne beži pred temo, ampak jo pogumno prehodi, ter s tem potrjuje Florence kot umetnico, ki se z vsako novo ploščo še bolj jasno in neustrašno loči od pop konvencij ter ustvarja nekaj globoko osebnega, zrelega in resničnega. Njena Dog days are over je bila večkrat v življenju moja osebna himna, Everybody scream pa je v današnjem kaotičnem svetu tudi zame vrnitev k sebi.

Tijana Čvorak, copy editor

Heroina | Sevdaliza i Mayhem | Lady Gaga

Kako naj ne bom subjektivna v letu, ko sem delala svojo prvo Vogue Adria cover zgodbo – s Sevdalizo, glasbeno ikono, ki je s svojim najnovejšim albumom Heroina znova premaknila meje? Medtem ko mi je mimogrede, na poti z Milanskega tedna mode na Pariški teden mode, pripovedovala o svojem iranskem poreklu, doživljanju telesa in ženske avtonomije, je le še potrdila, da pot od destrukcije do sprejemanja in nato slavljenja lastne avtentičnosti nikoli ni linearna. Vse to se odraža v njenih pesmih in nato še v videospotih, ki delujejo kot svojevrstni performansi. Ob Messiah smo plesali, Angel nas je globoko ganila in spodbudila k introspekciji, prav tako kot močna himna materinstvu Stronger Because You Matter.

Po drugi strani pa smo v morju odličnih albumov, ki so letos “ukradli” pozornost – kot so Rosalijin LUX, Something Beautiful od Miley Cyrus in Everybody Scream od Florence – neupravičeno zapostavili Lady Gagin Mayhem. To je bilo leto njenega veličastnega povratka – tako z novimi pesmimi kot s turnejo. Vrnila me je v leto 2009, ko sem bila z njo tako obsedena, da jo danes štejem med redke osebnosti, ki so imele name kakršenkoli formativni vpliv. Od modnega stila (da, nosila sem platforme, kakršne je oblikoval McQueen) do neustrašnega in avantgardnega izražanja lastne identitete. Ko se leto bliža koncu, se znova vračam k temu albumu, poslušam Perfect Celebrity in Garden of Eden ter nestrpno čakam, da objavi datume koncertov v letu 2026 (vidimo se v fan pitu!).

Tara Đukić, culture editor

Virgin | Lorde i (((((ultraSOUND))))) | the nbhd

Letošnji Spotify Wrapped me je teleportiral v leto 2015. Takoj ko se je na zaslonu pojavila fotografija Lorde, sem se spomnila objave, ki sem jo pred kratkim videla na družbenih omrežjih: petnajstletna jaz ni imela pojma o veliko stvareh, a imela je odličen okus za glasbo. Lordein povratek mi je zaznamoval poletje – če mene vprašate, je imela Charli XCX povsem prav z Lorde Summer. Kot otrok sem se veselila izida njenega prvega singla z albuma Virgin, What Was That?, pesmi, ki je postala viralna, še preden je izšla. Imela je tisti prepoznavni Lorde zvok, a z dozo zrelosti. Virgin je tako iskren in surov, da me je prvo poslušanje spravilo v jok (pa tudi drugo in tretje). Moja najljubša pesem je (verjetno, ali trenutno) Favorite Daughter, a album je resnično poln številnih hitov in si zasluži, da se ga posluša v celoti, saj se zdi, kot da je glasbenica vanj spustila del svoje duše.

Poleg tega me je to jesen dosegla zame osebno najbolj razburljiva novica – The Neighbourhood se vračajo. Moj najljubši bend iz najstniških let, čigar behind the scenes videe sem gledala prav vse (Devon Lee Carlson, you will always be famous!), in katerega razpad me je pred nekaj leti povsem uničil, so znova skupaj. Vrnili so se z albumom (((((ultraSOUND))))) in edino, kar sem si želela, je bilo, da ohranijo svoj prepoznavni zvok, tiste melanholične melodije, ki jih povezujem z njihovimi prvimi albumi. Na moje navdušenje sem to tudi dobila. Res je, (((((ultraSOUND))))) ni enako briljanten kot I Love You in Wiped Out!, a iskreno, le malo verjetno je, da bo kateri koli album to kdaj dosegel. Kako navdušena sem nad tem povratkom, dokazuje tudi dejstvo, da mi niti to, da mi ni uspelo dobiti vstopnic za noben koncert njihove turneje leta 2026, ni pokvarilo navdušenja.

Sonja Knežević, social media editor