Albumi, ki so spremenili (moje) dojemanje glasbe

Ko sem na Instagramu naletela na napoved za Back to the Beginning, koncertno proslavljanje heavy metala, rocka, grungea in podobnih ikon, kot sta Ozzy Osbourne in Black Sabbath, sem ugotovila, koliko je glasba pravzaprav oblikovala mojo resničnost. Je več kot le ozadje življenja – glasba je bila vedno tisto skrivno gibalo, ki ni le polnilo prostora, ampak ga je preoblikovalo. Ko pomislim na Black Sabbath, Faith No More, Alice In Chains – to niso le bendi, so zvočni, glasni simboli in legende, ki že leta odmevajo v moji glavi in ​​zdi se, da se ne bodo nikoli ustavile.

Tista objava na Instagramu me je spomnila na tole: glasba ni samo nekaj, kar poslušaš. To je stvar, ki te spremeni, zaradi katere se pogledaš v ogledalo in se vprašaš: “Kdo sem v resnici?” Ti bendi niso samo redefinirali žanrov – uničili so meje, uničili so pravila. Ko gledam te bende, vidim vse – kreativne norce, vizionarje, ljudi, ki niso samo ustvarjali glasbe, ampak so poskrbeli, da ves svet pleše v njihovem ritmu. To besedilo pred vami, Albumi, ki so spremenili (moje) dojemanje glasbe, torej ni le moj poklon legendam. To je klic k razmisleku kako je lahko glasba stvar, ki se je ne le posluša, ampak tudi žveči, je, golta, dokler na koncu ne pogoltne – tebe. To so glasbeniki in albumi, ki niso le oblikovali mojega pogleda na glasbo, ampak so me prisilili, da sem spremenila pogled na življenje in svet.

Doživela sem več glasbenih trenutkov, ki so me tako pretresli, da ko sem končno spet stala trdno na tleh, lahko s popolno gotovostjo trdim, da nikoli več nisem bila ista. Obstaja glasba, ki navdihuje, tista, ki pusti neizbrisne sledi, skoraj fizične, tista, ki sproža revolucije, je pa tudi tista, ki človeka popolnoma spremeni. Pogosto se ujamem, da omenjam čas pred in po pesmi ali albumu, ko govorim o glasbi. Čeprav je glasba sestavni del mojega življenja in si ne morem predstavljati dneva, da ne bi poslušala nečesa, pa naj gre za znano glasbo ali odkrivanje novih stvari, nekateri albumi za vedno nosijo paradoksalen naslov znanega presenečenja. Poslušala sem jih že tisočkrat in vsakič jih doživim in podoživim, kot bi bilo prvič.

Violator, Depeche Mode

Spomladi 1990 se je zgodil prvi trenutek. Prižgala sem televizijo (mislim, da je bil MTV) in pogledala video, ki me je pred televizijo pustil popolnoma hipnotizirano. Enjoy the Silence je bila pesem, zaradi katere sem poslušala celoten album in zaradi katere sem se vrnila k njemu starejša in modrejša, da bi znova izkusila ta občutek, z vsako pesmijo. Takrat sem spoznala (in začutila), da je glasba lahko večja od zvoka in da je prostor za občutke, za katere nisem vedela, da jih imam. Ob prvem poslušanju tega občutka nisem znala opisati ali konkretizirati. A bila je čudovita žalost. Pesem sem razumela na nenavaden način, čeprav v svoji osemletni realnosti nisem imela nobenih izkušenj, niti nisem razumela pomenov besed pesmi. Sedela sem na kavču, očarana nad televizijo in pustila, da je pesem skupaj s slikami videospota za vedno vstopila v vsak kotiček moje zavesti. Bila je ljubezen na prvi posluh, ljubezen na prvi pogled. Kasneje sem izvedela, da je video režiral sijajni Anton Corbijn (pred nekaj leti je izšla čudovita monografija Depeche Mode z njegovim podpisom, pravi “zbirateljski predmet”). Vse skupaj je bil popoln doživljajski spoj besede, zvoka in slike. A ne gre le za skladbo Enjoy the Silence, celoten album Violator je revolucionarno delo, ki je redefiniralo pop in elektronsko glasbo, kar potrjujejo številni glasbeni strokovnjaki in kritiki. Lahko le ugotovim, da vsakič, ko ga poslušam, občutim enak val občudovanja, kot da bi bilo nekako povezano z mojim otroškim razumevanjem sveta – razumevanjem, da je lepota lahko preprosta in globoka, tiha in monumentalna.

Dummy, Portishead

Album Dummy je izšel poleti 1994, odkrila pa sem ga dve leti pozneje, prav tako poleti. To je bilo ključno poletje v mojem življenju – hodila sem v srednjo šolo, se prvič usodno zaljubila in svoje dolge lase postrigla na (pre)kratek “pixie cut”, zaradi katerega sem do konca življenja, vse do danes, dvomila o konceptih ženstvenosti in ženskosti. Čeprav so Portishead dve leti prej premaknili meje bristolskega trip-hopa, so bili odmevi zapeljivega vokala Beth Gibbons tisto poletje 1996 še vedno močni. Dummy je povezal klubsko in indie publiko ter postal (in ostaja!) ključni vpliv za generacije izvajalcev, ki jim bodo sledile. Nikoli ne bom pozabila, ko sem julija 1996 prvič slišala Sour Times – zdelo se mi je, kot da se mi je odprlo tretje oko. Česa tako melanholičnega, a tako očarljivega še nisem slišala. Tisto popoldne sem sedela na pomolu, obdana z vonjem po soli in borovcih, močnimi sončnimi žarki na obrazu, zaprla sem oči in si na Walkmanu trikrat zapored zavrtela pesem Glory Box. Zdelo se mi je, kot da glasba odkriva povsem nov jezik – svet, kjer žalost, lepota in tišina govorijo prav tako glasno kot besede. Tisto poletje je zaznamoval Dummy, spremenil je moje razumevanje glasbe in ostal revolucionaren vse do danes.

Paranoid, Black Sabbath

Oktobra 1969 so Black Sabbath prvič vstopili v studio za sedem dni, da bi posneli svoj debitantski album Black Sabbath, znan po tem, da je bil posnet v enem samem dnevu. Za drugi album Paranoid jim je ostalo šest rezerviranih dni, zato so preprosto poprijeli za delo. V več intervjujih sem brala in/ali slišala Tonyja Iommija kako opisuje njihov takratni način dela in ustvarjanja – prišli so, postavili opremo in igrali. Precej preprosto. Za razliko od glasbe, ki so jo ustvarjali.

Ena ključnih pesmi albuma, “War Pigs“, ki je bila prvotno navdihnjena s poganskimi temami, je med snemanjem postala protivojna pesem o grozotah vietnamske vojne. Producent Rodger Bain je dodal zvok sirene za zračni napad in pospešil zadnje sekunde pesmi, da je ustvaril eksploziven konec. Največje presenečenje je bila pesem Paranoid, nastala v zadnjem hipu, ker je bil album prekratek. Posneta zelo na hitro, v naglici, kot filler albuma, je postala ikonična skladba skupine, ki pravzaprav govori o – depresiji. Na albumu je tudi nepričakovano atmosferična pesem Planet Caravan, kjer Ozzyjev vokal z dodanim oscilatorjem ustvari hipnotično, prostorsko vzdušje.

Paranoid sem prvič slišala kot najstnica, ko mi je prijatelj posodil CD. Bila je ljubezen na prvi riff – ta energija me je prevzela, besedilo pa me je pustilo brez sape. Takrat sem šla skozi klasično najstniško fazo samoodkrivanja in Black Sabbath je postal moj vodnik skozi ta kaos. Iz mamine omare sem potegnila njeno staro usnjeno jakno, ki jo je nosila ob izidu albuma, jo kombinirala z obledelimi kavbojkami na zvonec in nakitom, ki sem ga našla med njenimi stvarmi iz mladosti, in se počutila nepremagljivo, ko sem poskušala izgledati kot Ozzy. V nekem trenutku sem si celo poskušala zrasti lase, da sem jih lahko postrigla v njegovo večplastno pričesko.

Ležeč na tleh svoje sobe sem vedno znova poslušala Planet Caravan. Ta pesem, tako drugačna od preostalega albuma, me je potegnila v kozmično tišino in mi pokazala, kako introspektivna, temačna in osvobajajoča je lahko glasba hkrati. Paranoid ni bil le album – bil je moje okno v svet rocka, upora in svobode izražanja.

Na Black Sabbath pogosto gledajo kot na kanal upora, vendar je njihova glasba veliko več kot to. S svojo umetnostjo sta opozorila na teme, s katerimi se človeštvo še danes težko spopada – vojne, depresija, tesnoba, družbene krivice. Pred več kot 60 leti so Black Sabbath, medtem ko so drugi zamižali na eno oko, spregovorili o resničnosti, ki so se je vsi ostali izogibali. Milje pred svojim časom, njihova glasba ni bila le glasba – bila je način življenja. In zame, takrat petnajstletno deklico, ki išče svoje mesto v svetu, je bila prav to – življenjska filozofija.

Mark Hollis, Mark Hollis

Mark Hollis, frontman skupine Talk Talk, je leta 1998 izdal samo en solo album, vendar ta album presega čas, kar je povsem v skladu z njegovim namenom, ciljem ustvariti nekaj unikatnega, kar je že večkrat jasno sporočil. Mark Hollis je bil nadaljevanje zvoka, ki ga je Talk Talk raziskoval na Spirit Of Eden in Laughing Stock, vendar je Hollis v njem še dodatno zmanjšal delovno obremenitev produkcije in dal večji poudarek akustičnim instrumentom in minimalizmu. Album je intimna, osebna izkušnja, pesmi, kot sta The Color Of Spring in A Life (1985-1915), pa spodbujajo k razmišljanju o življenju, smrti in minljivosti vsega.

Ta album sem prvič slišala na začetku študija. Čeprav je bil izdan nekaj let prej, je bil njegov zvok kot odkritje, ki mi je odprlo popolnoma nov svet. Globoko sem prepričana, da je vsaka (revolucionarna) glasba prišla v moje življenje ravno v pravem trenutku. Pesem A Life (1985-1915)em mi bo za vedno ostala vtisnjena v spomin – v njenih tonih sem čutila globoko žalost, a tudi lepoto, kot da bi glasba govorila mojemu notranjemu občutku negotovosti in eksistencialnih vprašanj. Še vedno se sprašujem: kako lahko nekaj tako tihega, subtilnega, a tako močnega, nosi toliko pomena? Ta album ni le glasba, je odgovor na moja burna in intenzivna čustva ter iskanje miru v kaotičnem svetu. Zame je Mark Hollis več kot album. To je življenjska pot, ki me je naučila poslušati, čutiti in, kar je morda najbolj pomembno, biti prisotna.

Ill Communication, Beastie Boys

Album Ill Communication skupine Beastie Boys, izdan leta 1994, predstavlja enega najpomembnejših in revolucionarnih albumov v zgodovini glasbe, družbe, politike in kulture. Ta album ni samo glasbena mojstrovina, temveč je postavil tudi temelje za številne spremembe v rapu, hip-hopu in popularni glasbi nasploh. Pesmi, kot so Sabotage, Sure Shot in Intergalactic, mešajo rap, punk, funk, rock in jazz ter ustvarjajo zvok, ki je bil za svoj čas popolnoma inovativen, pravzaprav je še vedno. Poleg tega je album zajemal politične in družbene teme, od stališč proti establišmentu do razmišljanj o kulturi in vsakdanjem življenju. Ill Communication ni bil samo album, bil je manifest! Beastie Boys so s svojim življenjskim slogom, besedili, videi in nastopi na novo definirali meje popularne glasbe. Osredotočili so se na energijo, norost, kreativnost in zabavo, pri čemer so pogosto mešali humor in resnost na specifičen način, ki je bil vedno ključni element njihove identitete. Ill Communication je predstavljal družbeni in kulturni fenomen, ki je naredil rap dostopnejši širši publiki, hkrati pa ohranil globoko, skoraj punkovsko pristnost. Popolnoma so me posrkali v žanr in me spodbudili, da sem ga vedno bolj raziskovala (v nekem trenutku sem se zalotila, da sestavljam playlisto mojih najljubših francoskih rap skupin za vožnjo v službo in iz nje).

Da bi razložila zame pomemben trenutek v zgodovini njihove glasbe, je pomembno poudariti, da sem že od nekdaj zasvojena z late night showi – obožujem to energijo, te zgodbe, zanimive intervjuje in nasploh rada gledam in poslušam zanimive ljudi, ki govorijo o zanimivih stvareh in izkušnjah. Ko se spomnim, kako je Ill Communication oblikoval moje dojemanje glasbe in kulture, je bila ena najzanimivejših izkušenj opazovanje njihovega nastopa v oddaji The Late Show with David Letterman. Nekega dne sem naletela na njihov nastop, kjer so vstopili v studio naravnost iz NYC podzemne železnice, kot prave divje zveri, z energijo, ki je lahko razblinila vso negativnost v prostoru. Glasba se je začela in oder je eksplodiral. Bilo je, kot da so pravkar stopili s scene iz filma, samo čista, surova, neverjetna energija. V nejeveri sem bila – navdušena! Ne samo zato, ker je bila izvedba neverjetna, ampak zaradi načina, na katerega so to naredili – brez pretvarjanja, brez blefiranja. Šlo je za popolnoma drugačen pristop k nastopanju. Medtem ko je veliko nastopajočih vstopilo v studio v popolnih kostumih, so oni to storili kot punk rock zvezde, surovo in pošteno, s tako strastjo, da je bilo jasno, da njihov nastop ni le show, temveč način življenja. Jasno mi je bilo, da je vse v zvezi z Beastie Boysi revolucionarno: glasba, besedila, videi, pa tudi način, kako so živeli svojo umetnost. Tisti trenutek z oddaje The Late Show je bil pravi epitom tega, kar so zame predstavljali: popolna pristnost in nezmožnost, da bi bili karkoli drugega kot to, kar so.

Black Tie White Noise, David Bowie

Težko izpostavim samo en njegov album, ki je spremenil moje dojemanje glasbe. Z vsakim sem šla skozi prav vsa doživetja, ki sem jih navedla v prej izbranih albumih. David Bowie je edina slavna osebnost, oseba, ki je nisem poznala in čigar smrt me je spravila v neskončen jok. Pravijo, da je januar najbolj depresiven mesec v letu, zame je zagotovo obarvan z ogromno težke in hude doze melanholije, imenovane David Bowie. Rodil se je 8. januarja 1947 in umrl 10. januarja 2016, Ta dan je postal dan žalovanja po vsem svetu, obdobje med 8. in 10. dnem v msecu pa mnogi ljudje, vključno z mano, imenujemo Bowiejevo. Ja, težko izpostavim album. Zato bom napisala kratko zgodbo o albumu, ki ga januarja največ poslušam. Bowieja poslušam po letnih časih in zima je zagotovo Bowie v devetdesetih.

Black Tie White Noise Davida Bowieja je bil njegov prvi solo album v šestih letih, ki je prišel po desetletju gladkega popa, z vrnitvijo k alternativnemu rocku prek projektov, kot je Tin Machine. Album je zaznamoval vrnitev k umetniškim rock vzgibom in tudi tesno sodelovanje z Nilom Rodgersom, producentom, ki je Bowieja izstrelil med zvezde z brezčasno, večno uspešnico Let’s Dance. Ta album je bil znan po svoji vsestranskosti, saj je Bowie, navdihnjen z novimi smermi v hip-hop in R&B žanrih, ustvaril glasbo, ki je uravnotežila komercialni in umetniški izraz. Pesem Jump They Say je jasno ponazorila ta prehod in združila zabaven, energičen utrip z globokim, introspektivnim besedilom. Spomnim se, da sem jo prvič slišala pozimi, ko sem se sprehajala po Zagrebu, ker je bil javni prevoz ustavljen zaradi snežne nevihte. Več kot eno uro sem hodila po zasneženih ulicah Zagreba, vse okoli mene je bilo tiho, zamrznjeno v času in prostoru, in ta pesem, kot antiteza atmosferi, v kateri sem bila – dinamična, a z neko žalostjo v ozadju – mi je za vedno ostala vrezana v spomin. Ta občutek negotovosti in iskanja nečesa večjega se mi je zdel, kot da bi Bowie pel neposredno v mojo dušo, ne glede na to, kako pocukrano je morda slišati. Jump They Say ni bila le pesem, bila je zvočna podlaga za moje misli in občutke o svetu, v katerem sem takrat živel. Ta album zaznamuje enega od Bowiejevih ustvarjalnih vrhuncev in je premik k novim glasbenim teritorijem, ki je trajal vso njegovo kariero.

Foto: Depeche Mode, Anton Corbijn, TASCHEN (Edition: Multilingual (English, French, German),Availability: February 18, 2025)