Monika Herceg razkriva, katerih 5 pesniških zbirk bere v hladnih zimskih večerih

Mislim, da smo vsi v novo leto vstopili z zaskrbljenostjo: kako bomo šli, kam bomo šli in ali bomo sploh šli. Svet je postal negostoljuben kraj, z vidika pesnika se mi zdi, da je v samo zadnjih petih letih toliko stvari izginilo, bilo skrito, ali pa so morda (in to je najslabši možni scenarij, ker predpostavlja, da je tema vedno bila tam, se je le dobro zakamuflirala) vse grde stvari, ki so globoko spale, prišle na površje. Po drugi strani pa se ne spomnim časa, ko bi vedno bolj vneto iskali upanje, toplino, nežnost. Želim si radikalnega upanja, želim si radikalne nežnosti; potrebujem jih, ne bom se jih odpovedala.

Poezija je (vsaj zame) prvo mesto, kjer se zgodi srečanje tistega nujnega upanja in mene, želenega boja, moči in upora in mene, nežnosti in mene. Še vedno se mi zdi, da nas poezija lahko in bo pomirila, ogrela, spodbudila. Kako drugače? Po mnogih letih je v Zagrebu zapadel sneg, ga zakopal, in po dolgem času sem cel mesec na tistem enem zimskem kraju, ne potujem, zato se hranim s poezijo.

Moja mama zna šta se dešava u gradovima in Nisam znala što nosim u sebi, Radmila Petrović

Zato bom začela s prijateljico, ki jo cenim in ljubim ter s katero si delim mitski prostor odraščanja na podeželju, s katero si delim stare starše, nasilje, ki se je prenašalo skozi generacije, odpor in spremembe, odmik od tega. Radmila Petrović je pred nekaj leti napisala knjigo, ki bi jo moral prebrati vsak. Nato (in vsi smo jo čakali) se je pojavila njena druga knjiga, ki je prav tako roman v verzih, ima velik doseg glede na to, kaj želi povedati, a zame je predvsem močna in pomembna poezija, ki se ne boji lastnega strahu, želje ali hrepenenja po ljubezni. Če sem poštena do njene knjige Nisam znala što nosim u sebi, sem se spet vrnila k njeni prvi knjigi. Sem bralka (in to je predvsem tisto, kar sem), ki knjige, ki jih ima rada, bere večkrat. Radmilino knjigo Moja mama zna šta se dešava u gradovima, sem že večkrat prebrala, zdaj pa sem se k njej spet vrnila, z nekaj novimi očmi, nekaj novimi spoznanji, tako čustvenimi kot spremembami, ki so se mi zgodile z mojim jezikom, mojim pisanjem. Seveda me je spet razveselila, osrečila, vrnila k želji, da bi poezijo brali vsi, povsod. Potem sem začela brati njeno novo knjigo. Bila je drugačna, a zelo drugačna, odprla je nove prostore boja (tako z jezikom kot s čustvenim korpusom). Obe knjigi sta pogumni, močni, jasni v nameri, veliki v svoji moči, moči (ki, če parafraziram Radmilo, ne pristoji nikomur) in ranljivosti. Danes se moramo, morda bolj kot kdaj koli prej, vrniti k vprašanjem ljubezni, mostov od ene osebe do druge in potem morda tudi k ustreznim prostorom sočutja. No, o Radmilinih knjigah nimam nič boljšega povedati. To so knjige, ki jih moramo vsi prebrati, ne glede na to, ali pišemo ali ne. Knjig je malo.

Varljiva historija doma, Srđan Gagić

Ko je prispela Srđanova knjiga, sem začutila navdušenost in veselje, nato pa že od prve pesmi nekakšno čudno razburjenost. No, kako pogosto se vam to zgodi? Varljiva historija doma je postala knjiga, ki sem jo nosila s seboj skozi vse leto, od Ukrajine do ZDA, brala sem jo, pesem za pesmijo, znova in znova, se vračala k njej, iskala nove vhode v pesmi, nato v celotno knjigo. Celoten prostor te knjige je velik zaklad, in način, kako preizprašuje, kaj vsi nosimo s seboj, kaj nas na neki točki začne preganjati, to vprašanje odhoda, nato vrnitve in nekega novega zapisa odnosa s tistim, kar je ostalo za nami, je neverjetno fino uglašen. Počutila sem se, kot da sedim s Srđanom ob dolgih kavah in se pogovarjava o najinih domovih, materah, občutku pripadnosti, nepripadnosti. Ne vem, kaj bi si še želela za katero koli od svojih knjig, da bi bila enako odprta za vse pogovore, da bi tako zlahka in krotko postala knjiga nekoga drugega. Ena najboljših knjig poezije, ki so se pojavile v tej regiji in jeziku v zadnjih nekaj letih.

Povezano: Knjige, ki so Ivanu Tokinu povedale tisto, česar ljudje niso znali

Averno in Divlji iris, Luise Glück

Zbirka Averno avtorice Louise Glück (katere hrvaško izdajo v prevodu Tomislava Kuzmanovića sem uredila) je ena tistih, ki se berejo počasi in previdno – z veliko ponavljanja, vračanja nazaj in nato spet. Morda je tudi nekakšna neskončna knjiga, prideš do konca, nato pa se želiš vrniti na začetek, ker ni povsem jasno, kaj si pravkar prebral. Potem pa se pri drugem branju odprejo neka nova skrita vrata v neke podobe, nekaj se prizemlji, ne da bi se tega zavedali. Malo knjig se mi odpre tako, da se mi vsako novo branje zdi kot nova knjiga. Averno je knjiga med svetovi, tukaj imamo ta poskus prehoda, razumevanja tega brezna ali preprosto drugačnega pogleda na smrt in življenje. Perzefona, kot tista, ki zna oboje, hoditi po svetu živih in mrtvih, Averno kot kraj, kjer se lahko stopi v temo.

Poleg tega je treba omeniti, da se pogosto vračam k Divljem irisu, zbirki, ki jo je v prevodu Alena Bešića izdala beograjska založba Kontrast. Tukaj pa ostaja neskončno na površju zemlje, na vrtu. Način, kako rastline govorijo, kako ustvarjajo svet in modrost, znanje, ki je razumljivo, kot se nam zdi, le nam ljudem, je nekaj povsem drugega od tistega, kar smo sicer vajeni brati. Knjiga neverjetne mirnosti, opazovanja, tišine.

In potem, ko sem se sprehajala po knjigarni v Bostonu, sem zagledala tisto ogromno opeko njenih zbranih pesmi in pomislila; tukaj smo spet, ne vem, kako bom zaprla kovček na poti nazaj, ampak moram kupiti to knjigo. Zdaj torej pregledujem pesmi, ki jih še nisem prebrala, znam se za trenutek zabavati in se z vrnitvijo k prevodom, ki jih imam, občasno poskušam sama kaj prevesti v naš jezik, preprosto zato, da vidim, kakšna napetost je prisotna v tej preobrazbi.

Temeljenje kuće, Marija Andrijašević

Izkazalo se je, da pogosto berem iste knjige! Ampak, v svoj zagovor, res mislim, da je treba dobro poezijo pustiti, nato pa se k njej vrniti, poskušati se ji približati, dokler se nekaj v nas ne odklene ali odklene v knjigi (in res mislim, da je oboje mogoče). Marija Andrijašević je pred davnimi časi napisala neverjetno knjigo pesmi, ki se nikoli ne postara, ki skozi vsa ta leta ni izgubila ničesar od svoje zrelosti ali poguma, Davide, svašta su mi radili. Po tem je prišel odličen roman, nato pa Temeljenje kuće, knjiga pesmi v prozi. Marija premisli vsako besedo, kar se čuti, kar nam, ki smo na drugi strani, daje tudi varnost v besedilu pred nami. In hkrati, ne slepimo se zdaj, ni predvidljivo, ravno nasprotno. Temeljenje kuće je iskanje hiše v jeziku, ki je ni mogoče zgraditi, imeti tukaj. Po eni strani je zame to danes veliko politično vprašanje, kako pisati, kako živeti, kako karkoli početi v času, ko si ne moremo privoščiti varnosti doma. Marija vse, celotno knjigo, postavi okoli koncepta hiše, jo gradi pesem za pesmijo, to so njene opeke, tam smo z njenim strahom, njenim upanjem, notri smo z njenim očetom, materjo. Vstopimo v robidovje, z njim ga režemo. Z jezikom, kako drugače? Čudovita knjiga poezije, močna, nepredvidljiva, čeprav napisana znotraj meja jasno zastavljenega koncepta.

Vjetar i njegov dvojnik, Mark Strand; Gramatika svijetla, Carol Ann Duffy; Aritmija, Delimir Rešicki

In da ne bom krivična, odpiram tudi nekatere druge knjige, počasi, nekatere, kot je Gramatike svjetla, berem že leta in jih še nisem dokončala. Resno mislim. Poezijo Carol Ann Duffy (tudi odličen prevod Tomislava Kuzmanovića) res jemljem v majhnih odmerkih, vsako pesem poskušam prebrati večkrat, jo pregledati … da je knjiga vedno nekje v bližini, zdaj že dve leti zagotovo. In tukaj, morda bi moral res omeniti, kako dragoceno in pomembno je imeti odlične prevajalce poezije, ki nam potem omogočajo ta srečanja.

Nikoli nisem bral Aritmijo Delimira Rešickega in ne vem točno, kako sem se je nenadoma spomnila, ampak tukaj sem. Delimir in jaz ter slavonske megle. Pravkar se lotevam tudi novejšega prevoda, Marka Stranda, Vjetar i njegov dvojnik (prevedel Vojo Šindolić), všeč mi je odprtost in preprostost te poezije, komunikativnost.

Lahko bi naštevala v nedogled. Okoli mene je vedno približno ducat knjig, okoli mize, na pisalni mizi, ob postelji. Zato vsake toliko časa kaj odprem, tu in tam kakšen grižljaj. Ampak to je že odličen začetek za nekoga, ki želi narediti korak k poeziji.