Moderna različica tradicionalne dinarske hiše na Mokri Gori je fantazija
V bližini Mokre Gore, v enem najlepših predelov Balkana; se na meji med Srbijo in Bosno in Hercegovino nahaja Družinska hiša Tara . Gre za projekt studia 13 iz Novega Sada, ki ga vodi arhitekt Pavlo Panić, izjemno vešč projektiranja v gorskem okolju.
Očarljiva gorska vasica Mokra Gora, na skrajnem zahodu občine Užice, vam lahko pove veliko o neokrnjeni divji naravi tega kraja, kjer se zarisujejo vse zelene, goste silhuete gore Tare. Turističnih objektov ne manjka, veljajo pa tudi posebni pogoji, predpisani za gradnjo na tem območju. Družinska hiša Tara se nahaja na mikro lokaciji, ki jo obdaja le nekaj objektov v okolici in le nekaj takih, ki so še v izgradnji. »Sosednjih objektov na tem območju ni veliko in so večinoma na nižji nadmorski višini ter so tradicionalno grajeni tako, da so iz samega objekta le delno vidni. Prav tako skupaj ne tvorijo nekakšne celote, kar je bila olajševalna okoliščina pri vklapljanju hiše v okolje,« mi pripoveduje Pavle Panić o družinski počitniški hiši, o čigar prekrasnih pogledih skozi steklene stene, vam bomo šele razkrili.
»Osnovna zahteva naročnika je bila počitniška hiša z minimalnimi spalnimi prostori, odprtim dvonadstropnim dnevnim prostorom in Focusovim kaminom kot osrednjim dekorativnim elementom. Velike steklene odprtine so bile nujne, da bi povečali poglede, ki se ponujajo z lokacije proti gorskim verigam v BiH in proti Zlatiboru na drugi strani, ter dajajo vtis odprtega prostora znotraj objekta v vsakem časovnem obdobju. Spodnja etaža je zasnovana kot odprta, razen kopalnice in servisnih prostorov, v zgornji etaži pa je poleg minimalnih sob še manjši odprt dnevni prostor z izhodom na teraso, ki uokvirja pogled proti gorovju. Garaža je nastala v spodnjem delu parcele, ob asfaltni cesti, skrita v delu hriba, delno vkopana in prekrita z ozelenjeno strešno kritino, ki se zliva z okoliško floro in tako naredi garažo nevidno razen pri frontalnem pogledu.”
Pavla vprašam, kaj je posebnost te hiše, na katero bi nas rad opozoril in odgovor je nedvomno v sodobnem pristopu k tradiciji. »Specifičnost se kaže v sodobni interpretaciji tradicionalnega tipa gradnje, ki se v dinarski hiši pojavlja kot prevladujoči tradicionalni tip gradnje na tem območju. Poleg posebnih zahtev glede materializacije, naklona strehe in pogojev gradnje je bila zahteva, da hiša dobi sodobnejšo obliko.
Osnovna ideja je bila v velike naklone strešnih ravnin vgraditi velike, za to lokacijo netipične steklene odprtine ter funkcionalne dispozicije s specifičnimi zahtevami, ki so nujne zaradi zaostrenih klimatskih razmer lokacije. Posebna pozornost je namenjena ustvarjanju prostora, ki v notranjost vleče poglede in naravo, ter oblikovanju individualnih oblik, ki uokvirjajo posamezne fokusne točke v daljavi.«
Kot se za hišo na tej lokaciji tudi spodobi, so vsi materiali naravni. »Paleta uporabljenih materialov in barv v interierju je kombinirana z lesenim pohištvom, parketom in keramiko, ki posnema terrazzo talne površine. Stene so nevtralno bele, brez odvečnega okrasja, ki jemlje primat naravi, ki jo v prostor vnašamo skozi velike portale.« mi pripoveduje Pavle o okolju hiše, ki čaka na svoj zeleni čas, ko zrastejo sadike, posajene na obronkih pobočja. Poleg tega ni bil predviden večji poseg, zaradi čim manjšega vpliva objekta na okolje. In ja, bivanje v tako harmonični kombinaciji arhitekture in narave je posebno doživetje. Studio 13, je ustanovljen leta 2014 v Novem Sadu, s praktično idejo spretnega vključevanja zahtev naročnika v lokalno arhitekturno dediščino, naravne vplive in sodobnim pristopom oblikovanja.