Nova predstava Miloša Lolića je dvignila Beograd na noge
Izjemen odmerek drznosti na repertoarju Narodnega gledališča v Beogradu.
Jordan Cvetanović28 marca, 2024
Izjemen odmerek drznosti na repertoarju Narodnega gledališča v Beogradu.
Jordan Cvetanović28 marca, 2024
Ko mi nekdo samo omeni ime Branislava Nušića, se brez pretiravanja naježim, dobesedno zavijem z očmi in v sebi pomislim: že spet? Do kam še? Ne vem, kako je pri vas, a jaz imam vtis, da smo videli res že čisto vse – od klasično izvajanih del iz maestralnega opusa tega genija do najrazličnejših eksperimentov, ki so padli v pozabo. Ko pa je do mene prvič prišla novica, da so se v Narodnem gledališču začele vaje za “Mister Dollar” v režiji Miloša Lolića, sem vedel, da bo to mestni dogodek, o katerem se bo še dolgo govorilo. Ne samo zaradi dejstva, da gre za klasiko iz šolskih učbenikov, ki se premalo izvaja in uporablja, ampak veliko bolj zaradi osebne radovednosti, kakšna eksplozija bo nastala v trku Nušićevih junakov in našega proslavljenega gledališčnega režiserja pristne estetike in rokopisa, čigar redki prihodi in delo na beograjskih odrih uživajo status velikega praznika.
Tako kot v večini svojih del Branislav Nušić tudi v “Mister Dollar” v tem primeru aktivno piše o moči denarja in o tem, v kolikšni meri je denar večno gibalo dogajanja v svetu – s čimer mu daje funkcijo glavne hrbtenice dela. Zaplet pravzaprav sledi usodi razvajenega junaka, ki se na zabavi za bogataše domisli, da bi izvedel svoj socialni eksperiment. Režijska vizija Miloša Lolića sili, da koncept te zgodbe dobesedno umesti v apokaliptični techno klub, poln najrazličnejših oblik življenja, in kot sam dramaturg predstave Periša Perišić priznava, problematizira vprašanje, kaj se zgodi, ko se Nušićevi prizori rekomponirajo, zmontirano in zgostijo tako, da vodviljski mehanizem preraste v buñuelsko zabavo, ki ji ni videti ne začetka ne konca. Igralci, ki s pomočjo kravatnih mikrofonov robotsko izgovarjajo stavke (čeprav zaradi mikrofonov in šumov pogosto težko razumljive) ob močnem ritmu glasbe, se kot kokoši brez glave premikajo okoli steklene piramide, ki neustavljivo spominja na pravi, nagrobni spomenik Branislava Nušića. Ali vstop v neke vrste nebesa ali pekel. Kakor za koga in kakor se vzame. Za nekoga prav takšne brezizhodne situacije postanejo fantastičen poligon za demonstracijo moči in vladanja tistih, ki se s karakternimi in človeškimi sposobnostmi pravzaprav ne morejo pohvaliti. In tako jih to nekrofilno vzdušje žene v obupano iskanje zabave, bežanje iz lastnega življenja v poskusu, da bi pozabili, kdo v resnici so?
Več kot dve uri trajajoča predstava je razdeljena na tri večje sklope – prvi del poteka na neskončni zabavi za smetano visoke družbe, nato pa se dogajanje preseli v sproščujoč spa center, z oblaki pare v savni in zarotniškimi pogovori v bazenu in ob solariju, da bi se sama kulminacija, torej razplet, odvila čisto na koncu, ponovno začeta z divjo zabavo in after partyjem do zore. Vsesplošni kaos, ki vlada na prizorišču, se popolnoma ujema s časom, v katerem živimo, in do neke mere na zelo preprost in poenostavljen način poudarja, kako zelo banalno je pravzaprav vse, kar nas obdaja, še najbolj pa človeška zloba. Celotna predstava nam pove, da v človeških slabostih ni nič vzvišenega in zapletenega. Ravno nasprotno, sodobni človek je pravzaprav zreduciran na absolutni basic življenja in požrtvovalno pehanje za njim, kot da bi šlo za zdravilo za dolgo življenje in ne za denar, ki lahko izgine, kot bi mignil.
Lolić se že neštetokrat subtilno poigrava s tematiko osamljenosti in srhljive samote glavnega junaka, ki v navalu imaginarne moči izgublja tla pod nogami, saj najbolj običajen butler čez noč postane pomemben član visoke družbe, ki postane kar naenkrat oboževan, samo zato, ker “leži” na milijonih. Toda, tako kot v pravljici o kralju in beraču, nas življenje velikokrat postavi pred različne preizkušnje in nam ponuja možnost, da jasno uvidimo vse človeške slabosti našega okolja v trenutku, ko se jim v očeh zalesketajo dolarji. Številna zasedba predstave se od začetka do konca zapeljivo predaja koreografiji zahtevne igre in občinstvu kot na krožniku odlično prenaša vzdušje te predrzne in na trenutke ostudne zabave, na kateri padajo najgnusnejše izjave, da pomislite, da ste veseli, da niste del tega, temveč jo tako od daleč, iz nekega kotička, voajersko spremljate, v upanju, da bodo vsi zlikovci na koncu končali v peklu, kaznovani tako, kot si zaslužijo.