Z Mirjano Karanović o filmu Majka Mara, ženskih vlogah in zanimivostih

Beograd, nek četrtek v gledališču pred predstavo. Temen oder, Mirjana stopa pred kamero in sede v prazno občinstvo, da bi posneli video z njo. Video je nem, Mirjana Karanović le sedi, a že to sedenje zadostuje, da vzkliknemo v sebi: »To je igra!« Lahko izberete katerokoli njeno vlogo, od »Petrijinega venca«, »Male«, »Dobre žene«, »Mreščenje šarane« ali »Gospe ministrice« in pri gledanju izrečete isti stavek, saj je vedno resničen. Pripravljena je zagovarjati svoja stališča brez zadržkov in se upreti katerikoli družbeni ali socialni strukturi, ki jo dojema kot omejujočo, in to počne brez strahu, s čimer znova in znova navdušuje. Kmalu vstane iz občinstva, pristopi, da si ogleda posnetek in po odobravajočem pokimanju pristopi k igralki Ivi Ilinčić, s katero snema pogovor o filmu »Majka Mara«, Mirjaninem drugem režiserskem delu.

Iva Ilinčić: Nisem bila prepričana, kako naj začnem ta pogovor, potem pa se mi je posvetilo, da je edino logično, da začnem z najbolj aktualnimi stvarmi. To je vaš film “Majka Mara”. Tema filma je zelo zanimiva. Nisem ga še gledala, me pa res zanima, kako si prišla do teme.

Mirjana Karanović: Ta zgodba se mi je začela vrteti po glavi že leta 2006/7, leta 2009 pa sem se prvič odločila, da idejo prenesem na papir. Sestavila sem zgodbo, iz tega pa se je nato razvil scenarij. Ko sem končala svoj prvi film, sem začela razmišljati kaj bom počela naprej. Všeč mi je bilo, veš. Uživala sem, ko sem to počela. Občutila sem neko novo moč v sebi. Moč, da ustvarim nekaj, kar si nikoli nisem predstavljala, da zmorem. Podobno se mi je zgodilo, ko sem se naučila voziti na rolerjih. Imela sem že petdeset let, tako da je bilo to nekaj povsem novega. Mislila sem, da to počnejo samo mlajši ljudje ali pa nekateri drugi. Pa sem le uspela. Ta ideja je bila zame nekako… vau. Ko sem končala »Dobro ženo«, sem takoj začela razmišljati kaj naprej. Vse mogoče mi je padalo na pamet. Nato sem delala neko predstavo, postmodernističen tekst brez dialogov. Ni scen, ni dejanj. Liki so fluidni. Imajo imena, vendar včasih sploh ne veš, ali je ta ženska ista kot tista iz prvega dela. Zdi se, da bi lahko bila, a avtorica Tanja Šljivar dejansko opisuje nekaj, kar je neka ženska esenca, ki velja za mnoge, seveda pa ne za vse. Nikoli ne moreš v celoti nečesa zajeti.

Iva: Kaj te je še posebej navdušilo?

Mirjana: Tu je bila ženska, ki je izgubila sina. Njena žalost je bila tako močna, da jo je ta občutek kot da dvigal od tal. Ni bila več ista ženska v hiši, kot bi bila povsem ločena od tal, od resničnosti. V tem prizoru se povsem naključno znajde v nekem javnem stranišču, kjer sreča nekega fanta, in pravzaprav le stoji v tistem stranišču. Ne vem, ali ji sploh uspe umiti roke, ampak stoji popolnoma odsotna, medtem pa se odvije celotna zgodba med njo in mladeničem. Sama sem si to razložila tako, da je on, ta neznanec, edini, s katerim lahko deli nekaj, kar ni smrt, čeprav je ta ves čas navzoča. Mislim, da obstaja ogromna želja, hrepenenje, nekaj neizživetega. Neizživeto morda ni prava beseda, ampak nekaj, kar še vedno živi, čeprav bi »moralo umreti«, ker je njen sin umrl – a to ostaja… In potem sem začela razmišljati o staranju, o izgubah, o tem, kako pravzaprav niti ne opaziš, kako počasi izgubljaš stvari skozi leta, mnogi tega sploh ne opazijo. Sama imam srečo, da se ukvarjam z igro, ki me izjemno motivira, saj vedno obstaja zahteva, da ohranim ta notranji ogenj in sledim vsemu, kar se dogaja.

Iva: To ni vedno lahko storiti, ko te omejujejo družbena pričakovanja, norme…

Mirjana: Da, in razumem, zakaj ljudje ob staranju opuščajo to mladostno energijo – ne mislim na pitje, drogiranje ali zabave do zgodnjih jutranjih ur, ampak na energijo radovednosti, občutek neuničljivosti, prepričanje, da lahko osvojiš svet in da je še toliko stvari, ki jih lahko prvič poskusiš. Ko si mlad, ne razmišljaš o tem, da bi se lahko zgodilo kaj slabega; večinoma se brezskrbno podajaš naprej, in to je čudovito – imaš nekoga, ki te nekoliko podpira, imaš prijatelje, starše, ki skrbijo zate. Ko odraščaš in postaneš tudi sam starš, si nenadoma ne želiš več, da bi bil ta svet negotov. Želiš, da je stabilen, predvidljiv, da se držiš znanega, premisliš, načrtuješ, in to postane mnogo pomembnejše – a hkrati je to velika izguba. Takrat sem začela razmišljati o izgubah in o tem, kaj te izgube naredijo s tabo. Vse te teme so v filmu, preproste, življenjske.

Iva: Glede na tematiko, si pri režiji prvega filma naletela na diskriminacijo? Kako si se počutili kot oseba, ki je prehajala v režijo, ko na našem območju ni bilo veliko režiserk?

Mirjana: V Bosni sta bili opaženi Jasmila Žbanić in Aida Begić, zelo kmalu pa se je pri nas začelo pojavljati vse več režiserk – na primer Mina Đukić.

Iva : In, si naletela na nasprotovanje? Ali podporo?

Mirjana: Vedno je bila podpora. Moj producent me je takoj podprl, celo spodbudil k režiji. Včasih moraš zaupati ljudem okoli sebe, ki te poznajo, in narediti tisti prvi korak, ki se ga bojiš. Vedela sem, da je scenarij moj, da ga ne morem dati nikomur. Bilo je zelo razburljivo. To ni hobi, to je moja služba, zdaj pa je malo večja od tega in morala sem se naučiti biti bolj prisotna. Prej nisem bila taka. Ko sem snemala svoj prvi film, me je Điđa Karanović vodil in mi svetoval, kako naj igram. Sedela sem in nekdo je zavpil: “Kje je ta lonec?”, skočila sem in rekla: “Tukaj, tukaj.” Điđa me je samo prijel za roko in rekel: “Usedi se, to ni tvoja naloga, ti si igralka, samo skrbeti moraš, da vlogo odigraš kar najbolje.” To sem si zapomnila in se potem nisem več mešala v tuje zadeve. In potem mi je zanimivo, da se med režijo sprašujem o vsem in moram vse vedeti. To je bilo zame fantastično. Najlepše je, da sem za tisti prvi film vedela vse, za drugega nekaterih stvari nisem vedela in nisem bil dovolj prepričana in sem bila zaradi tega kar živčna, a ko smo končali snemanje, sem ugotovila, da sem se naučil sprejeti nekatere stvari s “ok, zdaj, to je to.”

Iva: Misliš, da se navdušenje in vzhičenost ob ustvarjanju nečesa ali igranju določenih vlog s starostjo nekoliko spremenita? To seveda ne vpliva nujno na kakovost. A ko pomislim, kako bo čez trideset let, komaj čakam, da si nekoliko oddahnem in da se ne obremenjujem s stvarmi, ki niso v moji moči ali pod mojim nadzorom. Kakšna bi bila bistvena razlika med mano in teboj, ali pa med mlajšo tabo in tabo danes?

Mirjana: Bistvena razlika je v tem, da sem se neštetokrat prepričala, da se moraš včasih prepustiti. Trudiš se narediti stvari kar se da dobro, ampak če ne uspejo, greš naprej. Zame je najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučila, ta, da stvari niso odvisne samo od mene; prej sem mislila, da vse visi na meni, da je celotna predstava odvisna od mene. Ko je nekdo naredil napako v predstavi, sem se tako zelo trudila to popraviti, da je to na koncu delovalo kontraproduktivno na predstavo, na vlogo, na vse skupaj.

Iva: Ja, hočeš se nekako nadomestiti, misliš, da vse zmoreš, pa ne zmoreš.

Mirjana: Ampak dobro, to je bila ideja, v katero sem verjela. Spomnim se, da mi je Dejan Mijač govoril: »Moraš spustiti,« jaz pa sem si mislila: »Kaj mi on to govori« (smeh), a zdaj razumem, da je imel prav in da ne moreš vsega držati pod nadzorom, saj to ni rešitev.

Iva: Jaz se, recimo, ukvarjam z igro zelo kratek čas, približno pet let; z gledališčem sem začela pri triindvajsetih. Že zdaj obstajajo stvari proti katerim se ne morem boriti in ves čas se sprašujem, ali je pravi uspeh nadaljevati kljub temu. Kateri so tvoji mehanizmi, da ne odnehaš, ko imaš morda resne težave s tem, da nisi izbrana?

Mirjana: Imela sem ga konec devetdesetih, ko je zgorelo Jugoslavensko dramsko gledališče. Nisem prav nič delala, a potem sem našla nek tekst in poklicala režiserja, da naredi monodramo; nekje sem našla prostor. Mislim, da danes stvari ne smejo biti odvisne le od drugih ljudi, ampak lahko so odvisne tudi od vas. Zato vsem vam mlajšim pravim: prevzemite pobudo, pojdite, potrkajte na neka vrata, poiščite kar želite. Pristopite k nekomu in recite: »Rad bi delal s tabo.« Kaj bi se lahko zgodilo slabega, če vas nekdo zavrne in reče, da trenutno za vas ni vloge v tej predstavi? No, to ni najhujše.

Iva: Ti si mi svetovala glede Selme, se spomniš, poslala sem ji sporočilo, misleč da bo to grozno, ona pa mi je lepo odgovorila in mi ponudila vlogo. Šele kasneje ugotoviš, da prevzemanje pobude ni tako strašno.

Mirjana: Tako je, samo sprašuješ, poskušaš, pomembno je, da si v gibanju.

Iva: Tako je, pomembno je, da ne zamudiš treninga.

Mirjana: Tako je, samo iščeš, trudiš se, pomembno je, da si v gibanju, da si aktiven. Včasih me zadenejo temni trenutki, kar me potisne navzdol, a pogosto se zavedam, da je naša usoda odvisna od drugih, na različne načine, na primer v kateri državi živiš, kakšna je politika, ekonomija. A v večini časa mislim, da je tisto, kar je najpomembnejše, odvisno od tebe. Obstajajo stvari za katere bi si želela, da se ne bi zgodile ali da bi se zgodile drugače, a ne morem se vrniti v preteklost, da bi jih spremenila. Lahko se preprosto odpravim naprej in pustim te napake, samo jih pustim, pustim jih, ne potrebujejo me obremenjevati. Ni potrebe, da se počutim slabo zaradi nekaterih slabih odločitev, saj sem sprejela toliko dobrih odločitev. Ko se približuješ zadnji fazi življenja, dejansko spoznaš kako je to dragoceno. Seveda, vsega tega ne govorim, da bi zdaj, ko si v dvajsetih, začela o vsem tako resno razmišljati; nasprotno, morala bi biti povsem svobodna.

Iva: Vedno odlično svetuješ, v Beograjskem dramskem gledališču pa si vsem kot nekakšna mentorica, vedno gledaš in svetuješ, in to nam mladim res veliko pomeni. Kdaj si prepoznala to pedagoško sposobnost, glede na to, da si poučevala tudi na fakulteti?

Mirjana: Iskreno ne vem, nekdo me je poklical, ker je to prepoznal v meni. Rada analiziram stvari, jih definiram, a mislim, da ko so me klicali, niso imeli tega v mislih, bolj jih je vodilo dejstvo, da sem znana igralka, zato bi lahko bila učiteljica, ampak mislim, da sem v tem procesu odkrila več lastnosti, ki so me kvalificirale za ta poklic. Pravzaprav je bilo celotno obdobje zame zelo pomembno.

Iva: Koliko let nazaj je bilo to?

Mirjana: Kakšnih petindvajset let nazaj. To je nekakšna služba, kjer moraš nenehno nekoga definirati, moraš najti besede, da definiraš svoje misli, ki so zelo pogosto razpršene ali pa sploh nimaš nobenih misli, imaš neke vtise ali imaš neka čustva. Profesor mora znati razložiti in to mi je bilo pomembno, ker sem morala nenehno besedno izražati vse, kar je povezano z igro. Vendar je razlaga pravzaprav nasprotje igralstva in čutila sem, da ne zmorem več, da sem za to porabila svojo energijo in da tega nočem več početi.

Iva: Velikokrat se spomnim, kako je bilo pred tridesetimi leti. Danes se veliko ljudi ukvarja s temo žensk in feminizma ter piše nova besedila, v katerih so močne ženske vloge. Odigrala si veliko vlog, tako v gledališču kot na filmu, vendar je bilo takrat, ko si začenjala, zelo malo ženskih vlog. Je razlika velika glede na danes?

Mirjana: Nikoli nisem veliko razmišljala o tem, ker nikoli nisem bila človek, ki sedi in čaka, da nekaj dobi. Vedno sem šla kamor so me želeli. Spomnim se, da je bilo v Jugoslovanskem dramskem gledališču v osemdesetih letih veliko igralk, tako mlajših kot starejših od mene, nezadovoljnih, ker niso dobile vlog v predstavah. Tudi vlog nisem dobivala in v gledališču, kjer sem bila na stalni plači, sem igrala najmanj, drugod pa sem igrala. V 80. letih so bile drugačne težnje pri kastingu in to mi je bilo všeč. Takrat sem delala z Ljubišo Rističem, s Suado Kapić, v pivovarni na Skadarliji; v SKC je bilo gledališče – delaš brez plačila, pa zamočiš, delaš predstave, ki jih sploh ne razumeš, ampak važno je delati in se trudiš in boriš z vsem, da bi bilo prav.

Iva: Mogoče si obstala na vrhu, ker si trdo delala in vzela vse v svoje roke.

Mirjana: Na Akademijo nisem prišla zlahka in zato sem bila hvaležna za vse, vsako možnost in priložnost. Do svojega 33. leta sem živela pri mami in očetu. Ne samo da sem živela pri njih, ampak sta me tudi podpirala, ker sem zaslužila komaj za žepnino.

Iva: In to je bilo skoraj deset let po Petriji? Koliko si bila stara v Petriji?

Mirjana: Dvaindvajset.

Iva: Kako mlada si bila v resnici in kakšna vloga!

Mirjana: Ja, a je trajalo kar nekaj časa preden so začele prihajati naslednje vloge, vmes pa sem počela marsikaj. Ampak zdelo se mi je izjemno zanimivo. Želela sem iti povsod in narediti vse. Edina stvar, za katero sem vedno vedela, da je ne bom delala, so bile reklame. Ne gre za to, da bi imel kaj proti ljudem, ki jih delajo, samo reklam ne morem delati.

Iva: Današnji čas je malo neugoden zaradi družbenih omrežij. Pogosto igralke postanejo zaščitni obrazi različnih znamk, vplivnežev ipd. Seveda pa ima vsak svobodo izbire kaj hoče in česa ne. Ko smo že pri tem, kaj misliš, kje smo s svobodo in pravicami žensk?

Mirjana: Danes se zdi, da je lažje, mislim, da je malo lažje, a pravzaprav vse nosimo neko dediščino od svojih babic in prababic, vse te ženske linije so še vedno žive v nas. To, kar so vas učili in kar se od vas pričakuje, živi naprej v družbi in v nas in še veliko je treba narediti, da to presežemo, da presežemo težave okoli ženskega vprašanja. Še posebej zato, ker obstaja veliko ljudi z določeno močjo, ki brez opravičila uporabljajo svoje glasove, da dejansko nasprotujejo ženskam, ki zasedajo tradicionalno moške položaje. Ko to veš, seveda popustiš in se je zelo težko boriti naprej. Težava je v tem, da danes nimamo pojma, kako živijo nekatere ženske, v kakšnih razmerah in kako daleč je to od naše realnosti, kako težko jim je, kakšne borbe imajo vsakodnevno. Veliko je tudi retrogradnih gibanj, ki zavirajo in ustrahujejo, a mislim, da se ne bi smeli preveč ozirati na to, ampak se boriti in delati po svoje.

Iva: Zanimivo, na koliko načinov se »Majka Mara« spopada s strogo začrtanimi vlogami žensk, pričakovanji, »bi morala« in »ne bi smela«, vprašanjem življenja in preživetja.

Mirjana: Vedno je veliko vprašanje, vprašanje preživetja, kako naprej, kako pozabiti, ali lahko pozabimo… Morala sem narediti predstavo, da je režiser raziskoval spomine. Zaključek je bil, da se čustvene rane celijo tako kot telesne, največja moč človekovega duha pa je v pozabljanju. Tako preživiš. Nikoli ne pozabiš, da je konec, pozabiš pa na tisto prvinsko bolečino, lahko pogledaš od daleč in ne boli več tako zelo. Čas res dela čudeže, telo pa tudi. Tako kot sposobnost telesa, da celi rane, tako da brazgotine sčasoma postanejo manj vidne in jih lahko celo prekrijete in greste naprej, tako je s čustvenimi brazgotinami. To mi je bilo vedno pomembno, da grem naprej. Bila so obdobja v mojem življenju, ko nisem vedela, kako naprej, mislila sem, da je konec, ampak mislim, da so mi neke prababice dale moč, da sem se postavila in naredila korak, vse tiste Petrie ženske v naši preteklosti. Torej, vse, kar sem naredila, sem naredila instinktivno. Dolgo ste bolni in mislite, da ne boste nikoli vstali iz postelje, potem pa se zjutraj zbudite, vstanete, ste lačni, zajtrkujete in potem greste ven, vse se nadaljuje in greste iz dneva v dan. Včasih sem to počela instinktivno, zdaj pa vem, da moram samo počakati, da mine in potem iti naprej. Naučila sem se biti potrpežljiva do sebe.

Iva: To je meni zelo težko.

Mirjana: Vem, v mladosti je težko. Sem jaz ista, a sem vodnar in takoj gledam naprej. Ko dosežem cilj, sem že nekje drugje. Ko sem končala “Majko Maro”, sem že imela v glavi naslednji film in razmišljala kdo bo moj scenograf v naslednjem filmu. Niti tretjega še nisem začela, pa že razmišljam kaj naprej.

Iva: Torej, nikoli ni počitka.

Mirjana: Ampak je pa zame nujna – radovednost.

Iva: Zdi se mi, da je bistveno ohraniti duha: raziskovati in razmišljati naprej.

Mirjana: Obstaja toliko načinov bivanja. Obstaja veliko različnih načinov. Pravkar sem prebrala v časopisu, da je Pamela Anderson posnela odličen film – “The Last Showgirl”. Nekoč je bila ta ženska utelešenje površnosti, zdaj pa je resna oseba.

Iva: To, kar se zdaj dogaja z njo, je zame popolnoma fascinantno.

Mirjana: Z leti je svoje življenje začela prilagajati novi fazi in to se mi zdi res čudovito, to je lepota življenja.

Iva: Res čudovito. Zdaj, ko jo poslušam, po dokumentarcu in njeni revitalizaciji v Hollywoodu, me preseneča kaj ima za povedati, kako se brez ličil poda na rdečo preprogo ter da slišimo drugo stran Pamele. Njeno zgodbo, saj smo jo prej vsi drugače gledali. To je nenazadnje prednost časa v katerem živimo. Mislim, da to pred dvajsetimi leti ne bi bilo mogoče.

Mirjana: To sploh ne bi bilo mogoče. Predstavljajte si kako grozno je bilo šele pred petdesetimi ali sto leti.

Iva: Zanimiv se mi zdi odnos do žensk v igralstvu. Ali čutite veliko razliko v primerjavi s tem kako je bilo pred dvajsetimi, tridesetimi leti?

Mirjana: Ja. Danes mlade igralke niso več tako nemočne. Niso ravno zaščitene, a tudi nemočne niso. Nasploh se mladim na začetku kariere dogaja vse, sploh kadar niso posebej pomembni za neki projekt ali ko niso nenadomestljivi. Ko so nenadomestljivi, so vsi investirani, do tega trenutka pa je veliko težav. Prvič, mladi nimajo glasu, tudi če opozarjajo na neke krivice, ki so se jim zgodile, jih malokdo posluša in to je zelo težko. Drugič, pri ženskah, pri igralkah je situacija veliko bolj občutljiva, ker prihaja tudi do izkoriščanja na spolni osnovi. Žalostno je, da se mi čedalje bolj dozdeva, da je to postalo običajno v življenjskih zgodbah številnih mladih igralk pri nas in v svetu. Strašljivo je tudi, da mislim, da mnogi ljudje menijo, da je to stvar neke naravne pravice: kot del neke iniciacije. Imam vtis, da moški, ki so zdaj javno označeni za plenilce ali obsojani, res nimajo občutka, da so storili kaj narobe. Mislim, da ima vsakdo dolg proces spreminjanja in učenja, v katerem morajo imeti ženske veliko vlogo. Najprej, ne jemljite za samoumevno, da je v redu, da vas nekdo prime za zadnjico samo zato, ker je kolega na snemanju. Ženske ne smejo sprejeti, da je to normalno, da je takšno vedenje normalizirano, moški pa morajo še vedno veliko delati na sebi in se spreminjati.

Iva: Mislim pa, da se je zavedanje zagotovo izboljšalo, da se ljudje bolj zavedajo posledic.

Mirjana: Veš, kaj je veliko bolj pomembno? Ni vam v veselje, da se ti storilci zavedajo svojih dejanj. Imela sem kolega, ki je vsakič, ko sem ga srečala v gledališču, komentiral: »Miki, kje si? Vau, poglej se…« Bilo mi je nerodno, on pa je mislil, da bi morala vzeti kot kompliment, da me moški vidi kot fizično privlačno osebo. Seveda pa obstajajo bolj primerni načini za podajanje komplimenta. Danes govoriš neposredno, otroke pa moraš drugače pripravljati na življenje, na drugačen odnos do zunanjega svet pa tudi znotraj družine. Naši očetje niso vedeli, kaj bi s svojimi hčerkami, kako se sporazumevati in so vse to prepustili svojim materam. Dela je veliko na vseh ravneh. Ljudem, vključno s tabo, skušam povedati, da vedno obstaja prihodnost in da samo zato, ker so stvari zdaj v tvojem življenju nepomembne, v mojem ali v življenju koga drugega, ne pomeni, da se ne bodo spremenile. Globoko verjamem, da je jutri nov dan in da bo bolje! Vem, da včasih komaj čakam, da čim prej pride, ampak vem, da vedno pride.

Iva: Optimističen konec.

Mirjana: Sem optimistka, ker res verjamem v ljudi. Če Bog obstaja, lahko verjamem le, če je v človeški obliki ali če je nekaj, kar je del te človeške narave, del človeštva. In jutri je vedno boljši.

Foto: Nemanja Maraš
Moda: Ana Ostojić