Logo
Please select your language

Photo: Jana Anđić
Books

Mirjana Drljević je napisala hit roman, ki zdaj prihaja v gledališče. Pogovarjali smo se z njo

Jordan Cvetanović

13 septembra, 2024

Mirjana Drljević, kreativna direktorica in dramaturginja, je bila večinoma prepoznavna po svojem delu v marketinški industriji, pred leti pa je domačo literarno sceno obrnila na glavo s svojim debitantnim romanom. Namreč, v okviru prvega literarnega natečaja založbe Booka je bil roman “Nitko nije zaboravljen i ničega se ne sjećamo” med 575 rokopisi izbran za najboljši izvirni in neobjavljeni roman. Zelo hitro, tako rekoč čez noč, se je znašel v ožjem izboru za NIN-ovo nagrado in v konkurenci za nagrado Meša Selimović. Hiter, inteligenten, slojevit in spretno voden od začetka do konca, njen roman predstavlja veliko literarno odkritje in pomemben prispevek k sodobni srbski prozi. Te dni si lahko v Ateljeju 212 ogledate njegovo dramatizacijo v režiji vedno drugačne Bojane Lazić in uživate v vseh plasteh in pomenih, ki jih to literarno delo prinaša na oder Mire Trailović. Z njo sem se srečal tik pred generalno vajo, da bi izvedel, kako nervozni so pisatelji zaradi režiserjevega branja in ali jo moti, da jo intelektualno, pa tudi vse bolj ostro bralsko občinstvo meče v različne koše.

Po velikem uspehu vašega romanesknega prvenca je sledila predstava v Ateljeju 212. Kakšen je bil občutek, ko si prebrala dramatizacijo in zdaj, ko vidiš svoje junake na odru? Je vse tako, kot si si zamislila?

Nikoli si nisem mislila, da bi roman lahko bil dramatiziran, zato si o tem sploh nisem nič predstavljala. To je lepota proze – vse je tako, kot si je pisatelj zamislil, potem pa – ko je knjiga v rokah bralca – je vse tako, kot si bralec zamisli. Liki na prizorišču se definirajo in konkretizirajo, izgine tisti prostor nedorečenosti, ki nam pušča možnost domišljije.

Photo: Boško Đorđević

Koliko se strinjaš z branjem Bojane Lazić, režiserke predstave? Sta na isti valovni dolžini ali bi si želela, da bi nekatere dele predstave režirala sama, glede na to, da si tudi sama dramaturginja?

Nisem imela potrebe strinjati se z Bojano, zanimalo me je, kaj mi bo njeno branje razkrilo o romanu. Bojana bere roman s poglobljenim in temeljitim razumevanjem in se ukvarja z načrtom, ki je zame intimno najpomembnejši. Ne bom ga tukaj razkrivala. Jaz nisem režiserka in trdno sem prepričana, da mora vsak opravljati svoje delo – zato naj režira Bojana. Je izjemno domiselna in ima natančne, a nepričakovane rešitve – predstave se zelo veselim. Pri dramatizaciji niti nisem želela sodelovati, ker je preprosto ne bi znala narediti. Če bi hotela napisati dramo, ne bi napisala romana. V tem smislu nisem imela nobene potrebe karkoli predlagati Slobodanu Obradoviću, ki mu je bila dodeljena ta nehvaležna naloga, ki jo je odlično opravil. Za zaključek – vse, kar je povezano s predstavo, je stvar nekoga drugega in v veliko veselje in olajšanje mi je bilo preprosto pustiti roman, t.j. prepustiti ga Bojani, Slobi in celotni avtorski ekipi. Zamisel o veliki ekipi ljudi, ki dela na nečem, kar sem napisala, ki zjutraj vstane in pride v službo, da bi delala na mojem besedilu, mi je vedno povzročala nelagodje.

Tvoj roman, označen kot novobeogradski noir, pravzaprav govori o odraščanju v blokih. Koliko te moti, ko te kot pisateljico kakor koli označujejo ali razvrščajo po predalih, ki ti morda ne pripadajo? Ali meniš, da je mogoče pisati, ne da bi končala v nekakšnih kategorijah?

Ne vem, v kateri kategoriji sem se znašla, niti me ne zanima. Trenutno se mi zdi, da moj naslednji roman ne bo imel veliko podobnosti s prejšnjim in bomo videli, kaj bo, če ne bo sodil v predal krimičev/trilerjev. Ko brskaš po Amazonu ali Everandu, imaš knjige razvrščene po žanru, nato pa imaš kategorijo, imenovano preprosto literatura ali literature & fiction. Tam živijo nauvrščeni pisatelji. Takšna kategorizacija je lahko tudi potrditev kakovosti, a tam končajo pisatelji, ki ne sodijo v noben predal – oni so predal.

Photo: Boško Đorđević

Kazua Ishigura na primer ne moreš uvrstiti v znanstveno fantastiko ali Olge Tokarčuk v kriminalko, čeprav se spogledujeta s temi žanri. Ne primerjam se z njima, samo navajam, kaj vse je mogoče. Pekić je imel in trilerje in ZF romane, a ko rečeš “pekićevski”, misliš nekaj povsem drugega.

Ko in če bom kdaj imela večji opus, se lahko vrneva k temu vprašanju. Mislim, da se bom v svojem pisanju vedno nagibala k dogodkom; Ne maram brati proze brez močnega zapleta, zato potem, logično, tudi ne znam pisati takšne proze. To je evo predal, v katerega zlahka vstopim.

Dodati moram, da mi je šlo veliko bolje, kot sem pričakovala in da sem sanjala – verjela sem, da me bo žanrsko ozadje takoj izločilo iz obravnave za literarne nagrade. Zelo me je presenetila namera mojega založnika, da pošlje roman NIN-ovi komisiji.

Zmagala si na prvem natečaju za debitantni roman založbe Booka in pritegnila res veliko pozornosti občinstva, prišla si v ožji izbor za skoraj vse relevantne nagrade. Kolikšno breme oziroma razbremenitev je to za tvoje prihodnje projekte?

Na srečo so vsa ta pozornost in ožji izbori zame ostali skrajno fiktivni, nedoživeti. Vem, da je moj roman prebralo precej ljudi, a branje je intimno dejanje; ljudje berejo med svojimi štirimi stenami, pisatelju pa je to znanje prihranjeno. To je ena bistvenih razlik med pisanjem proze in scenarijev ali iger – ogled filma, serije, predstave je skupno dejanje. Branje ni. Zato je šlo vse, kar se je dogajalo z romanom, nekako mimo mene in me ne obremenjuje. Mogoče me to ne osrečuje dovolj, a vse ima svojo ceno.

Velika prednost je, da lahko pošljem rokopis svojemu založniku in sem prepričana, da bo prebran.

V tvojem romanu je osrednji lik mati. Koliko odgovornosti čutiš v podobni vlogi, da moraš razbiti neke vzorce v lastnem življenju, da bi bila prihodnost drugačna?

Mislim, da je vsak, pa naj bo starš ali ne, dolžan živeti čim bolj pristno in se boriti za svojo resnico ter ustvarjati svoje lastne vzorce. To je nekaj, kar si dolgujemo. Hkrati je to edini način, da svojemu otroku dam moč in svobodo, da stori enako.

Photo: Jana Anđić

En stavek, ki si ga povedala v intervjuju, mi je bil zanimiv in zveni kot popoln moto: “Eni se ne spomnijo, nekateri se spomnijo in jim je vseeno, nekateri se spomnijo in ne morejo verjeti.” Koliko lahko po tvojem mnenju res zaupamo spominom in ali so tudi ti plod čiste domišljije, ki si jo vsak gradi tako, kot se mu zdi prav?

Odgovorila bom s poceni metaforo, h kateri je nagnjena moja inšpektorica Lepa. Ustvarjanje, razgrajevanje in ponovno ustvarjanje spominov si predstavljam kot neskončno igro tetrisa. Spodaj je vse lepo urejeno in organizirano, potem pa od nekod začnejo od zgoraj padati oblike, ki nikakor ne pašejo skupaj. Da bi se igra nadaljevala, je treba vse, kar je bilo lepo urejeno, prepakirati in združiti, da se te nove geometrijske oblike nekako prilegajo. Hočem reči – s ponovnim odkrivanjem sebe in sveta ustvarjamo nove podobe enega in drugega in v skladu s tem delamo selekcijo, se odločamo, česa se spominjamo in kako. Ne zavestno in ne namerno, ampak v boju za ohranitev koherentne zgodbe lastnega življenja in kontinuitete naše identitete. Da bi vse skupaj lepo zložili kot v tetrisu.

Priznala si, da najbolje delaš, ko imaš rok in da si vikend pisateljica. Se je kaj spremenilo v tvojem ritmu pisanja? Kako izgleda tvoj dan, ko pišeš?

Najbolje pišem zjutraj, ko ni nobenih motenj in nisem popolnoma budna. Mnogi pisatelji svetujejo ta nasvet – pišite ob zori. Mislim, da zato, ker se veliki cenzor ali notranji kritik zbudi pozneje, zato se v napol budnem stanju lažje vživim v besedilo. Zato je vikend najbolj primeren, ker nimam discipline, da bi se zbudila ob zori, da bi pisala nekaj ur pred službo. Večeri in popoldnevi so primerni za revizije in razmišljanja.

Ampak to je samo zapisovanje. Pisanje – razmišljanje o besedilu, reševanje dilem, razmišljanje o možnostih – se dogaja ves čas. Posebej so mi v pomoč dolgi sprehodi, na katere se odpravim z enim ali dvema vprašanjema in zelo hitro, ko se usedem, da napišem, kar imam, se pojavijo odgovori. To so najlepši dnevi, ko besedilo peljem na sprehod.

Koliko moda vpliva na tvoje življenje in ali misliš, da obleka naredi človeka?

Starejša kot sem, bolj jo vidim kot grozo. O komercializaciji človekove potrebe po všečnosti in pripadnosti sploh ne bi govorila… Še posebej me jezi, ko pod postavko surovinska sestava preberem “poliester”, a ne kakršen koli, temveč “recikliran”. Saj bi se seveda vsi morali potiti v poliestru v prepričanju, da rešujemo planet. Hočem reči – če bi modna industrija res skrbela za zmanjšanje količine tekstilnih odpadkov, bi bil trg oblačil videti povsem drugače. Človek naredi obleko, vsaj tako bi moralo biti. Kaj izberemo, kako kombiniramo, kako se v tem počutimo in ali smo v ospredju mi ​​ali naša oblačila – to je področje mode, ki bi me morda zanimalo.

Kateri je prvi stavek tvojega novega romana?

Roman še vedno hodi z menoj na sprehode, a začetek bi se glasil nekako takole: “Dobro jutro, draga. Do zdaj sem menda že umrla. Kdo ve, kaj bo, ko bom pisala še dlje.”

In za konec, kaj bi do sedaj lahko naredila drugače, pa nisi uspela?

Vse bi lahko naredila drugače. Bi pa marsikaj ponovila. Najpomembnejša stvar – lahko bi pisala, svoje življenje preživela s pisanjem. To je nekaj, kar iskreno obžalujem – čas, ki sem ga porabila za nepomembne stvari.

Photo: Jana Anđić

VOGUE RECOMMENDS