Spoznajte Milomirja Kovačevića Strašnega, fotografa, ki nas popelje na popotovanje po Sarajevu 80-ih let minulega stoletja.

Da bi spoznali lik in delo legendarnega bosanskega fotografa Milomirja Kovačevića Strašnega, je preprosto potrebno razumeti Sarajevo v 80. letih. Kako pomembno je to desetletje še danes za mesto pa tudi za fotografa samega, je poudaril prav tako legendarni sarajevski novinar Boro Kontić v spremni besedi razstave Sarajevo 80-ih, ki je bila postavljena v galeriji Makina v Pulju in bo na ogled do 25. decembra, sarajevska 80. se so začela veliko prej, leta 1969, ko je bil odprt kulturno-športni center Skenderija. Besedilo je sklenil s pomenljivim vprašanjem: “Skratka, osemdeseta v Sarajevu so se začela veliko prej, kot je nastopilo to desetletje, in se očitno – ker niso pozabljena – nikoli ne bodo končala?”. Puljska razstava Milomira Kovačevića Strašnog je potovanje v tisto desetletje, ki se je v Sarajevu začelo, še preden je “začelo”, in se nikoli ne konča.

Milomir Kovačević Strašni, fotograf iz Sarajeva, je znan po dokumentiranju vsakdanjega življenja in burnih trenutkov v zgodovini svojega mesta. Njegove črno-bele fotografije so čustvene in močne, beležijo intimne zgodbe in kolektivne travme vojne razdejanega Sarajeva devetdesetih let, dokumentirajo pa tudi lepo plat Sarajeva, koncerte, izhode, zabavo, predvsem v osemdesetih letih. Pridevnik legendaren si je prislužil, ker je njegov objektiv pogosto usmerjen v ljudi, njihova čustva in kraje, ki izžarevajo zgodovino in zgodbe ter ustvarjajo neizbrisen vizualni zapis nekega časa. Danes ga cenijo kot enega najpomembnejših kronistov Sarajeva in ljudi, ki so tam živeli in živijo, njegova dela pa so razstavljena po vsem svetu, od Zagreba, preko Pariza do New Yorka.

Photo: Milomir Kovačević Strašni

Milomirjeva dela iz obleganega Sarajeva so danes zgodovinski dokumenti, a tudi umetnine. Ob opazovanju njegovih fotografij, predvsem fotografij obleganega Sarajeva, sem se pogosto spraševala, ali se zaveda, kaj v tistem trenutku snema. Ali je vedel, da ustvarja nekaj trajnega in neizbrisnega? V fotofinišu postavitve razstave Sarajevo 80-ih v galeriji Makina je našel čas za odgovor na to in še nekaj vprašanj. “Poskušal sem razmišljati z lastno glavo. Že pred vojno sem snemal Sarajevo, to je samo nadaljevanje tega dela, le razmere so se spremenile,« je svojo pripoved začel Milomir. »Kolikor so se grozljive stvari dogajale, smo poskušali živeti bolj ali manj normalno življenje. V bistvu sem snemal – življenje«, iskreno in neposredno pove Milomir. Med vojno je Milomir ustvarjal tudi svoje umetniške projekte; snemal je vojno arhitekturo, koncerte, kulturne dogodke, razstave, modo… Vse te akcije in projekti so bili odpor proti surovi realnosti. Nekatere fotografije še niso ugledale luči sveta (pa bodo!), nekaterih ni smel pokazati, nekatere pa opazujemo na razstavah, kot je ta v Pulju.

Photo: Milomir Kovačević Strašni

»Ne vidim in ne ločim med fotografi, kronisti, umetniki, s tem se ne obremenjujem. Prav tako se ne predstavljam kot umetnik, fotograf … Vsakemu dajem pravico, da moje delo opazuje in interpretira po svoje.« Glede na ves ta čas, ki ga je »beležil«, čeprav se morda ne imenuje kronist, me je zanimalo, ali bi spremenil kakšne posnetke iz svoje preteklosti ali bi pustil vse tako kot je? “Verjetno ne bi ničesar spremenil. Mogoče bi rad več delal. Takrat smo vse delali nekako po občutku, intuitivno, za razliko od fotografov, ki so prišli od zunaj, ki so bili na nalogi, t.j. imeli določene cilje. Vnaprej so točno vedeli, kaj snemajo. Imel sem srečo, da sem lahko počel, kar in kakor sem hotel.«

Čeprav bi lahko rekli, da je Milomirja Sarajevo opredelilo kot fotografa in umetnika, ni on tisti, ki bi to sam poudarjal. Seveda ga je definiralo okolje, da so njegove fotografije pričevanje prostora in časa, a najraje dela umirjeno, počasi, tiho. Na enak način, kot dela, samoponižujoče, se obnaša tudi do svoje izpostavljenosti na odru. Edina dva znana človeka s katerima se je fotografiral, sta ameriška kritičarka in pisateljica Susan Sontag (seveda ima in verjetno zna na pamet njeno knjigo esejev On Photography) in šahovski velemojster Gari Kasparov. Milomir je vedno bežal pred soji žarometov (celo nehote se je izognil srečanju z Annie Leibovitz v Sarajevu) v neki svoj svet, kjer živi in ​​dela, kot hoče in kjer se druži s pomembnimi ljudmi, brez (lažnega) sijaja. Zato me nekako ne preseneča, da je tale fotograf z dodatnim nazivom Strašni pravzaprav nasprotje tega in da bo na primer izbral samotno potepanje in snemanje nočnega Pariza pred žarometi in osvetlitvijo. In tako že trideset let.

Po vseh teh fotografijah, tolikšnih prostorih in času; zanimalo me je, ali je kdaj obžaloval kakšen posnetek, ki ga ni ujel ali nasprotno, ker ga je posnel. “Ni obžalovanj. Stvari uidejo, trenutki minejo. Vse je v redu. Snemal sem vse okoli svojega življenja. Bil sem fotograf svoje usode. S svojimi fotografijami sem spremljal tudi svojo družino. Vse sem to dokumentiral.” Ta intimen trenutek pa vendarle razkriva eno podrobnost, če ne celo opombo. “Edino, česar nisem fotografiral, so bili vojni slovesi mame in sestre. Mame nisem več videl, sestro danes vidim. Toda takrat so bili časi takšni, situacija je zahtevala, da nisem bil več tam. Preprosto sem pobegnil. Toda takšno je življenje. Če posnameš, imaš fotografijo, ni obžalovanj.”

Photo: Milomir Kovačević Strašni

Za tako bogato in dolgoletno kariero je gotovo nekaj fotografij, ki so mu najljubše ali zasedajo posebna mesta. Je mogoče celotno kariero strniti v eno fotografijo? sem se vprašala. „Moja ratna sjena u Titovoj ulici ’92. Ta fotografija zajema vse. Prostor, kjer je bil naš foto klub, kjer sem nekoč živel. Tam sem doživel vse mogoče stvari, tako dobre kot slabe… Zato je zame značilna fotografirana senca mene.«

Legendarni Milomir Kovačević Strašni razstavlja svoje fotografije v puljski galeriji Makina na razstavi Sarajevo 80-ih in to je odlična priložnost za srečanje in ogled fotografij enega najzanimivejših fotografov regije in hkrati zelo spodobenega in subtilnega umetnika, ki je zaznamoval celotno obdobje, ki se, kot pravi Boro Kontić, ne bo niti končalo.