Se je gledališče začelo pogovarjati s samim seboj?

Zadnje čase se zdi, da je gledališče obtičalo v preteklosti, živi neko svoje življenje, mimo sveta, ki nas obdaja. Morda je ravno ta beg pred realnostjo eden od načinov za soočenje z resnico iz oči v oči, čeprav dvomim, zdi se mi popoln način za doseganje slepe ulice. Vendar se zdi, da živimo veliko hitreje, kot ste si morda mislili, v življenju, ki ob metaforah in filozofskih stavkih zavija z očmi ter od nas zahteva konkretnejše odgovore. Zato se mi zdi zanimivo, da je Boris Liješević, režiser s posebnim pristopom in izrazom, prav zdaj zakorakal globoko v 16. stoletje. Resda je vedno prisoten argument, da nekatera besedila nikoli ne gredo iz mode, saj nič ne more vplivati ​​na njihovo kakovost, niti čas ne. Nasprotno, starejši kot so, boljši so. Ampak ali je res tako ali smo vsi, ki radi hodimo v gledališče, še vedno nagnjeni k temu, da razbiramo veliko več kot tisto, kar se valja po deskah, ki življenje pomenijo?

Premiera drame “Mihael Koolhaas” Heinricha von Kleista na Velikem odru Jugoslovanskega dramskega gledališča je, kot priznava sam režiser, prišla ob pravem času, saj je to zgodba o človekovi potrebi po pravičnosti in po sistemu, ki bi moral zagotoviti, da če mirno živi, ​​trdo, vestno dela in skrbi za družino, ga nagrajuje ali vsaj varuje. Ampak ali ne živimo ravno v svetu, kjer nič več ni varno, ne glede na to, kako se obnašamo in kako skrbno postavljamo pravila? Nemški pisatelj Heinrich von Kleist (1777-1811) je zgodbo postavil v čas kmečke vojne iz 16. stoletja, kjer glavnega junaka, pobožnega, delavnega trgovca s konji, učiteljevega sina, pravičnega družinskega človeka, neizzvano oropa nek plemič ter mu ukrade njegove konje in ravno njegova borba za pravičnost, ga bo preobrazila v morilca, roparja in odpadnika sistema, v katerem živi. Kleist v svojem delu preučuje dejstvo, da je človekova potreba po pravičnosti, po takem sistemu zasmehovana, ponižana, razvrednotena … Namesto da bi sistem razmislil o njegovem primeru in vrnil, kar mu je bilo odvzeto, ga sistem uči prenašati krivico, ga prisili v umik pred mogočno plemiško družino, katere člani so na vseh pomembnih položajih in varujejo drug drugega. Kljub temu da imamo občutek, da gre za sodoben sindrom, vidimo, da so že takrat obstajale izkušnje s takim delovanjem. Pravica je stvar skupnosti, kolektiva in ne sme biti v rokah enega človeka, ampak ali to ne odpira vrsto vprašanj: “Kaj storiti – ali se umakniti pred primerom, ki bo zagotovo izgubljen ali se boriti zase in za svojo pravico in kako?” Zdi se, da tudi ta predstava nima odgovorov, kako se soočiti s krivico v resničnem življenju, kako živeti v tem krutem svetu, kot se sprašuje režiser sam.

Boris Liješević nas že na samem začetku uvaja v ritmično igro, saj se predstava začne, ne da bi se luči v dvorani ugasnile (nekaj podobnega delovni luči), kar povzroči zmedo pri občinstvu in vpelje dilemo ali je ta gesta nameren produkt režiserjevega koncepta ali naključen izpad tehnikov. Igralci naključno prihajajo ven, se ogrevajo kot pred tekmo in izgovarjajo replike tako, da nam vnaprej razložijo, kaj se bo dogajalo v samem prizoru, skušajo ustvariti nekakšno distanco do vsebine, ki je pred nami. Na trenutke se zdi, da igra Vojina Ćetkovića, glavnega junaka utopične zgodbe o pravičniku Mihaelu Kolhasu, začne bledeti zaradi obrabljenosti vrstic, ki imajo prizvok misli iz knjig za samopomoč. Sčasoma, ko se igra ogreje, se zdi, da kaos na odru raste kot testo, ki se lije iz vagona, kar očitno namiguje na splošno zmedo, da živimo tudi zunaj gledališča – kot da so bile vse karte premešane in nihče ne igra vloge, ki mu je bila dodeljena. Levo postaja desno. Črna se spreminja v belo. In dobro nadomesti zlo. Tako v nedogled. In nič pomembnega se ne zgodi, ne v zapletu, ne v igri, ne v samem vrhuncu, nič česar še nismo videli, slišali ali vedeli. Tudi tokrat so nam, kot se običajno zgodi, skozi niz prizorov in odmevnih replik servirane lepe lekcije o težavnosti življenja in krivicah, o poštenosti, dobroti, požrtvovalnosti in boju malega človeka, ki so žal danes postale ena velika samoumevnost. Tema, ki je bila obrabljena. Poanta, ki jo je nekdo že nekje izpostavil. Poleg omenjenega glavnega igralca v predstavi o Mihaelu Kolhasu igrajo vloge Miodrag Dragičević, Milena Vasić, Nikola Rakočević, Zoran Cvijanović, Miloš Samolov in Aleksej Bjelogrlić. Dramaturga predstave sta Fedor Šili in Miloš Krečković, scenografijopodpisuje Darko Nedeljković, kostumografijo Marina Sremac, scenski govor Ljiljana Mrkić Popović, skladatelj in izvajalec fantastične glasbe in songov na odru pa je Kralj Čačka.

Po močnem aplavzu, ko se luči v dvorani spet prižgejo, kot na začetku, ko se pogledamo v oči in spet nadaljujemo z življenjem, razmišljujočemu človeku preostane le, da se resno vpraša ali se je gledališče začelo pogovarjati le s samim seboj ali se odgovor na mnoga vprašanja pravzaprav nahaja v verzu iz predstave, ki pravi reši nas pred nami.