Je res, da v Michelejevem Valentinu ni popolnoma nič Valentina?

Bil je povsem navaden ponedeljek. Urnik tedna moške mode v Milanu je potekal po svojem uobičajenem, že dolgo ustaljenem poteku, nato pa je povsem nepričakovano na spored, ki je bil že natrpan z modnimi novicami, vkorakal Alessandro Michele. Kreativni direktor modne hiše Valentino je le dva meseca in pol po imenovanju na omenjeno funkcijo modnemu svetu predstavil svojo prvo kolekcijo za italijansko hišo in, kot je tudi v navadi, znova razburil duhove. Čeprav njegovo debitantsko predstavo pričakujemo (kot je bilo napovedano) šele septembra, se je Michele odločil, da ne bo čakal na uradni datum na pariški pisti in je peščici izbranih urednikov predstavil lookbook za Valentino pre-Spring 2025 kolekcijo. To modno zgodbo je pomenljivo poimenoval “Avant les Débuts”, kar v prevodu iz francoščine pomeni “pred začetkom” in če upoštevamo, da lookbook sestavlja kar 171 fotografij, precej dodelanih, total lookov (in 93 fotografij različnih modnih dodatkov), je malce težko verjeti, da je odločitev padla “z danes na jutri”.

Izjemno zanimiv je tudi čas objave, ki se, kot piše Tiziana Cardini iz Voguea, ne bi smela zgoditi, saj je bilo načrtovano, da bo kolekcija končala v butikih “brez pompa”, a je Michele “nekaj dni prej spremenil načrte”. Zgodba o debitantskem Micheleovem nastopu je namreč preplavila časopisne stolpce le nekaj ur preden naj bi Sabato de Sarno, Michelejev naslednik pri Gucciju, ki je tja prišel iz Valentina, v Milanu predstavil svojo drugo moško kolekcijo. Če smo se česa naučili o Micheleju v njegovi Guccijevi dobi, je to, da je zelo spreten pri obračanju žarometov v svojo smer. A če pustimo ob strani marketinške odločitve, predvsem pa morebitne prepire in maščevanje, ostaja pomembno vprašanje: kakšen je Michelejev Valentino?

Ko gre za ljudi, ki delajo v modni industriji, se moji kolegi delijo na dva tabora. En klan je izjemno kreativen, ko je treba Micheleevo estetiko primerjati s plenom iz izropane babičine omare, drugi pa bi se najraje potopil v ta “plen” in živel srečno do konca svojih dni – okrašen z bleščicami, perjem, turbani in najrazličnejšim nakitom. Tisti, ki jih moda zanima ali jo imajo radi ali pa je ne razumejo. In zelo so glasni glede teh stališč. Preprosto, Michelejeva fuzija maksimalizma, psihedelije in retro referenc le malokoga pusti ravnodušnega.

Izrazi tega pomanjkanja sočutja ali popolne zaljubljenosti so se pokazali tudi v ponedeljek, ko je virtualno vesolje na presenečenje vseh zasedla Michelejeva “Avant les Débuts”. Toda komentar, ki je kot kuga udaril po družbenih omrežjih, je bil, da “Valentino izgleda kot Gucci”. Nisem bila preveč presenečena, vendar se mi je posvetilo šele kasneje. Ali izgleda “kot Gucci” Toma Forda, Fride Giannini ali Sabata de Sarne? Ne. Izgleda kot Michelejev Gucci. In to iz preprostega razloga. Ker ga podpisuje Alessandro Michele. Ko mu je znamka ponudila položaj in mu izročila pisalo, s katerim je pogodbo okrasil s svojim “avtogramom”, je povsem zagotovo mislila, da ne bo pobegnil od svoje senzibilnosti in postal nekdo popolnoma drug. Zakaj? Ker drugače bi zaposlili nekoga povsem drugega. Želeli so, da je videti kot Michele. Ali bo ta poslovna odločitev povzročila rast prodaje, je druga stvar, ampak ali so vedeli, kaj “kupujejo”, pa je zagotovo, da so.

Michelejeva estetika je izjemno ekspresivna, njegov videz pa ni niti sramežljiv niti podcenjen. V predstavitvi svoje vizije gre pogosto “all the way”, hodi po tanki črti med kičem in campom, gradi zgodbe iz kopice nakita, vzorcev, plasti, barv in retro referenc. Potapljanje po arhivih in iskanje navdiha v preteklih obdobjih mode je “šport”, katerega verjetno najbolj prakticira. Toda ko sem gledala Michelejev “Avant les Débuts”, si nisem mogla kaj, da se ne bi vprašala: Ali v novem Valentinu res ni nič Valentina?

Čeprav sem te slike shranila v nek kotiček svojih možganov, so me arhivske fotografije mode Valentina Garavanija spomnile na estetiko, ki jo je vtkal v italijansko hišo v šestdesetih in sedemdesetih letih. Prav na to obdobje se je Michele najbolj sklicevala pri snovanju kolekcije. Smernic, pričakovano, ni začrtal na novo, je pa zapuščino velikega mojstra mode našel na primer v njegovi kolekciji Sfilata Bianca iz leta 1968, kot je tudi sam pojasnil. In sicer Sala Bianca in Sfilata Bianca, predstavljeni leta 1962 v Firencah in leta 1968 v Rimu, sta eni od ikoničnih modnih zgodb Valentina Garavanija, ki jih je oblikovalec sam poimenoval “revije brez barve”. Kolekcije so bile izjemno priljubljene med ameriškimi strankami in so bile delno navdihnjene z brutalističnim arhitekturnim gibanjem, ki je prav tako sledilo “brezbarvni” estetiki. Kolekcije, ki jih je zaznamovala belina, so takrat pritegnile pozornost Jackie Kennedy in ob koncu desetletja je Valentino začel oblačiti prvo damo v svoje kreacije. Kot nekoč Maria Grazia Chiuri in Pierpaolo Piccioli, je isti navdih prišel iz “brezbarvne” zbirke iz arhiva, je dejal Michele. Iz svojega zornega kota.

Manekenka Gunilla Lindblad in francoski igralec Gérard Falconetti v Parizu; Ona nosi Valentino. (Vogue marec 1972, photo: Alex Chatelain)

A poleg “valentinovske” beline se je Michele našel tudi v krojih, ekscentričnosti, svobodi in fluidnosti, ki so zaznamovali sedemdeseta in s tem smer Valentina Garavanija. Tam so bili volančki, resice, vzorci paisleyja in turbani, prav tako kot jih poznamo pri Micheleu. Reči, da v novem Valentinu “ni prav nič Valentina”, je enostavno napačno in na trenutke zveni precej zlobno. Pravzaprav ne bi imela nič proti konstruktivnim komentarjem, če bi bili podkrepljeni s temeljito raziskavo in ​​ne ustvarjeni zgolj na podlagi pomanjkanja naklonjenosti. Na žalost je v Michelejevem primeru točno tako. In če smo starejši od desetih let, bi lahko komentarji, ki jih objavimo, le presegli tisti preprosti “všeč mi je”.

Valentino ni bil nikoli minimalist, bolj maksimalist, tudi v 70. letih, ko je bil na vrhuncu. V njegovem delu je bil vedno prisoten zelo rimski občutek razkošja, destiliran skozi njegovo obsedenost z lepoto, je pojasnil Michele, ki je verjetno predvideval, kakšnih komentarjev bo deležen novi Valentino. A ko bolje razmislim, kako pomembno je sploh najti “podobnosti” in “razlike”? Niti najmanj. Tudi “kreativni” spodrsljaji, kot so “Vucci”, “Valengucci” ali “Guccintino”, ne pomenijo nič drugega kot komentar, ki ga bodo podobno misleči nagradili z virtualnimi izrazi odobravanja. Tako ali tako si nikoli ne bodo premislili. O Michelejevem mandatu pri Valentinu bodo sodile, kot je v navadi, denarnice iz tabora tistih, ki jim je všeč, ne glede na etiketo. In ali se bo to zgodilo, bomo prepustili, da presodi čas.

Valentino Fall 1970 Ready To Wear, Getty Images

Lookbook: Courtesy of Valentino