Matjaž Tančič o Mars on Earth, projektu, ki me je fasciniral v Šanghaju

Tiste dni je Šanghaj živel, dihal, glasno vzklikal umetnosti!. In to je za to „mesto prihodnosti” tudi značilno, še posebej v času, ko se novembra odvija Shanghai Art Week. Glavni dogodki vključujejo ART021 Shanghai in West Bund Art & Design, sejma, zaradi katerih se tiste dni v Šanghaju zbere stotine vodilnih svetovnih galerij in institucij. Poleg tega po vsem mestu vrejo vroče razstave, otvoritve, druženja, in v morju vabil si je skoraj nemogoče predstavljati, da bi moral izbrati eno in drugo izpustiti (nepriporočljivo za tiste z močnim FOMO). S kombinacijo intuicije, brez veliko predznanja, a z dejstvom, da program mednarodnega sodobnega muzeja fotografije Fotografiska redno spremljam, je tisti četrtek padla odločitev, da gremo na odprtje razstave SPACE: Internal Illuminations v Fotografiska Shanghai. Obožujem, kako me življenje preseneti, ko stopam skozenj brez pričakovanj, in tako je tudi ta razstava postala več, kot sem si v tistem trenutku sploh lahko predstavljala.

Povezano: Preživela sem dan v Šanghaju z Wallaceom Chanom, umetniškim genijem, ki na novo opredeljuje idejo nakita

Razstava je svojo pot začela v Stockholmu, nato potovala v Tallinn, zdaj pa je prispela v Šanghaj, v nadgrajeni kustoski različici Johana Viknerja, direktorja globalnih razstav Fotografiske, ter neodvisne kustosinje Iris Long. Teme vesolja so pravkar dobile nov vizualni pomen, meni pa so razširile obzorja glede tega, s čim vse se lahko fotografija kot medij ukvarja.

Look up at the stars and not down at your feet. Try to make sense of what you see, and wonder about what makes the universe exist. Be curious, je nekoč dejal Albert Einstein, nevedoč, da bo s tem ponudil sijajen uvod v razstavo, ki raziskuje nebesno mejo, kjer se umetniški izrazi srečujejo z znanstvenim raziskovanjem in ujamejo veličastnost vesolja skozi umetniške interpretacije. Dvajset umetnikov in umetniških skupin z vsega sveta je skozi to razstavo kanaliziralo meditacije o vesolju; od odmevov starodavnih mitov in religije do vizij prihodnjih potovanj po vesolju. Pri tej zadnji temi se mi je eno ime izpostavilo kar samo od sebe (uganite zakaj). Matjaž Tančič se je tukaj popolno ujel s serijo fotografij Mars on Earth, projektom, na katerem dela že šest let in dokumentira ljudi, ki živijo v simuliranem marsovskem okolju, da bi se pripravili na resnično potovanje. Slovenski fotograf, ki Kitajsko že 13 let imenuje svoj drugi dom, je odkril, fotografiral in intervjuval novo generacijo vesoljskih raziskovalcev ter pri tem razkril raznoliko in angažirano skupnost znanstvenikov, podjetnikov in kreativcev.

Matjaž Tančič / Photo: Nico de Rouge / Courtesy of Fotografiska Shanghai

Za temo se je začel zanimati na Kitajskem, ko je obiskal Mars Simulation Base v puščavi Gobi, mi prizna. “Videl sem, da se odpira, in zvenelo je zelo vznemirljivo, ker veš – to je puščavska pokrajina in neverjetno scenografska simulacijska baza Marsa. Bilo je izjemno fotogenično in nadrealno, takšne zgodbe pa imam rad. Mislil sem, da bo to samo eno snemanje in konec. A kmalu zatem sem potoval v Los Angeles in iz čiste radovednosti poguglal Mars research LA, na moje presenečenje pa je skočilo ven na stotine rezultatov. Spoznal sem, da že obstajajo “marsovski” kmetje, arhitekti, pravniki, zdravniki, oblikovalci, celo urarji, toliko poklicev, za katere si nikoli ne bi mislil, da obstajajo še preden smo sploh stopili na Mars, za katerega niti ne vemo, kdaj se bo zgodilo. Takrat mi je kapnilo, da bi to lahko bila dobra zgodba, povedana iz resnične človeške perspektive.” Zanimivo pri Matjaževem odkritju je, da se raziskovanja Marsa ne odvijajo le v svetovnih velesilah, kot so Kitajska, ZDA in Rusija, temveč tudi v majhnih državah, kot so Slovenija, Mongolija, Pakistan, v državah Afrike. “V vseh teh državah sem že fotografiral ljudi, povezane z vesoljem. S tem skušam pokazati, da če želiš biti del nove, recimo ji vesoljske tekme, ni treba, da si doktor znanosti in inženir v ZDA, lahko živiš kjer koli in vseeno prispevaš k vesoljskim inovacijam.”

Kot enega najbolj vesoljskih doživetij tukaj spodaj na Zemlji se Matjaž spominja. “Ena od fotografij prikazuje Barbaro Belvisi iz Pariza ob veliki svetleči kupoli za gojenje hrane. V njej se natančno nadzorujejo klimatski pogoji, da bi simulirali skoraj vsako okolje. Čeprav je bila razvita za vesoljske misije, se tehnologija že uporablja na Zemlji, denimo vinarji v Franciji tako testirajo sorte, ki lahko prenesejo toplejše podnebje (glede na globalno segrevanje), farmacevtska podjetja pa v nadzorovanih pogojih gojijo redke zdravilne rastline.”

Zanimiva je tudi fotografija iz slovenske Planice, kjer dr. Igor Mekjavić in njegova ekipa raziskujejo, kako dolgotrajno bivanje v vesolju vpliva na izgubo kostne gostote in mišične mase. “Ker morajo astronavti trenutno vaditi približno tri ure na dan, strokovnjaki razvijajo rotacijski mehanizem, ki ustvarja umetno gravitacijo, ključno za trening, saj se lahko v nasprotnem primeru zgodi, da se po letu dni, preživetem v vesolju, vrnejo na Zemljo, stopijo ven in si zlomijo kosti, ker so izgubile gostoto, ali pa se preprosto sesedejo, ker jih mišice več ne držijo”, mi Matjaž razloži nekaj znanstvenih dejstev, o katerih skoraj nisem vedela ničesar. “Inovacije, na katerih trenutno delajo znanstveniki v Sloveniji, lahko bistveno pospešijo rehabilitacijo po poškodbah, tako da čeprav so namenjene življenju v vesolju, v resnici pomagajo življenju na Zemlji”, poudari Matjaž eno od dejstev, ki jih želi s projektom izpostaviti.

Vprašam ga, ali ima najljubšo fotografijo vesoljskih čudes na Zemlji. “Ena mojih najljubših fotografij je bila posneta v Mongoliji in prikazuje astronavta na kameli, saj ekipa inženirjev načrtuje izdelavo marsovskega vozila, navdihnjenega z kamelami: živaljo, ki se popolno giblje po pesku, prenese ekstremne razmere ter ima dovolj energije in vzdržljivosti za dolge poti. To želijo prenesti v robotiko, ko ustvarjajo avtonomna vozila za vožnjo po Marsu.” Matjaž mi razkrije tudi, da v Južnoafriški republiki obstaja več kot 200 vesoljskih startupov. “Obiskal sem projekt gradnje največjega radijskega teleskopa na svetu, skupno pobudo Južne Afrike in Avstralije. Sistem bo deloval kot ogromna satelitska antena, razporejena čez dva kontinenta. Bilo je popolnoma nadrealno biti sredi neskončne pokrajine, polne satelitskih krožnikov, se voziti med njimi in imeti hkrati prepoved uporabe kakršnekoli digitalne naprave, da se ne bi motili signali.” Kako noro zanimivo je vse to, sem si iskreno mislila v tistem trenutku, ko mi je pripovedoval.

Poleg dokumentiranja znanstvenih dejstev Matjaževe fotografije simulacij življenja na Marsu, a tukaj z Zemlje, prikazujejo skoraj filmske prizore, ki pa so kljub temu resnični, zamrznjeni v času. Prav zaradi tega je umetniška vrednost tega projekta izjemno impresivna. Fotografije plešejo na meji med resničnim in nadrealnim, prav tako kot sama ideja, da bi nekoč lahko stopili na Mars. “Fotografije, ki jih ustvarjam, so navdihnjene z znanstveno fantastiko, s prizori, ki jih poznamo iz filmov in stripov. Želel sem jih prikazati na način, ki je prepoznaven in blizu vsem, ne pa preveč znanstven, kar bi lahko odtujilo gledalce.” Vprašam ga tudi, ali namerava zaključiti projekt, v upanju na prav tak odgovor, kot mi ga je dal. “Predvidevam, da to nikoli ne bo končano, ker nenehno prihajajo sveže inovacije. Trenutno imam majhen okvir projekta in načrtujem obisk vseh celin, da pokažem, da se inovacije dogajajo globalno, s posebnim poudarkom na Avstraliji, Južni Ameriki, Evropi in ZDA.”

Ko sva se tako pogovarjala na lepi terasi Fotografiske Shanghai, nižje stavbe, obdane z nebotičniki, katerih prižgane luči v pisarnah delujejo kot vizualni nakit teh steklenih velikanov ter nas spominjajo na napredek in prosperiteto, sem izvedela, da je Matjaž v Londonu študiral modno fotografijo, njegov diplomski projekt pa je bil modno dokumentarni projekt v 3D tehniki (3D očala so bila takrat posebna tehnika). “Nekega dne je prispelo elektronsko sporočilo iz Kitajske: Videli smo tvoj 3D projekt (ker je bil takrat kar nekajkrat razstavljen) in vabimo te, da razstavljaš na Kitajskem. Sprva sem mislil, da gre za šalo, a sem kmalu ugotovil, da mislijo resno. Tako smo se moja ekipa iz Slovenije in jaz odpravili na Kitajsko za deset dni in snemali na Kitajskem zidu, v Ptičjem gnezdu, olimpijskem stadionu, in na drugih lokacijah.” Po snemanju se je Matjaž vrnil domov, mesec dni kasneje pa se je znova vrnil na odprtje. “To je bilo zelo slovesno odprtje – rdeča preproga, slavne osebnosti in podobno. Pomislil sem: Ok, ni slabo za enega študenta, na to bi se lahko navadil“, se smeji Matjaž, ki se je nato preselil v Peking, nekaj let kasneje pa še nižje v Šanghaj. “Želeli so se učiti od nas, mi pa smo bili enako željni učenja od njih. Bilo je veliko sodelovanj med umetnostjo in komercialnim svetom in to je bilo zelo vznemirljivo okolje.”

Vprašam ga, ali obstaja kaj, pri čemer ga je življenje na Kitajskem potisnilo iz cone udobja. “Ne bi rekel, da me je kaj zares potisnilo iz cone udobja. Morda se vsak dan malo razjeziš, a ti vsak dan prinese tudi nasmeh na obraz. Ljudje so tukaj zelo prijazni. Pred prihodom nisem vedel skoraj ničesar o Kitajski, vsi imamo pravzaprav veliko zmotnih prepričanj o tej državi. A ljudje so zelo radovedni glede nas, odprti za komunikacijo in sodelovanje. Kamor koli potuješ, ti bodo ljudje pomagali ali te povabili na pijačo ali večerjo. Zato tudi ni bil tako velik šok”, odgovori, ko se spominja simpatičnih anekdot. “Zanimivo je, da ko poveš, da si iz Slovenije, nekdanje Jugoslavije, starejši ljudje pogosto reagirajo z Walter brani Sarajevo! – to izgovorijo v kitajščini in zapojejo pesem iz filma. Ta film je bil na Kitajskem izjemno priljubljen, saj je bil prvi tuji akcijski film, prikazan tam. Ker sem tudi sam rojen v Jugoslaviji, so mi bile nekatere stvari na začetku, zlasti na podeželju, znane. Danes je seveda drugače: Šanghaj je mesto prihodnosti in skorajda ni sledi socializma ali komunizma, razen morda v državnih institucijah.”

Čeprav je študiral modno fotografijo, je Matjaž pred tem delal kot dokumentarni fotograf za Mladino in druge medije. Kitajska je bila idealen kraj za vrnitev k temu in izvedela sem zakaj. “Fotografiral sem denimo prvo šolo za telesne stražarje na Kitajskem – z rastjo srednjega in višjega razreda je elita začela pošiljati otroke v šole, kjer imajo osebne varnostnike, kar je bilo precej nadrealno. Nato šolo bontona, kjer so se učili pravilno izgovarjati Versace, Louis Vuitton ali Dior ter kako uporabljati jedilni pribor, ko imaš pet vilic in tri nože. Fascinantno je bilo opazovati Kitajsko v razvoju”, se spominja in doda še dejstva, ki so mi bila izjemno zanimiva. “Fotografiral sem tudi prve kitajske deskarke na valovih; takrat je bila to popolna novost, danes pa že imajo predstavnice, ki tekmujejo na Olimpijskih igrah, kar jasno kaže, kako hitro se je država razvila. Delal sem tudi zgodbe o t. i. kitajskem Hollywoodu, neverjetnem mestu, polnem filmskih setov, vključno s Prepovedanim mestom v razmerju 1:1, kjer sem imel priložnost biti na snemanju s tisoči statistov.”

Po drugi strani se je Matjaž potopil tudi v komercialni svet, kjer je sodeloval s skoraj vsemi luksuznimi brendi – Versacejem, Louis Vuittonom, Prado, Diorjem, pa tudi z Appleom, Porscheom in Ferrarijem. “Prav to mi je bilo na Kitajskem všeč: bila je izjemno navdihujoča za osebne in dokumentarne projekte, hkrati pa je ponujala tudi tisto drugo plat – komercialno, grandiozno in luksuzno. Tako sem lahko en dan fotografiral premogovne rudarje v Shanxiju, že naslednji dan pa Bernarda Arnaulta iz Louis Vuittona na predstavitvi nove kolekcije v Pekingu. Ali Donatello Versace na otvoritvi hotela v Macauu, ob zasebnem koncertu Johna Legenda, pa Lewisa Hamiltona in Tommyja Hilfigerja – če naštejem le nekaj ljudi, ki sem jih imel priložnost fotografirati.”

Pogovor je tekel naprej in zanimivosti pri Matjažu ni manjkalo. Ko sva se oba navdušila nad dejstvom, od kod prihajava (sredi tega ogromnega Šanghaja), mi je povedal, da je bil prav letos poleti na Hrvaškem (in potešil mojo radovednost glede tega, kako pogosto prihaja v naše kraje). “Intenzivno sem delal na projektu o bobrih v Sloveniji in na Hrvaškem. Bobri so bili na Hrvaško ponovno naseljeni leta 1996 in od takrat so se razširili na Madžarsko, v Slovenijo in Avstrijo, tako da danes skoraj ni reke brez bobrov. Ta projekt me je znova popeljal na čudovite kraje, na primer v okolico Karlovca, ob reke Dobro, Kupo in Mrežnico – predele na Hrvaškem, blizu Slovenije, ki jih prej nikoli nisem obiskal”, mi je pripovedoval Matjaž in dodal: “Rad se vračam domov, rad imam ves Balkan”.

Za konec mi je zaupal, da zdaj, po 13 letih, razmišlja tudi o spremembi. “Bomo videli, kaj pride zdaj. A ker sva se spoznala v Šanghaju, vidiš, da je to še vedno moj drugi dom. Še vedno se želim vračati, bodisi zaradi osebnih bodisi komercialnih projektov. Kitajskega poglavja ne zapiram povsem, le malo ga osvežujem. Recimo temu tako.” Nekaj dni po najinem pogovoru se je v Parizu odprla razstava Sex and Politics, kustosinj Slavice Veselinović in Danile Tkachenko, v okviru katere je razstavljal tudi Matjaž, do končnega zaključka tega besedila pa je Matjaž že pristal v Ljubljani, za praznike.

In medtem ko še vedno razmišljam o vseh vtisih s Kitajske in o dejstvu, da življenje vedno nekako najde način, da me preseneti, čakam nadaljevanje Mars on Earth, zagotovo enega zanimivejših projektov, za katere sem slišala letos.