Matija Čop: Nepričakovana sila, ki se nenadoma pojavi in ​​reši stvari

Ravno je bila postavljena razstava “Medtem” in v prostoru je ostalo še nekaj detajlov, ki jih je bilo treba odstraniti, da bi novo delo Matije Čopa prišlo do polnega izraza. To je prva stvar, ki jo opazim, ko vstopim v Bačvo na dogovorjeno srečanje z umetnikom Matijo Čopom. Tokrat je Matija šel korak dlje v svojem ustvarjanju in ustvaril umetnost, ki hkrati sešteva in odšteva, ki je kontradiktorna in popolnoma razumljiva, ki poudarja odsotnost zvoka v prostoru, ki odmeva, medtem ko sredi odmeva naših glasov v prostoru slišimo absolutno tišino. Kako je to mogoče, se sprašujete. Opisala vam bom. Meštrovićev paviljon je velik krožni prostor, prekrit s kupolo, ki prepušča čudovito svetlobo. Širok razstavni prostor, imenovan Bačva, ni brez razloga dobil tega imena. Poleg tega, da je oblikovan kot sod, v njem odmeva – kot v sodu. Prav v takem velikem, čistem, praznem, monumentalnem, belo osvetljenem prostoru je Matija postavil nekaj predmetov, ki skupaj tvorijo – “Medtem”. Čeprav razumem naslov razstave, sem delo zaradi potrebe po pogovoru (o njem) po svoji pobudi preimenovala. Brez skrbi, z dovoljenjem avtorja. To je samo zame, za moj papir, in za vas, ko boste to brali. Obstaja (je obstajal) en beograjski bend alternativnega, eksperimentalnega rocka, ki se imenuje (je imenoval) Nepričakovana sila, ki se nenadoma pojavi in reši stvari. Naslov, pa tudi njihov zvok, sta bila moja prva asociacija na njegovo najnovejše delo. Velik modri steber, ki lebdi, obelisk obrnjen na glavo, ali kopje, prej kot palica, reliefne, fraktalne strukture površine v živahni modri barvi dominirajo v središču prostora Bačve. Za njim je postavljen ogromen rožnat predmet na tleh, enake površine in barve, medtem ko iz stene štrlijo manjši fragmenti nečesa, kar bi lahko bilo veliko, enake površine in barve. Takoj ko sem videla delo, ne glede na njegovo lebdenje v zraku in tanko, skoraj eterično obliko, sem začutila veliko, nepričakovano silo (ki se nenadoma pojavi in reši stvari!). Steber-kopje lebdi v zraku, kar nam daje vedeti, da bi lahko imel pol metra dolžine, pet metrov dolžine ali 500 metrov dolžine. Čeprav ga vidimo znotraj gabaritov samega prostora, lahko precej enostavno določimo njegovo velikost, tj. dolžino. Postane nepomembna, ker je sila, ki jo oddaja, močna. In nam delci, zabiti v steno, to tudi dokazujejo. Ostanki “rogov” na tleh ležijo kot neke relikvije moči, združeni v kovinskem središču. Na levi strani (če gledate delo z vhoda v Bačvo) pa stoji povsem nevsiljivo, diskretno, a zagotovo in stabilno nov kovinski steber, ki kot da je nezemeljski, iz prihodnosti, kot da napoveduje nekaj, kar šele prihaja. In tako stabilen, varen in miren, z najbolj gladko površino oddaja – moč.

Foto: Sanja Jagatić

Takšen je tudi Matija Čop. Umetnik, ki s svojo diskretno, mirno zunanjostjo, pojavo, kaže stabilnost. Pri njem ni tistega stereotipnega, nekoliko zastarelega razumevanja: umetnik – boem, umetnik – raztreseni kreativec, umetnik – neurejen kreativec (nadaljuj seznam…). Ne, pri njem vladata disciplina in organiziranost. Zato me ni prav nič presenetilo, ko sem se zavedla, da ne govorim z umetnikom. Ne, govorim z umetnikom, ki je modni oblikovalec, ki je športnik, vsi pa so – odlični v svojem delovanju. Matija Čop ima več identitet, zato me zanima, kako jih usklajuje, ali prehaja iz enega v drugega, ali obstajajo vzporedno? “Zunanjemu opazovalcu se lahko zdi, da gre za nekakšne spremembe identitete ali kariere. Zame je to naraven proces razvoja načina razmišljanja, ki je posledica neprekinjenega dela in ukvarjanja z vizualnimi disciplinami. Mislim, da je definiranje potrebno za komunikacijo z občinstvom in komercialne vidike, toda identitete so vedno fluidne in dvoumne. Šport je pogosto zame pomenil prostor kontemplacije in eksperimenta, kjer se ‘uglašuje’ oprijemljivo in neoprijemljivo.” Njegova zadnja izjava ima nekaj poetskega v sebi, vidim, da šport in umetnost pri Čopu obstajata v skupnih sferah, ali da se njuni deli vsaj malo prekrivajo. “K umetnosti pristopam disciplinirano in metodologije dela, ki jih razvijam, imajo jasne strukture. Skoraj vedno gre za umetniško raziskovanje, ki zahteva precej fizičnega dela. Produkcija je pogosto ponavljanje iste, telesne geste spajanja, ki telo pripelje do meja vzdržljivosti. Šport, ali natančneje atletika, tek, je podoben – ponavljanje istih telesnih gibov, ki rezultirajo v premikanju lastnih meja.” Ko že govorimo o športu, stvari postavimo v kontekst. Matija se je profesionalno ukvarjal z tekom, tako da malo kdo ve, da drži juniorski državni rekord na 200 metrov v dvorani. Tek kot športno, atletsko disciplino vidim kot nekoliko meditativen, samotarski šport. To je prva stvar, ki mi pade na pamet, ko vidim njegovo delo, razstavljeno lani v Galeriji Kranjčar na razstavi v Zagrebu, zdaj pa se mi zdi, da je to stanje minimalnosti, ravnovesja, spokojnosti in hkrati velike moči prinesel v popolne odnose z zadnjim delom, ki ga prav zdaj gledamo na razstavi v galeriji Bačva v HDLU v Zagrebu… “Si to želel?”, ga vprašam. Odgovori mi: “Atletika je samostojen šport in je ustrezala mojemu senzibilitetu. Rad sem sam. Včasih ni treba niti govoriti. Zaradi moje biti (bivanja) in predanega pristopa k delu delo ne more biti drugačno. To je izraz mene v tistem trenutku ali težnje mene k minimalnemu.”

Jezik kot disciplina mu ni tuj, v njegovih umetniških delih berem kompleksen jezik, ki jasno govori, ne glede na to, kako bi kdo njegova dela morda imenoval celo minimalistična. Razmišlja o govoru umetnosti, ko ustvarja? Ali ta jezik ustvarja zavestno? Je pomembno, da delo sploh – govori? Njegova dela mi veliko sporočajo… “Jezik ustvarjam zavestno skozi metodologijo dela in je nestabilen, ker je v stalni spremembi. Pomembna mi je sintaksa v mojem delu. Kaj pomeni, je manj pomembno”, me hitro prepriča. Hkrati njegova dela doživljam kot abstraktno umetnost, kiparstvo, v katerem je branje sporočila prosta forma. “Ali sam pošiljaš sporočilo ali puščaš delo v interpretacijo drugim? Koliko se interpretacija opazovalca ujema s tistim, kar si ti načrtoval? Si sploh načrtoval poslati sporočilo s svojim delom?”, me zanima. “Skulptura se mora osvoboditi svoje izhodiščne točke in postati avtonomna. Ni mi namen vsiljevati, kdo ali kako tolmači delo. Čeprav bi mnogi lahko rekli, da so tvoja dela kodirana, šifrirana, mislim, da se precej lahko in dobro čutijo.” Zastavilo se mi je vprašanje, če bi moral izbirati med občutkom in (pravilnim) tolmačenjem, kaj bi mu bilo bolj pomembno? Bi sploh prišlo do take primerjave? “Takšne primerjave niso potrebne. Vesel sem, ko slišim tolmačenje, ki je blizu izhodiščni točki dela, vendar to ni resnično pomembno. Reakcija na delo je veliko bolj zanimiva, kakršna koli že je. Včasih ni pomembno niti dešifrirati dela. Gre za najino komunikacijo, med teboj in mano. To je javna, intimna izmenjava – pogovor.” Omenila sem njegovo pot od športa do umetnosti. Kdaj in kako je spoznal, da je – umetnik? Ali da ustvarja umetnost? Kako je to izgledalo? “Ni trenutka spoznanja, niti o tem ne razmišljam. To so zelo nestabilne kategorije in odvisne od različnih perspektiv v postdisciplinarnem svetu, konvencionalno pa sem začel ukvarjati z umetnostjo v institucionalnem okolju. Ustvarjanje umetnosti je intimna potreba.” Razstava “Medtem” kot da prikazuje tisto, kar je bilo, kar je in kar šele prihaja. “Z novimi deli, novo razstavo kot da se poslavljaš od nečesa in pozdravljaš nekaj novega?”, sem morala izpostaviti svoje videnje, ker se mi zdi, da sem na pravi poti. Zanima me, koliko sem razumela novo delo. O kakšni spremembi dela gre? V katero smer nadaljuje svojo umetnost? “Natančneje bi bilo reči, da gre za prehod v novo telo dela. Gre za raziskovanje novih materialov, zlasti jekla, ki me je začelo vznemirjati. V prejšnjih serijah sem najpogosteje uporabljal mehke materiale, nestabilne in krhke. Na razstavi ‘Medtem’ raziskujem tudi kovino, ki je po svojih lastnostih v popolnem nasprotju z mehkobo etilena. Novo telo bo produkt teh napetosti, na katerih bo vidno neko novo pravopisje.” Da, umetnost se vendarle najprej čuti, da bi se razumela. Kot v Bačvi, “Medtem”, čutimo ta prazen De Chiricov prostor, tako je napoved novega telesa dela, te nepričakovane sile, ki se nenadoma pojavi in reši stvari, jasna, neizogibna in močna. Kot kraljica športa.