"Za vzgojo otroka je potrebna vas." Nova knjiga razbija mite o materinstvu in sodobnih družinah

Preden sem rodila je bil eden od stereotipov, ki sem jih povezovala z materinstvom, večna utrujenost ter stroga in tradicionalna delitev vlog v odnosih. Da, celo tistih, ki so bili do takrat poosebitev modernih odnosov; kjer so bodoči očetje mahali z idejo enomesečnega očetovskega dopusta kot največji feministični borci. Oblikovali so se nasprotni tabori žensk, ki se pritožujejo nad partnerjevim treningom med tednom, in moških, ki se pritožujejo nad pomanjkanjem intimnosti s svojimi partnerji. Nepremostljive in tako generične razlike, ki so bile doslej skrite pod površjem, pod vplivom prihoda tretjega člana nepreklicno izbruhnejo in s srhljivo hitrostjo dodajajo odstotke k statistiki ločitev, ki boli vsakega romantika z ideali Jane Austen , kot sem jaz. Otroci so za mnoge postali sinonim za breme odnosov in življenja, ne pa nekaj, kar bo obogatilo obstoječe življenje.

Že pred nosečnostjo sem čutila tisto fantomsko breme odgovornosti, ki pride z otrokom. Občutek, da je vsaka plenica, vsak obrok, vsak objem, vsak poljub, vsaka odločitev in vsaka sekunda otrokovega življenja absolutno in izključno moja odgovornost, ker sem ženska. Jaz sem tista, ki bi lahko 20 let kasneje končala na usnjenem kavču, korenine svojega strahu pa bi pripisala dejstvu, da sem se odločila, da jo dam v BabyBjorn, namesto da bi bila zvita v šalu pod srcem, kot pri kakšni Amazonki.

Če prevrtim naprej, sem mamica sedemmesečne punčke. Nič se ni spremenilo. Materinstvo še vedno povezujem z istimi stvarmi, le faktor otroškega nasmeha imam v enačbi, tisto ogromno silo, ki rine skozi dan. Ali noč, odvisno od tega, kako je komu padla ropotuljica. Toda tisto, kar imam poleg tega in kar bi želela, da bi imelo srečo deliti z menoj več mojih someščank, je podpora in pomoč celotne družine, zaradi katere sem lahko zelo hitro začela opravljati delo, ki ga imam rada. Materinstvo se mi ni več zdelo nekaj, kar bi pogoltnilo mojo celotno identiteto in zabavo v življenju. Še vedno sem ista jaz, le s podočnjaki, ki se jih ne bi sramoval niti Fester Addams.

Približno v istem času, ko me je presvetlila razsvetljujoča misel, da je materinstvo lažje, če lahko opravimo osnove jutranje higiene brez strahu za otrokovo življenje, sem naletela na knjigo dr. Caroline Uggla Familjeformeln. Ali moj prosti prevod, “Družinska formula”, ki se ukvarja točno s tem. Hitro je postala uspešnica na Švedskem in razblinila številne mite o starševstvu, menopavzi in o tem, kakšna je sodobna družina danes.

V nasprotju z današnjimi strokovnjaki za starševstvo na TikToku in Instagramu, ki “diplomo” pridobijo s svojim prvim otrokom, vso znanje dr. Uggla temelji na obsežnih znanstvenih delih, s katerimi je bila obkrožena v svoji karieri antropologinje. Njena radovednost do mešanice biologije in kulture izvira iz najstniških dni, svojo ljubezen do antropologije pa je materializirala v diplomi na Univerzi v Durhamu in jo kasneje okronala z doktoratom v Londonu. Knjigo je danes izdala kot profesorica na univerzi v Stockholmu in osvetlila številne mite, ki nas dušijo s svojo težo.

“Preživela sem deset let v Veliki Britaniji, preden sem se vrnila v Stockholm in rodila svojega prvega otroka. Ta prehod v starševstvo je bil zame kot prebujenje. Začela sem razmišljati o tem kaj pomeni biti starš in kako je to videti v različnih kulturah, še posebej pri lovsko-nabiralniških skupnostih po vsem svetu. Opazila sem, da pogosto primerjamo svoje starševstvo s starševstvom naših staršev ali z načinom kako so se otroci vzgajali v petdesetih letih ali pred dvesto leti, vendar se zgodovina starševstva ni začela niti v 1800-ih,” mi Caroline razlaga svoja odkritja na začetku najinega pogovora.

Skozi svoje akademske zapise je pogosto poudarjala kako zelo potrebujejo človeški otroci energije, pozornosti, nege in pomoči v desetletjih, preden se osamosvojijo, okoli dvajsetega leta. “V lovsko-nabiralskih družbah je bil to tudi čas, ko so mladi postali sposobni sami nabirati hrano in skrbeti zase.” mi pove Caroline. »Antropologi že dolgo mislijo, da je starševstvo možno po zakonu, da moški in ženske samostojno sodelujemo pri vzgoji otrok. A matere niso bile same s svojimi mladiči, kot velja za večino drugih sesalcev. Najnovejša znanstvena spoznanja nam govorijo, da družine niso preživele zaradi te tesne skupnosti, ampak zato, ker so ljudje (bili) kooperativni vzgojitelji.” Z drugimi besedami, dobesedno je bila potrebna vas, da je vzgojila otroka, in ne, ni vse padlo na mater.

Doktorica Uggle mi je povedala, da ji je ta novi pogled zelo pomagal, ko je postala starš. Tudi meni. Še preden sem postala mati, sem opazovala ženske v svoji okolici, kako so se obremenjevale, ker v istem dnevu niso uspele poskrbeti za otroka, sebe in hišo, da bi bilo vse brezhibno, ter poskušale vse to stisniti v 24 ur, medtem ko imajo le dve roki. Evolucija je očitno imela nek drugačen načrt kot ta, da se po porodu spremenimo v Kali. »Kot antropologinja sem razumela kako zahtevni so človeški otroci in kako ekstremna je skrb zanje. Vsak človeški otrok od nas potrebuje do 13 milijonov kalorij preden postane neodvisen. To je osnovna ‘družinska formula’, ki jo razlagam v svoji knjigi in ki kaže, da obstajajo različne rešitve za starševstvo. Tradicionalni mit o moških, ki prinašajo domov hrano za svoje žene in otroke, ni način na katerega so delovale družine. Toda vpliva na to, kako danes dojemamo starševstvo in družino.«

Naša regija je za to še posebej dovzetna. Kar nekaj žensk je na primer svoje življenje in kariero ustavilo zaradi vzgoje otrok, saj ne glede na prvotne načrte in dogovore večina pade nanje. Pa čeprav zgolj zaradi argumenta »zaslužim več«, ki v naših krajih skoraj vedno drži. Če je to neka izbira, ki jo čutijo, odlično, toda mnoge ženske so se znašle v situaciji kjer je prositi za pomoč bilo enako porazno, kot da bi jih poslali na glavni trg z rdečo črko N (ne-mati) na obleki.

Da bi razumeli, da je krivda, ki jo pogosto čutijo matere povsem in absolutno neutemeljena, je pomembno razumeti, da je obdobje v katerem živimo, le kratek trenutek v človeški zgodovini. »V svoji knjigi sem se teme starševstva lotila z nordijskega vidika, kjer so vrtci, dolgi starševski dopusti in institucionalna podpora norma. Toda kljub tem prednostim se mnogi starši še vedno počutijo preobremenjene, žalostne in osamljene ter celo depresivne. Kako je to mogoče, ko pa imamo toliko institucionalne podpore? Nimamo osebne pomoči, nekoga, ki bi lahko držal vašega otroka, ko je to potrebno.” mi pove dr. Uggle in z daljšim premorom, ki poudari pomembnost stavkov, ki sledijo, nakaže, kako pomembno se je vrniti na same začetke. »Anatomsko sodoben človek hodi po zemlji že približno 200.000 let. Zaradi velikih možganov se človeški otroci rodijo zgodaj, saj bi bila sicer glava prevelika za rojstvo. Takšni dojenčki so popolnoma nemočni in potrebujejo ogromno pozornosti in podpore. V primerjavi s šimpanzi, katerih mladiči se prav tako skotijo ​​relativno zgodaj, potrebujejo človeški dojenčki veliko več nege. šimpanzi prenehajo sesati pri petih letih in takrat postanejo relativno samostojni. Vendar pa človeški otroci potrebujejo veliko dlje, da postanejo samostojni, pogosto tudi do dvajset let. Zato smo se razvili kot sodelovalni pedagogi. To pomeni, da so ljudje vedno potrebovali dodatne posameznike zunaj staršev, da bi pomagali pri vzgoji otrok. Delitev virov in odgovornosti je bila način preživetja v družbah lovcev in nabiralcev. Če bi bil en član skupnosti poškodovan ali bolan, bi drugi skrbeli za njegove otroke.” Razmišljam o tem, kako tvegano je bilo življenje v takih družbah; če bi prinesli hrano samo zase in za svoje otroke bi tvegali, da bi ostali brez pomoči, ko zbolimo ali se poškodujemo, v tem krutem svetu brez Wolta. Delitev hrane in odgovornosti je zagotovila, da so nam, ko nismo mogli poskrbeti zase, pomagali drugi.

»V teh skupnostih bi dveletniki nehali sesati, a bi jih še vedno hranili in skrbeli zanje tudi drugi člani skupnosti. Tako bi otroci razvili čustvene vezi z več odraslimi, kar je morda razlog zakaj smo tako dobri v izražanju čustev in povezovanju z drugimi.”, poudarja Caroline. »Narejena je bila študija plemena v Afriki, kjer za štirimesečnega otroka v povprečju skrbi 14 ljudi, v eni uri pa ga lahko drži do osem ljudi, kar je daleč od zamisli iz 50. let, da je mati edina stalnica v otrokovem življenju in da je seveda povezan le z njo.«

Oglejmo si nekaj največjih mitov o starševstvu in družini, ki jih je izpostavila

• Mit 1: Mama mora imeti stalen fizični stik z otrokom.

V družbah lovcev in nabiralcev otroci približno 50 % časa preživijo z materjo, preostanek pa z drugimi ljudmi. Otroci iz teh družb so se pogosto prenašali iz ene osebe na drugo, kar kaže, da je skupno varstvo otrok globoko zakoreninjeno v naši evoluciji.

• Mit 2: Nuklearna družina je tradicionalen način življenja

V zgodovini so ljudje živeli v večjih skupnostih, kjer so vsi med seboj sodelovali. Nuklearna družina je razmeroma nov pojav v človeški zgodovini. Pogosto vidimo v muzejih družine prednikov, kiso prikazane kot oče na lovu, mati z otroki. Vendar ni bilo vedno tako, živeli smo v skupnostih, matere pa so nabirale hrano za svoje otroke in bile pogosto z moškimi v iskanju hrane ter tako enakopravno delale.

• Mit 3: Ljudje imajo danes otroke kasneje kot prej

V zgodovini so ženske rojevale v različnih življenjskih obdobjih, ne le do dvajsetih let. Tudi v novejši zgodovini, v 19. stoletju so številni pari na Švedskem čakali skoraj do tridesetega leta, da so imeli otroke, saj so morali podedovati družinska posestva in pridobiti sredstva.

• Mit 4: Ločitev je sodoben pojav

V družbah lovcev in nabiralcev je ločitev pogosta. Ko partner ni bil zanesljiv ali ni nudil potrebne podpore, se je razmerje pogosto končalo.

• Mit 5: Babice niso ključne pri vzgoji vnukov

Evolucijska teorija nakazuje, da so ženske v menopavzi prenehale rojevati, da bi svojim hčerkam pomagale pri vzgoji vnukov, s čimer so povečale možnosti družine za preživetje in uspeh.

Pogovor zaključimo z mislijo, koliko lahko razumevanje teh mitov in resničnih zgodovinskih kontekstov pomaga razumeti kaj pomeni biti starš in uglasiti kakofonijo današnjih pričakovanj. Učenje o sodelovalnem starševstvu in razumevanje kako zapleteno in raznoliko je starševstvo, lahko le omogoči boljše uživanje v materinstvu. S to širšo perspektivo bi lahko bolje prosile in sprejele pomoč drugih, brez občutka krivde.

Glede na še vedno močne tradicionalne delitve v naših krajih in kjer je mati še vedno razklana, notranje z neprepoznavanjem same sebe, v »malih« vsakdanjih stvareh, na kariernem področju, vas spominjam na stavek iz začetka – “za vzgojo otroka je potrebna vas”, ve, drage mame, pa ste pogosto cela vas v enem. I salute you.

—

Knjiga je trenutno na voljo samo v švedščini, kdaj pa bo na voljo tudi v angleščini, boste izvedeli najprej tukaj.