Ali je Materialists res broke man propaganda, ali je spletna skupnost spet izgubila kompas?

Prejšnji teden sem si končno ogledala težko pričakovani film Materialists. Romantična drama, katere glavno jedro je ljubezenski trikotnik med Dakoto Johnson, Pedrom Pascalom in Chrisom Evansom, je zvenela kot popoln, lahkoten film, ki sem ga komaj čakala. Zelo mi je bil všeč – a sploh ni bil tako lahkoten, kot sem si ga predstavljala. Čeprav dramatičen, Materialists ostaja zasidran v resničnosti in popolnoma odgovarja duhu časa, ne le z igralsko zasedbo, v kateri nastopajo trenutno eni najbolj priljubljenih igralcev, ki jih vsi obožujemo, temveč tudi s tematiko, ki skozi prizmo romantičnih odnosov odpira vprašanja klasizma, feminizma in moralnih vrednot. Morda bi se vprašala, zakaj se je Celine Song za svoj drugi film odločila ravno za to temo, če mi družbena omrežja ne bi ekspresno hitro ponudila odgovora, ki potrjuje, da je zdaj pravi trenutek za odpiranje te razprave.

V filmu je Lucy, match makerka, ki jo igra Dakota Johnson, odločna, da se bo poročila z bogatim moškim. Za njo je zakon vprašanje ekonomije, finančno smiselna odločitev dveh odraslih ljudi. Ta hladen, niti najmanj zasnovan na čustvih pogled jo dela izvrstno v njenem poklicu. Romantične zmenke dojema kot matematiko, kot iskanje manjkajočega kosa sestavljanke. In odlično ji gre. Prav tako mislim, da je povsem racionalno, da ve, kaj želi, kako si zamišlja svoje življenje in da temu tudi sledi. Toda v trenutku, ko mora to odločitev sprejeti zase, Lucy raztrga dvom. Na eni strani je finančno premišljena, v vseh pogledih racionalna odločitev, da izbere Harryja (Pedro Pascal), izjemno bogatega in privlačnega moškega, ki jo obravnava kot princeso, na drugi strani pa je John (Chris Evans), za katerega verjame, da je “verjetno” njena sorodna duša, a je z njim pred leti prekinila, ker ji ni mogel ponuditi tistega, kar si želi. Spoiler alert: Lucy se na koncu odloči za človeka, ki ga resnično ljubi, za Johna, pri tem pa žrtvuje počitnice na Islandiji in newyorški penthouse (in videz Pedra Pascala). Ta odločitev režiserke je razjezila uporabnike družbenih omrežij. Od platform za recenzije, kot je Letterboxd, do Instagrama in TikToka, so začeli krožiti komentarji, ki film obtožujejo “broke man” propagande, pa tudi številne šale na račun Johna, ki je “broke” in si zato po njihovem mnenju ne zasluži Lucy (ali kakršnekoli sreče). Broke people should never laugh, je glasila ena od pripomb.

Courtesy of A24

“Mene to ne nasmeje, temveč razočara,” je na te komentarje dejala režiserka Celine Song v zdaj že viralnem intervjuju. “Revščina ni krivda revnih. Mislim, da je zelo zlobno govoriti o Johnu – liku, ki ljubi Lucy, čudovitem liku, ki ga Chris odlično upodobi – s tako groznimi izrazi, kot sta ‘broke boy’ ali ‘broke man’. Mislim, da je to zelo zaskrbljujoč rezultat tega, kako so premožni ljudje prišli v naša srca in nas prepričali, da si sam kriv, če si reven, ali da si slaba oseba, če si reven.” Režiserka zatem poudarja, da jo je celo zaskrbelo, ko je videla, da gledalci uporabljajo tako izrazito klasistično terminologijo, ko govorijo o njenih likih. In to povsem upravičeno. V filmu je Johnova edina “napaka” ali “slabost” v tem, da nima denarja. Živi v razpadajočem stanovanju s sostanovalci in skuša postati igralec. A prav njega Lucy prva pokliče, kadar potrebuje pomoč; on je tisti, ki jo najbolje pozna, in z njim se očitno počuti najbolj domače. Bo njeno življenje z njim manj glamurozno kot tisto, ki bi ji ga lahko ponudil Harry? Nedvomno, toda bistvo filma je, da Lucy spozna, da prava ljubezen ni matematika, ni logična in je ni mogoče nadzorovati ali kupiti. Na koncu ne želi razkošja, želi le nekoga, ki jo resnično ljubi in razume. Zaradi tega njen izbor zame nikoli ni bil vprašljiv.

Odraščala sem z prepričanjem, da moram v 21. stoletju, ko imajo ženske več možnosti za uveljavitev v karieri kot kdajkoli prej, imeti svojo službo in svoj denar. V to so verjele moje babice, moji starši, in v to verjamem tudi sama. Avtonomija nad denarjem je nekaj, kar se mi zdi izjemno pomembno, a težko imaš avtonomijo nad denarjem, ki ni tvoj. Prav tako, roko na srce, dvomim, da bi si kateri koli moški želel, da zapravlja denar tako, kot ga zapravljam jaz. S tem v mislih mi ni nikoli padlo na pamet, da bi se morala poročiti zgolj zaradi finančne koristi. Zakaj, če pa lahko denar zaslužim sama? Ali mi to ne daje večje avtonomije? Ali pa je poroka z bogatim moškim morda največji feministični akt? (To zadnje je v mnogih pogledih tudi tema, ki jo raziskuje sam film.) Svojega fanta sem, verjetno po sreči, spoznala v obdobju, ko nobenemu od naju služba ali denar nista bila niti najmanj v mislih, in vse, kar mi je bilo pomembno, je bilo to, da lepo ravna z mano in da se z njim dobro počutim. Kar je pravzaprav enak princip, ki ga je uporabila Lucy, ko je sprejela svojo zadnjo odločitev.

Courtesy of A24

Vendar pa v zadnjem času, v online svetu, v katerem sem prisotna precej bolj, kot bi si želela, opažam vse več narativ, ki v ospredje postavljajo dejstvo, da nikoli, ampak res nikoli ne smeš izbrati “broke men”, moških, ki ne bodo financirali tvojega celotnega obstoja in ti plačevali manikire tako, kot plačujejo račun za elektriko. Ko katera punca na družbenih omrežjih objavi, da je kupila fantu kakšno dragoceno darilo, mu plačala kavo ali – bog ne daj – odplačuje polovico kredita za njun skupni dom, se v komentarjih vedno znajde kopica žensk, ki napišejo: May this kind of love never find me. Ali pa, moja najljubša: I’m too Slavic for this. Vedno se vprašam, česa natančno te punce, večinoma mlajše od mene, nočejo, da jih “najde”. Poštenega partnerstva? Vzajemne ljubezni? Kadar koli padem v vrtinec takih objav in komentarjev na družbenih omrežjih, se poskušam tolažiti z dejstvom, da to najbrž pišejo najstnice in mlada dekleta, ki še niso občutila krempljev resničnega življenja in ekonomije, v kateri sta res potrebni dve dobri plači, da lahko vsaj približno udobno živiš, medtem ko se že samo iskanje kakršne koli službe zdi kot največji podvig. Hkrati pa so tudi komentarji na Materialists dokazali, da je to stališče prisotno tudi med starejšimi puncami in ženskami, torej splošen trend v naši družbi: klasizem je živ in zdrav, in če Karl Marx že ne bi bil mrtev, bi se zagotovo vsaj onesvestil, ko bi samo enkrat poscrollal TikTok feed.

Rada bi poudarila, da ko družbena omrežja nekega moškega označijo kot “broke”, ne mislijo samo na neambiciozne in brezposelne moške, ki živijo v svoji otroški sobi in se zanašajo na mamo, da jim skuha vsak obrok – kar je, iskreno, tudi moj največji strah – temveč na prav vsakega fanta, ki ne zasluži dovolj, da bi pokril vse svoje stroške in stroške svoje punce. Pri čem so Louis Vuitton torbice kot darilo za obletnico ob prvem mescu zveze le bonus. Večini ljudi je jasno, da gre za ogromne prihodke, takšne, o kakršnih mnogi v dvajsetih in zgodnjih tridesetih ne morejo niti sanjati, razen če niso podedovali premoženja ali zagnali lastnega biznisa. Kar je odlično, vendar ali v eri, ko je najbolj zaželen fant A man in finance. Trust fund. Six five. Blue eyes., pozabljamo, kako malo ljudi dejansko spada v to skupino ekstremno bogatih? Nočem nikomur rušiti sanj, a Harryja v Materialists niso brez razloga klicali unicorn.

Courtesy of A24

Že od nekdaj vem, da smo vstopili v obdobje, ko je kapitalizem prevladal v vsakem delu naših življenj in se celo naselil v naša srca, nam narekujoč, koga naj bi ljubili oziroma, natančneje, kdo si zasluži, da ga ljubimo. Po online standardih to ni fant, kateremu lahko poveš vse in te ljubi tudi takrat, ko nista skupaj, temveč tisti, ki vam lahko plača potni list in vas odpelje na Islandijo. Kot bi rekel TikTok: If he wanted to, he would. Po eni strani verjamem, da takšna prepričanja izhajajo iz želje po finančni varnosti v času, ko je neverjetno težko najti kakršnokoli delo, medtem ko delo, ki ga imamo radi, deluje kot največji luksuz na svetu. Prav tako se v kapitalističnem sistemu, ki nas od rojstva trenira, da moramo življenje preživeti v akumulaciji kapitala za vsako ceno, takšen pogled zdi skoraj naraven. Vsakodnevno preživljamo ure in ure ob pregledovanju razkošnih življenj zvezd in influencerjev, nezavedno si v možgane vbrizgavajoč stotine oglasov in to je le droben delček načina, kako se kapitalizem integrira v naše misli in nam sporoča, da absolutno moramo biti bogati. In čeprav lahko danes delamo in smo samostojne, je za ženske še vedno bistveno težje postati premožne. Saj veste, žalostno, a kako je večina najbogatejših žensk na svetu prišla do svojega bogastva? Z ločitvijo. Ali pa so ga podedovale od očeta. Torej, če se nismo rodile v premožni družini, je bogat mož še vedno najpreprostejši način, da pridemo do življenja, kakršnega si želimo – ali kakršnega nam je Instagram povedal, da si ga želimo. Kot pravi Lucy, to je samo matematika.

Okličite me za norega romantika, s streh zavpijte May this kind of love never find me, toda denar, iz moje perspektive, nikoli ni bil merilo ljubezni. Ne le, da se strinjam z Lucy, temveč bi izbrala Johna že tisti prvi večer, ko ji je prebral misli in prinesel Coca-Colo in pivo, še preden je karkoli naročila. Res je, za dekleta, kot sva Lucy in jaz, bo težje priti do jahte, a četudi bi jo kdaj resnično kupili, bi jo verjetno plačali sami, vsaj deloma. A ob nekom, ki mu zaupaš, to nikoli ne bo težava. Ne zagotavljam, da je moje mnenje edino pravilno, a iz Celininih res lepih besed sklepam, da je veliko gledalcev popolnoma zgrešilo bistvo tega filma, kar samo dokazuje, da je njegova tematika danes potrebnejša kot kdajkoli prej. Materialists je bil zame lep opomnik, da je v času, ko je mogoče kupiti vse, kar si zaželimo, ljubezen resnično edina dragocenost vredna naše pozornosti.