Z Matejo Hrnjačkim o timskem delu, vzdušju nastajajočega filmskega sveta in pristnosti

Gledanje filmov je bilo pri nas doma pravi obred. Nismo samo prižgali kabelske in gledali karkoli, niti niso prišli v poštev filmi, katerih naslova si nebi nikoli zapomnila, a ga gledam samo zato, ker je polnoč in bom tako ali tako zaspala, medtem ko v ozadju teče zgodba, ki jo bom očetu pozneje opisovala kot: “Tisti film, saj veš, zagotovo ga poznaš, igra tisti igralec …” Za mojega očeta tak način gledanja ni obstajal. Spomnim se, da sem že v prvem razredu poznala vsa imena igralcev, ki so igrali glavne vloge v franšizi o Bondu (do takrat jih je izšlo že okoli 20), ter vsaj en prejšnji projekt, s katerim so se uveljavili. Medtem ko to pišem, se zavedam, da bi se vam lahko ves ta proces zdel kot kakšna posebna oblika mučenja, a v resnici ni bil tak. S sestro sva oboževali te majhne, nekoliko nenavadne filmske večere. Čeprav je bila ona za večino filmov premlada, je preprosto želela biti del rituala – zato je bila v vrtcu skoraj zagotovo edina, ki je vedela, kdo je režiral prvi „Mission: Impossible” (1996). V srednji šoli so se naši družinski filmski večeri sicer razredčili, ampak sama nikoli nisem prenehala gledati filmov na tak način. Delala sem si tabele z režiserji, igralci, produkcijskimi hišami, desetletji in državami ter vanje vpisovala filme, ki sem jih že videla, filme, ki jih želim videti prvič, in tiste, ki si jih moram ogledati znova. Moji prijatelji so imeli te sezname nadvse radi. Čeprav smo bili navzven vse prej kot resna ali pridna druščina, s katero sem se družila v srednji šoli, so vsak teden komaj čakali, da dodajo svoje predloge v poseben zavihek z zelo srednješolskim imenom “Društvance” (naše malo društvo). Tudi kasneje, v odraslosti, sem še naprej negovala svoj najljubši hobi, le da sem ga morala prilagoditi tempu, ki ga prinaša življenje odrasle osebe – kar pomeni, da včasih v nekaj tednih komaj najdem čas za en ali dva nova filma. V resnici zdaj ta tabela služi predvsem kot nekakšen arhiv, ki čaka svojih novih pet minut, a tu in tam v njej še vedno odkrijem kakšen podatek, ime ali zanimivost, vredno, da si jo zapomnim.

Mateja Hrnjački je ime, ki sem v svetu scenografije v zadnjih nekaj letih opazila že večkrat. Njegovo ime se pojavlja pri projektih, kot so “Dune“, “Glass Onion” ali “From the World of John Wick: Ballerina”, bodisi v art oddelku bodisi pri scenografiji. Prvo, kar sem želela izvedeti, je bilo, kako je sploh vstopil v ta svet – ali je šlo za premišljen korak iz umetnosti ali za splet okoliščin, ki ga je pripeljal na filmski set? Ko govori o svoji poti, Mateja takoj razblini romantične predstave o načrtovanem vstopu v filmsko industrijo. “V svet filma sem prvič stopil popolnoma po naključju. Poklical me je kolega in predlagal, da delava skupaj na nekem projektu – kar se v našem poslu pogosto zgodi. Takrat sem bil v tretjem letniku Fakultete za uporabne umetnosti in sem že veliko eksperimentiral s sodobnimi materiali in novimi tehnikami. Ta prvi filmski set me je popolnoma osvojil; spoznal sem, da je to okolje, v katerem se moj kiparski izraz in raziskovalna radovednost naravno združita.”

Film „Dune” za katerega je scenografijo izdelal Mateja Hrnjački in njegova ekipa

Njegova osnova je pravzaprav v kiparstvu – v razumevanju materiala, forme in prostora –, kar mu danes daje prednost v svetu, kjer iz ene same ideje nastaja celoten univerzum. “Menim, da lahko umetniška izobrazba izjemno pomaga vsakomur, ki ustvarja v filmskem svetu. Fakulteta nas ne uči le tega, kako uporabljati materiale, temveč tudi zakaj, kje in kdaj ima nekaj likovni smisel,” pojasni Mateja. “Ta način razmišljanja je zelo viden v mojem delu danes; moj tim in jaz smo si pridobili ugled pri tujih produkcijskih dizajnerjih prav zaradi te umetniške osnove. Na fakulteti so nas učili, da se moramo pogosto odmakniti in pogledati celoto – in to je enako pomembno tudi pri gradnji seta.” “Zato nam pogosto zaupajo dovolj svobode, da delamo po lastnem občutku: ob nekaj referencah in osnovnih informacijah o prizoru ustvarimo svet, ki ima svojo logiko in dušo.” Na vprašanje, ali je mogoče ohraniti ravnotežje med umetnostjo in industrijo – saj smo pogosto priča temu, da eno duši ali sabotira drugo in da je za ohranitev umetniške integritete v hitrem, zahtevnem stroju filmske industrije potrebna velika sposobnost prilagajanja – Mateja odgovori skoraj brez premisleka: “Ta industrija zahteva hitre, a kakovostne rešitve. Noben projekt ni enak drugemu, vsak terja nov pristop, svežo ustvarjalnost in likovni izraz. Delo pri tako velikih produkcijah samoumevno vključuje tudi kolektivno delo, kar mi nikoli ni bilo tuje – nenazadnje je za kiparja težko, da bi delal povsem sam. Ta spoj umetnosti in industrije je zame postal naraven prostor ustvarjanja.”

Proces dela in nastanka končnega izdelka, ki ga opisuje, deluje kot usklajen ples med idejo in izvedbo. Vse se začne s pogovorom s produkcijskim oblikovalcem in art direktorjem – o zgodbi, prostoru in logiki sveta, ki ga je treba zgraditi. “V zadnjih nekaj letih moj tim in jaz najpogosteje dobimo nalogo, da uresničimo konkreten set. Moj prvi korak je komunikacija s produkcijskim oblikovalcem in art direktorjem; govorimo o konceptu, zgodbi in logiki prostora. Med celotnim procesom izdelave scenografije ves čas ostajamo v stiku s produkcijskim oblikovalcem, da bi bili prepričani, da je vse, kar počnemo, v skladu z njegovo idejo. Na koncu pa, ko se kamera začne vrteti, je občutek nekaj posebnega – videti, kako naša izvedba postane del filmskega sveta.”

Kot nekdo, ki je že od malega sanjal, da bi bil del filmske industrije v katerikoli vlogi za kamero, me najbolj zanima atmosfera filma in kako se gradi od začetka do konca. Ko govori o tem, Mateja ne izpostavi enega samega elementa. “Čar scenografije je v tem, da pri njej sodeluje toliko umetnikov, oblikovalcev, kiparjev, slikarjev – in vsak prispeva na svoj način, bodisi z idejo bodisi z ročnim delom. Na koncu vse skupaj postane kompozicija ustvarjalnosti z vseh strani. Atmosfera filma, ki jo želi ustvariti režiser, nikoli ne temelji na enem samem elementu, temveč na popolni kombinaciji svetlobe, teksture, barve, tona in prostora. Vse mora dihati skupaj, da je čustvo resnično.” To je pravzaprav odgovor, ki sem ga pričakovala, čeprav verjamem, da je v moji glavi še vedno nekoliko romantiziran. Zato Matejo vprašam, ali v velikih produkcijah, na katerih dela, sploh obstaja prostor za osebni eksperiment in individualni podpis. A Mateja znova podpre mojo predstavo o romantičnem filmskem svetu in potrdi, da kljub delu na setih svetovnih razsežnosti ne verjame, da velikost produkcije pomeni izgubo osebnega pečata. “Skoraj vedno, hoteli ali ne, umetnik v vsak detajl vtisne svoj podpis – in kamera zelo pogosto prav tam najde svoj kader. Eksperimentiranje je, vsaj z moje perspektive, zaželeno in neizogibno. Na začetku izdelave scenografije se vedno dela ogromno testov in vzorcev, da ugotovimo, v katero smer bomo šli.”

Film „From the World of John Wick: Ballerina”, scenografija

Na moje na videz noro vprašanje, kako bi svoji babici razložil, s čim se pravzaprav ukvarja – vprašanje, ki ga rada postavim ustvarjalcem – v šali odgovori, da bi ji to pojasnil zelo preprosto: “Babica, a si gledala Dune? No, vse razen igralcev smo naredili mi.” Mislim, da sta tako babici kot meni v tem stavku jedrnato povzeti bistvo tega, kar počne Mateja Hrnjački – ustvarjanje sveta, ki mora delovati naravno, čeprav je v celoti skonstruiran.

Pogovor nadaljujeva pri temi obrti. Mateja pravi, da sebe nikoli ni videl kot obrtnika v klasičnem smislu: “Vedno sem se doživljal kot umetnika, popoln obrtnik pa najverjetneje nikoli ne bom postal – materiali in tehnike se nenehno spreminjajo in odpirajo nove možnosti za ta ‘poklic’. Danes svojo vlogo vidim v tem, da sem povezava med oblikovalcem in ekipo ljudi, s katerimi delam, ter da s skupnim delom in ustvarjalnim sodelovanjem pomagam idejam postati resničnost.”

V času, ko imam vsak tretji dan občutek, da se svet premika prehitro, ko tehnološki razvoj leti mimo mene z vrtoglavo hitrostjo in ko se mojim očem že prepogosto zgodi, da na prvi pogled ne prepoznajo videa, ustvarjenega z umetno inteligenco, ter ko smo priče temu, da fizične scenografije vse pogosteje dopolnjujejo digitalni seti, Mateja ostaja zvest otipljivemu: “Menim, da ima fizična scenografija še vedno svoje mesto in svoj razlog za obstoj.”Vedno je ročno izdelana, otipljiva in ponuja občutek, ki ga je težko v celoti prenesti v digitalno obliko. Te ključne finese, ki jih lahko igralec uporabi v svoji igri, je veliko lažje doseči v fizičnem prostoru, zlasti pri znanstvenofantastičnih in vizualno zahtevnih filmih.” Ko ga vprašam, kaj ga vodi skozi vse projekte, kaj je gonilna sila njegovega ustvarjanja, se Mateja nasmehne: „Če bi moral izpostaviti en motiv, ki me vodi skozi vse, kar delam, bi to bilo kolektivno ustvarjanje umetnosti. Vedno me žene ideja, da skozi sodelovanje in skupno delo različnih veščin in perspektiv nastane nekaj, kar presega posameznika.”