Matea Leš za Vogue Adria razkriva več podrobnosti o prvi knjigi fotografij, posvečenih jadranski obali

Obstajajo poletja v resničnem življenju in obstajajo poletja na fotografijah, a tudi ta fotografirana poletja lahko vzbudijo resničen občutek, kot da ste sami živi opazovalec posnetega prizora. Nekako tako se počutim, ko brskam po fotografijah Matee Leš. Skok v morje, lebdenje na turkizni gladini, grižljaj sočne nektarine, počasni poletni popoldnevi ali pa zgolj prizori vsakdanjega življenja in motivi, ki ga spremljajo v življenju običajnih ljudi, vas lahko magnetno potegnejo v vizualni svet tega nadarjene krajinske arhitektke in fotografinje. Ko smo za Vogue Living pripravljali temo, ki naj bi priklicala dalmatian core v vseh njegovih zlatih nežnih barvah, je bila Matea naša izbira. Sončna čarovnija Hvara ali skromna narava Vrnika sta le del mediteranskega opusa otoka, ki ga je obiskala za nas.

Takrat že nismo vedeli, da smo ustvarili fantastičen uvod v njen novi projekt in prvo knjigo fotografij Jadran: Snapshots of Belonging. “Ko sem prejela tvoj klic, nisem mogla verjeti, kakšen timing! Takrat je bila knjiga že v produkciji, snemanje za Vogue Adria pa je bilo zame pravzaprav tiha potrditev, da sem potencialno ustrezna fotografinja za takšno knjigo. Ne morem reči, da sem dvomila vase, temveč da je lepo dobiti dodatno potrditev iz vesolja, ko jo resnično potrebuješ,” mi navdušeno pove in napove razstavo in promocijo, ki sta predvideni za 10. julij v BrigadaLabu na Novi Vesi (razstava ostaja odprta do 5. avgusta).

Poleg potovanj po svetu, ki jih je težko prešteti na prste dveh rok, Matea že osem let intenzivno fotografira jadransko obalo, zato njen avtorski prvenec zajema vse dele Dalmacije in nekatere dele Istre. Besedilo v knjigi je podpisala Ana Lozica, ki pravi, da “to ni klasična turistična fotoknjiga ali dokument časa, temveč vizualni esej o povezanosti, nostalgiji in tihi lepoti vsakdanjega življenja, povedana skozi skrbno izbrane prizore in senzibilen fotografski jezik.”

Kot domačinka iz Zadra, ki je “odraščala ob morju in ob njem preživela nekatere najlepše trenutke svojega življenja”, mi Matea pravi, da glede glavnega motiva ni bilo dileme. “Že vrsto let dokumentiram življenje na Jadranu in največji navdih črpam iz tega, kar poznam, od koder sem doma. Moja prva knjiga je oda življenju na morju in ljubezni do tistega, kar je vsem skupno in kar je hkrati neoprijemljivo in neopisljivo – občutek pripadnosti skozi majhne in dobro znane trenutke življenja, ki jih razumejo le tisti, ki so obiskali dalmatinsko obalo in ki tam živijo.” Prizna mi tudi, da je morje jemala “za samoumevno”, dokler se ni preselila v Zagreb, kjer zdaj živi s svojim življenjskim in poslovnim partnerjem Ivanom Lešem. Kaj je tisto, kar ima najraje pri fotografiranju naše obale, mi odgovarja z naslednjimi besedami. “Všeč mi je ta splošna neobremenjenost – naši ljudje se ne bojijo fotografiranja, nekateri se dejansko precej prisrčno odzovejo, celo zabavno jim je,” ugotavlja in poudarja, da je naša obala geografsko zelo razčlenjena, “toliko je zalivov, plaž in neodkritih krajev, da me sili k raziskovanju vedno znova. Ko fotografiram zunaj Hrvaške, vedno vem, da sem pri kulturi le popraskala po površini – vsak kraj zahteva določen čas, da ga spoznaš, in mislim, da potovanja, dolga teden, dva, tri tedne, žal niso dovolj za to. Verjamem, da lahko občutke na naši obali prenesem veliko bolj zvesto kot s tujega terena.”

Takoj želim izvedeti, kateri kraj na obali jo najbolj navdihuje, kje se počuti najbolj udobno. “Najbolj svobodno se počutim na otokih. Zame so to Silba, Vis in Korčula/Vrnik.”

Prizna mi, da je v zadnjih nekaj letih intenzivno razmišljala o tehnologiji in o tem, kako danes dojemamo fotografijo v primerjavi s časom, ko je odraščala. “Kot otrok sem se veselila našega mesečnega družinskega izleta v foto studio, kjer smo razvijali fotografije. Odpirali smo jih že na poti domov in se smejali v avtu. Po drugi strani pa sem knjižni molj, zato je ta oblika predstavitve mojih fotografij uresničitev sanj.” Glede na to, da Matea ni ravno besedoljubna, mi pove: “Nisem dobra v pripovedovanju zgodb z besedami, pravzaprav postanem zelo dolgočasna, ko o nečem govorim. Fotografije povedo veliko več in govorijo v mojem imenu, zato me to resnično osrečuje,” poudarja, da je posredovanje čustev njena največja gonilna sila pri fotografiranju.

Pri tem projektu ji je v veliko podporo njen partner, ki stoji za objektivom, ko je Matea v kadru. Skupaj vodita Tattooroom v Zagrebu, delata, potujeta, živita in ljubita, ko gre pa za fotografijo, se dopolnjujeta tudi na tem področju. “Pred nekaj dnevi sva se peljala proti morju in v avtu sva se odločila, kako dolgočasna bi bila, če se ne bi rodila kot ustvarjalni duši na tem svetu. Mislim, da najin odnos temelji na tem, da sva skupaj ustvarjalna – vsak dan se neprekinjeno pogovarjava o možnih idejah, tako za službo kot izven nje. Razumeva se v vsem, vendar nisva oba ustvarjalna na enak način, kar je super, ker se dopolnjujeva.”