Oblikovalka viralnega klobuka Sarah Jessice Parker nam je v svojem ateljeju pokazala še druge impresivne kreacije

Najprej pride klobuk. Ogromen klobuk. Lebdeči pošastni sufle z dvema krakoma. Nato se iz njega zasliši ženski glas – v angleščini. Bela, puhasta perzijska mačka teče skozi svetlo starinsko sobo z visokimi lesenimi vrati – s stene pa žarijo rožnate in rdeče slike, ki prikazujejo piramide sadja, bele čipkaste ovratnike in silhuete žensk.
Nazadnje se klobuk dvigne in pojavi se žareč obraz Maryam Keyhani. Maryam je vizualna pesnica, performerka in kiparka čarobne, skoraj otroške galaksije sredi Berlina. Obiskovalca potegne v svoje pravljično vesolje, ga uvede v vzporedni svet, daleč stran od grozot te dežele in vsakdanjih stisk.

Maryam Keyhani je imela svoje umetniške začetke na kolidžu umetnosti v Torontu

“Vse, kar si želim, je umetnost,” pravi 42-letnica in pojasnjuje, kako je po končanem šolanju v Kanadi končno našla svojo sorodno dušo na umetniški fakulteti v Torontu. Pravi mi, da je lepota ključ do življenja in da si želi le eno: “Malo delo in počasno življenje.” Dlje kot poslušate njene besede, bolj vam je žal, da ni več takšnih, kot je ona, ki se po mestu sprehajajo v balonastih oblekah, na izletu v Rim potrebujejo svoj kovček le za klobuk in nosijo karirasta sončna očala, ki spominjajo na Peggy Guggenheim.
Umetnica, rojena v Teheranu leta 1981, je skozi Kanado, Pariz in Buenos Aires našla pot do družbenega ekosistema, značilnega za Berlin v Prenzlauer Bergu, na poti, ki je bila vedno povezana z umetnostjo. Stara je bila 13 let, ko sta se njena starša – slikar in socialna delavka – preselila z njo iz domovine v Toronto. “Bila je popolna dezorientacija,” pravi Maryam Keyhani in se spominja svoje prisilne preselitve.
“Prihod v Kanado je bil zame popoln šok, saj nisem znala niti besede angleško, a sem bila takoj poslana v srednjo šolo,” se spominja. Danes si ne zna pojasniti, kako ji je uspelo obvladati abstraktne, znanstvene predmete v tujem jeziku. “Ampak nisem imela izbire.”
Kljub temu je šok njenega življenja omilil njen takojšnji sprejem v veliko iransko skupnost. “Zaradi tega mehurčka sem se počutila, kot da nikoli nisem zares zapustila Irana,” pravi Maryam Keyhani. Po težkem začetku ji je uspelo – vendar se je vedno počutila nekoliko drugačno. “Vedno sem bila drugačna od drugih otrok.”

To ni bilo zaradi njenega raznolikega kulturnega ozadja – Kanada je država priseljencev z več kot 70 narodnostmi – ampak zato, ker je bila po srcu vedno umetnica. Vendar je to odkrila šele, ko je po kratkem študiju psihologije odšla na univerzo OCAD v Torontu študirat risanje in slikanje.
“Umetniška šola je bila prvi trenutek v mojem življenju, ko sem mislila, da sem našla svoje ljudi,” pravi. “Nisem vedlea, da obstajajo ljudje, kot sem jaz, čeprav je bil moj oče slikar, saj je bil edini umetnik, ki sem ga poznala!” Njen oče je slikal klasične slike v impresionističnem in prerafaelitskem slogu in je uspel preživljati družino. “Zanj je bilo slikanje kot služba od devetih do petih, umaknil bi se, da bi slikal, delal, služil denar, bilo je neverjetno.”

Po umetniški šoli je Maryam Keyhani najprej delala kot oblikovalka nakita – tudi v Parizu in Buenos Airesu –, “toda ta svet mode ni za moj živčni sistem”. Vrnila se je v svoj svet kiparstva in umetnosti ter oblikovala svoje danes prepoznavne klobuke. Kako ji je to uspelo? “To je nekaj na osebni ravni,” pojasnjuje. “So ljudje, ki nosijo klobuke in tisti, ki jih ne.” Maryam je kot mlado dekle vedno nosila klobuke in se v zgodnjih dvajsetih zaljubila v vintage modele v Parizu.
Večina klobukov, ki so ji bili všeč, je bila običajno predraga za njen proračun. Zato je začela oblikovati svoje lastne. Ko so jo vse pogosteje spraševali o njenih nenavadnih dizajnih, je začela izdelovati klobuke za stranke. In nenadoma je to postalo služba: “Ustvarjanje umetnosti in izdelovanje klobukov.” Njeno ekscentrično vesolje – nadrealistično, minimalistično, teatralno hkrati – spominja na kreacije modne oblikovalke Else Schiaparelli iz tridesetih let prejšnjega stoletja, oblike njenih skulptur na kiparja Constantina Brâncușija, njena oblačila pa na neobaročno razkošje.
Obstajajo klobuki, ki so videti, kot da so zloženi drug na drugega in tvorijo stolpe, ali pa sedijo na njeni glavi kot gosti oblaki. Pasovi v obliki rok, ki se ovijejo okoli pasu kot roke prijatelja in naglavni trak za lase z Napoleonovimi kapami. Oblikuje tudi dramatične obleke iz svilenega moreja in črtaste kaftane z lesketajočim učinkom lureksa.

Oblikovalka ne ustvarja samo nenavadnih klobukov – njen repertoar je širok

Maryam Keyhani je vesela, da ji ni treba delati po dejanskem modnem koledarju s svojimi sezonami. “Ko imam idejo, jo realiziram, a nimam velike zaloge, delam po svojem ritmu.” Poleg slik, klobukov in oblek preko spleta prodaja tudi očala, keramiko, sončna očala, torbe in pasove. Od leta 2022 vodi majhno trgovino na Choriner Straße. Njene klobuke izdelujejo v Firencah, ženske v Filadelfiji pa ji že 20 let šivajo svilene kaftane in pelerine.
V Berlinu delajo keramičarji in steklarji. “Morda to ni idealen poslovni model za pošiljanje tekstila in klobukov v Evropo, vendar verjamem v dolgoročne odnose med ljudmi, ki ustvarjajo lepoto.” Za Maryam je vsakodnevna potopitev v svet umetnosti osvoboditev. “To je edino mesto, kjer znam krmariti,” pojasnjuje.
Ko govori o svojem možu Aliju Karbassiju, je polna ljubezni in hvaležnosti, saj jo popolnoma razume in podpira kot osebo. “On že 20 let živi na planetu Zemlja, medtem ko sem jaz nekje drugje, vendar mi dovoli, da živim v svojem svetu, medtem ko on skrbi za veliko zemeljskih stvari,” pravi. “Je odličen oče, prevzame veliko mojih nalog z dvema otrokoma in verjame vame – kar ni običajno za moškega, rojenega v Iranu.”

Kako ji uspeva ustvarjati svoje kreacije sredi družinskega življenja z osemletnim Rumijem in šestletnim Delijem? Kako slikati dvanajst ur v enem dnevu? »Iskreno povedano, na to nimam odgovora, ves čas se borim s tem, a Berlin mi pomaga,« pravi umetnica. »Berlin mi daje mir in tukaj lahko nadaljujem, ker imam prostor, ki ga potrebujem,« pojasnjuje. “V Berlinu ni pomembno, kaj počneš, ljudje te ne postavijo v družbeni kontekst, ko te srečajo,” pravi. “Tukaj je dovolj to, kar imaš in ni pomembno, kdo si. Ni ti treba imeti vedno več in več.”
Za razliko od Toronta, mesta, kjer so delo, kariera in denar pomembni, se v Berlinu človek počuti – dovolj. “Hvaležna sem Kanadi, vendar ima Berlin tisto energijo, ki mi ustreza.” Plezanje po karierni lestvici za denar – to ni zanjo, čeprav, odkar ima otroke, čuti večjo potrebo, da materialno odraža celoten posel in proda več.
Njeno veliko veselje je, da skoraj vse njene slike kupijo ženske, v času, ko na umetniškem trgu z vseh strani prevladujejo moški. “Na začetku je bilo neverjetno videti ženske, ki kupujejo moje slike zase, na primer za rojstni dan ali po ločitvi.” Ker izhodiščne cene njenih slik znašaj nekaj sto evrov, prag za nakup ni zelo visok.
Maryam Keyhani je prepričana, da slike izbirajo svoje bodoče lastnike – in ne obratno. Tudi zgodbe, ki povezujejo njene predmete z njihovimi lastniki, jo nikoli ne prenehajo navduševati. Na primer, ameriški odvetnik je kupil več njenih privlačnih klobukov Cloud (“Le kdaj jih nosi?”) – ali zdravnica iz organizacije za evtanazijo, ki ob koncu življenja obiskuje paciente s svojimi prevelikimi klobuki, da bi jim prinesla veselje. Maryam je prvotno oblikovala Cloud Hat – eno svojih blagovnih znamk in prodajnih uspešnic – zase. Je prijeten, mehak in predmet, pod katerega se lahko skrijete.

Maryam sama nikoli ne zapusti hiše brez klobuka – ne glede na to ali je v Berlinu, Parizu, Rimu ali se sprehaja po plaži. Klobuki so zanjo veliko več kot le dodatek, ampak začetek poetične predstave, čustvenega projekta. “Všeč mi je, da ljudem okoli sebe prinašam toliko veselja, ko nosim svoje klobuke – nekomu polepšam dan!” Zabava je zanjo univerzalni jezik, kolektivno veselje. “Lahko hodim naokoli in osrečujem ljudi.”

Klobuki dajejo Maryam Keyhana samozavest

Dejstvo, da jo ljudje gledajo in kažejo s prstom nanjo, je del tega. Za umetnico je nošenje klobuka način, da se počuti samozavestno in izrazi svojo osebnost. “Rada imam pozornost, pravzaprav sem glasna oseba, vendar ne morem biti toliko pod stresom zaradi življenja.”
Nazadnje je bila v Iranu pred 15 leti. “Državo pogrešam, a jo imam v sebi, pa tudi Iran živim s svojimi otroki, v obrokih, ki jim jih pripravljam in v glasbi, ki jo poslušamo.” Svoje rojake ima za umetnike sreče. “Iranci imajo dar iskanja veselja in sreče v najbolj absurdnih situacijah,” pravi.
Zgodba o tem, kako se lepo oblečene Iranke kljub strogim prepovedim ponoči odpravijo k prijateljicam, prirejajo piknike na majhnih zelenicah tik ob avtocesti ali uživajo v čudoviti naravi dežele. »Lepota je bistvo perzijske kulture,« strastno pravi umetnica. “Lepota v poeziji, prijateljstvu in vizualnih umetnostih – in živi naprej, tudi ko nosimo težo sveta na srcu v svoji bolečini.”

To besedilo je odlomek iz knjige “Hčere Irana”. V njem avtorica Stefanie von Wietersheim in fotografinja Neda Rajabi predstavljata 20 žensk v osebnih portretih, med katerimi so denimo galeristka Anahita Sadighi, DJ-ka Paramida in voditeljica Natali Amiri. Urednica je modna oblikovalka Leyla Piedayesh, založnik pa Callwey.

vogue.de