Pogovarjali smo se z Markom Grabežom in Niko Grbelja o filmu Svadba, ki podira vse rekorde gledanosti v regiji

Dva božiča in dve veliki noči. Kolo, gosli in klape. Domovina in dežela. Kot nekdo z mešanimi, multikulturnimi koreninami sem odraščala v hiši, kjer so se razlike za jedilno mizo premoščale s humorjem. Zato me je film Svadba, režiserja Igorja Šeregije, z zvezdniško zasedbo igralcev, kot so Dragan Bjelogrlić, Vesna Trivalić, Seka Sablić, Rene Bitorajac in Linda Begonja, osvojil še preden je bil uradno predvajan v regiji: od Zagreba, preko Sarajeva do Beograda, kjer je podrl vse rekorde gledanosti. Pred veliko premiero v Sava Centru, sem se v hotelu Crown Plaza, pogovarjala z Markom Grabežom in Niko Grbelja, katerih ljubezenska zgodba je v središču te balkanske anti-rom-com zgodbe.

“Moj največji strah je bil, da še nikoli nisem igrala komedije,” začne Nika. Nisem je dala čez v gledališču, niti v serijah ali v podobnem formatu, pa vendar potrebuješ nekaj (pred)znanja. Čeprav mislim, da sem po naravi zelo komična oseba, mislim, da je lahko, ko moram to izvesti, nekoliko težje (smeh). A ko sem začela celoten proces z Markom in celo Šeregijem, sem spoznala – prav, tukaj si, da poveš bistvo samega filma in najpomembneje je, da imaš kemijo s partnerjem, torej z Markom.” Tudi zanj je bil to prvi stik s komedijo. “Kot žanr ima nekaj svojih scenarističnih značilnosti, zahteva drugačen, bolj kompleksen pristop, še posebej v primerjavi z dramo. V komediji si ves čas izpostavljen kot igralec: igra je hitra, vsebuje nenadne spremembe in v bistvu si nekako razgaljen. Po drugi strani pa je komedija prav tako resna, v smislu – to so še vedno resni liki z resnimi težavami, a učinek je komičen. Že od prvega dne sva z Niko spoznala, da sta odnos, ki ga imata najina lika, in okoliščine, v katerih sta postavljena, dovolj za igro, imela sva nek tihi dogovor in bilo je zelo lepo sodelovati.”

Photo: Katarina Šoškić

Sinopsis filma vam morda zveni znano: hrvaški poslovnež na svoj rojstni dan izve, da je na robu bankrota, hkrati pa njegova hči oznani, da je noseča s sinom srbskega ministra za zunanje zadeve. Dve družini se odločita za dve poroki, odnosi pa so na robu eskalacije. Sta sploh poskušala braniti svoja lika pred stereotipi, ki jih nosi okolje v filmu? “Zavedala sva se, da sva dolgočasen glavni ljubezenski par in da so vsi, realno gledano, bolj zanimivi od naju (smeh),” pravi Marko. Tudi ko Šeregi pripoveduje o filmu, ne odstopa od stereotipov, nasprotno, sama tema poroke in mešanega zakona je zgrajena na njih, a na povsem drugačen način in s povsem drugačnim sporočilom. Zame je igranje s stereotipi dragocena stvar, ker če obstaja tema, ki je ne moremo obravnavati na ta način in ne moremo iz nje izvleči humorja, smo nekje v težavah, natančneje, družba se še ni spopadla z nečim, zato se ne zna šaliti na ta račun.”

Pri pripravi na vlogo Nebojše se je opiral na tradicijo netipičnih balkanskih “nerodnih” junakov v domači kinematografiji. “Spomnimo se Bogdana Diklića v Maratoncih, toliko vlog Ljubiše Samardzića… Imel sem nekaj, na kar sem se lahko oprl.” Po drugi strani pa lik Nike subtilno črpa iz prepoznavnega vzorca ljubljene in cenjene hčerke iz privilegiranega okolja. Odraščala je v svetu, kjer se stvari jemljejo za samoumevne, kjer je pozornost stalna in je zaščita skoraj instinktivna. “Konec koncev sem hči hrvaškega tajkuna (smeh) – v svoji družini sem princesa,” pravi Nika, kar se seveda prevede v njen odnos z Nebojšo, ki pripelje do cele vrste komičnih situacij.

V filmu je namenoma prikazan miroring, tisti light motiv medsebojnega zrcaljenja, zato je Šeregi ustvaril nasprotujoče si pare likov: dva očeta, dve materi, dve babici, dva duhovnika, dva pomočnika… Cilj, kot je sam poudaril, je smejati se tako sebi kot tistemu nasproti njega ter spomniti občinstvo, da so si “vaši” in “naši” bolj podobni, kot se zdi. “Ta mirroring je tako živo postavljen, da imate občutek, kot da gledate isto simetrično zgodbo z obeh strani, in v tem leži kakovost komedije. Oni se ves čas se gledajo – kot tista igralska vaja v prvem letniku, ko si umivaš zobe in moraš posnemati drugega v odsevu, potem pa tega na neki točki ne želiš več, kot da ogledalo ne bo posnemalo tebe, a v resnici je ogledalo in ti bo vrnilo enako.” Kljub temu na neki točki vsi ti stereotipi, žalitve, prepiri in konflikti izginejo. “Da ne razkrijem preveč gledalcem, ki filma še niso videli, a Šeregi je uspel na koncu te odnose napolniti s toplino, nežnostjo in naklonjenostjo,” dodaja Nika.

Motiv ljubezni do družine, močnejši od vseh delitev in sporov preteklosti, nosi osnovno idejo filma, ki je v bistvu apolitična. “Najpomembnejše je to spoznanje, da starejše generacije – ne glede na to, koliko so v življenju delale napake in napačne poteze, in so nadaljevale po tem modelu kljubovanja in upora – se v trenutku, ko se njihovi otroci znajdejo v težavah, obrnejo k povezanosti,” mi pove Marko.

Šeregija sta tolikokrat omenila, da ju moram proti koncu vprašati, kakšno je bilo skupno sodelovanje, pa tudi kakšno je bilo vzdušje na snemanju v Crikvenici in Zagrebu. “Igor in jaz sva že sodelovala prej na seriji in res ima to moč – vsako jutro pride na snemanje v najboljšem možnem razpoloženju in vsi so tako srečni in motivirani, na valu njegove energije. Res si hvaležen, da si se znašel na takem mestu in med takšnimi ljudmi. Res sem se imela lepo, resnično sem,” pravi Nika, Marko pa me pomiri, da je Šeregijev karakter v filmu otipljiv. “Ima nekaj resnično fantovskega, naivnega in igrivega v sebi, kar je ena redkih lastnosti, in v filmu se to zelo čuti. Ta njegov optimističen pogled na svet je pravzaprav glavni vtis, s katerim ljudje zapuščajo kino.”

Photo: Katarina Šoškić

Poleg premiere Svadbe se Marko v teh dneh pripravlja tudi na velike koncerte svoje skupine KOIKOI, ki beležijo peto leto dela, drugi album in prihajajoči nastop na mednarodni sceni. “Želeli smo obiskati vse naše najljubše klube v regiji, zato po Kinu Šiška v Ljubljani, sledijo Zagreb in Tvornica Kulture 27. februarja, Hangar Beograd 27. marca, Dom Mladih v Sarajevu 10. aprila, kmalu pa bomo napovedali tudi Skopje in Podgorico. Poklic igralca je ves čas v nekakšnih skrajnostih, od preobremenjenosti, snemanja ali sodelovanja v gledaliških procesih, do trenutkov popolne letargije, ko ne počneš ničesar in imaš ogromno prostega časa. Tako da je v tej neuravnoteženosti ukvarjanje z glasbo zame zelo zdravilno.”

Kreativno vodstvo: Milena Kitić
Fotografije: Katarina Šoškić
Ličenje: Marija Stošić
Lasje: Maja Stanišić
Produkcija: Teona Milicević in Dimitrije Stevanović
Lokacija: Crowne Plaza Beograd