Poletje indie kraljic se začne z novim albumom Marine Diamandis

Po tem, ko sem svoja formativna leta preživela s scrolanjem po Tumblrju in kuriranjem popolnega bloga, ki slavi soft grunge estetiko, zame ni bilo boljše novice kot to, da Marina Diamandis in druge indie glasbenice to poletje izdajajo nove albume. Marino imam celo morda preveč rada – ste videli to žensko? – in njeni hiti, kot sta Froot in Oh, No! se še vedno vrtijo na mojih playlistah. Njena estetika je tako edinstvena, čudovita in ranljiva besedila pa spremlja ritem, ki vabi k plesu. In mislim, da je ravno v tem, da nas lahko prisili, da plešemo in pojemo skozi bolečino, privlačnost Marine Diamandis. Od Electra Heart do Ancient Dreams in a Modern Land, Marina je postregla z neodvisnimi uspešnicami, ki so danes enako pomembne kot takrat, ko so prvič izšle, in po štirih letih se vrača z novim albumom Princess of Power.

Povezano: Pred nami je poletje vrnitve indie kraljic

Princess of Power je na nek način prelomnica v Marinini karieri – to je njen prvi solo album po njenih dveh EP-jih Mermaid vs Sailor iz leta 2007 in Froot Acoustic iz leta 2015. Prav tako gre tudi za prvi album, ki je izšel samostojno pri njeni založbi BMG Rights Management. To pojasnjuje ime albuma, pa tudi splošne teme, s katerimi je prežet. Princess of Power je zapis o samoemancipaciji in iskanju moči v sebi. Marina je svobodna, zadovoljna in močna, kar nam daje vedeti s pesmimi, ki igrajo na meji med plesom in alternativnim popom, kot so Butterfly, Cuntissimo in Final Boss.

@marinadiamandis

Toda poleg pesmi o moči in svobodi Marina še vedno ostaja precej ranljiva, še posebej v besedilih pesmi Everybody Knows I’m Sad in Adult Girl. Album ima še vedno Marinin značilen zvok, v katerega smo se zaljubili pred toliko leti, glasbo, ki včasih zveni transcendentalno. A ob tem se Princess of Power igra tudi z nekaterimi novimi pristopi, ki se na prvi pogled morda zdijo nenavadni, vendar so očiten označevalec nove dobe. Estetsko Princess of Power najbolj spominja na Ancient Dreams in a Modern Land, poln bleščic, ki spominjajo na disko in združujejo nostalgične elemente s sodobnimi trendi. Od Jean Paul Gaultier roza steznika, ki ga je nosila Madonna, do baby blue senčila za oči, ki izžareva Y2K energijo, a je tudi trend med generacijo Z.

Mnogi oboževalci so opazili, da Princess of Power spominja va “odraslo Electro”. A Marina opisuje album kot igriv in pravi, da kljub temu, da ga konceptualno poganja en sam lik (sama princesa moči), ni na enak način kot Electra Heart, za katero je zgradila celoten alter ego. Pravzaprav je Marina ohranjanje osebnosti in alter ega opisala kot preveč omejevalno, kar je v nasprotju z načeli novega albuma, katerega tema je osvoboditev. Princess of Power zaznamuje Marinino vrnitev na sceno, v velikem stilu, kot smo lahko pričakovali, in nam prinaša prve pesmi, ki jih bomo uvrstili na poletni indie seznam predvajanja.