Z Marcom Lechelierjem o arhitekturi kot neprekinjenem procesu in umetnosti, ki kljubuje dokončanju

Med redom in kaosom je nekaj čarobnega, produktivna napetost med dvema nasprotujočima si konceptoma, ki nas sili, da stopimo izven tistega, kar se zdi jasno, dokončno in pregledno. Arhitekturni objekti pogosto krojijo naše obnašanje znotraj njih. Spomnim se, ko sem prvič vstopila v muzej; bila sem v vrtcu in ko sem videla monumentalnost zgradbe v kateri sem bila, sem začutila, da se moram popraviti in opravičiti vsem, ki so me ogovorili. Nasprotno pa sem se kasneje, v dvajsetih, znašla na zabavi v zapuščeni tovarni, kjer je bilo najbolj običajno, da sem po nekaj pijačah začela metati ogorke kar na tla. Arhitekturni objekt je simbol trajnosti, namena in absolutne podrejenosti človekovim potrebam, pa naj bodo te funkcionalne ali simbolične. Vendar, kaj se zgodi, ko se arhitektura upre svoji dokončnosti? Ko nedokončane stavbe postanejo prostori imaginarija, popolnoma brez vsakršne uporabe, razen tiste, ki jim jo nekdo dodeli v trenutku, ko pride z njimi v stik?

To vprašanje raziskuje Marc Lechelier, francoski arhitekt, ki ustvarja kiparske objekte brez arhitekturne funkcije, a globoko zakoreninjene v jeziku arhitekture. Njegovo umetniško pot je krojilo srečanje s Hermannom Nitschom in dunajskim akcionizmom, ki je v njegovo arhitekturno prakso vnesel vprašanja spontanosti in odprl nove možnosti njegovega umetniškega delovanja.

“Bil sem zaljubljen v ideje, ki vnašajo kaos in spontanost v umetniški proces,” mi Leschelier pojasnjuje v pogovoru, ki ga vodiva tik pred odhodom na rezidenco v Casa Waba v Mehiki. “To sem želel vključiti v svoje delo, ker sem mislil, da je arhitektura nasprotje spontanosti in kaosa.”V gradnjo stavbe ne morete vnesti spontanosti in kaosa.” To na videz nepremostljivo protislovje med redom, ki ga vsiljuje arhitektura, in kaosom, ki ga prinaša spontanost, je postalo osrednja točka njegovega raziskovanja.

Z upoštevanjem tega, lahko ponovno pregledamo ustaljene definicije in konvencije – kaj lahko obsega to področje, tradicionalno definirano z natančnim načrtovanjem? Leschelierjevo delo nakazuje načine, kako bi lahko arhitekturi dali novo vrsto svobode, hkrati pa ohranili njen bistveni duh in identiteto. Med tema na videz nezdružljivima skrajnostma – kaosom in redom – se poraja tisto, kar Leschelier imenuje predarhitektura (pre-architecture). “Moral sem poimenovati svojo prakso, ker za arhitekte to ni bila arhitektura. Za umetnike to ni bila umetnost. Izraz predarhitektura je nastal, ker sprejemam, da to, kar počnem, ni arhitektura v klasičnem smislu. Čeprav, moram se strinjati, je težko uvrstiti njegovo umetniško prakso v jasno kategorijo, številne fundacije, galerije in umetniki so prepoznali njeno vrednost, s projekti za fundacijo Le Corbusier, fundacijo Graham, pa tudi z nedavno razstavo v galeriji Numeronovantaseii v Parizu, njegova dela pa so celo v zbirki Ricka Owensa in Michèle Lamy.

Leschelier poudarja proces in preučuje vsakdanje prizore, kot so gradbišča, ter jim daje poetično funkcijo. Gradbišče postane polje možnosti, atelje in delavnica – prostor potrjevanja identitete. Ko umetnik govori o materialu, se nanaša na različne betonske bloke, ki so serijsko izdelani, vendar zaradi svoje specifične oblike nosijo identiteto kraja. Betonske bloke najdemo v vsaki državi, vendar noben blok ni videti enako. Med gradnjo na Dunaju za gradnjo ne uvaža blokov iz Pariza, temveč uporablja industrijske stvaritve, ki so vezane na določen čas in prostor.

Sam izraz predarhitektura predstavlja liminalni prostor pred nastankom – zajemanje nečesa, preden nastane, preden doseže svojo končno obliko. To odpira prostor za igro, ne samo v procesu ustvarjanja dela, ampak tudi v njegovi interpretaciji. V opazovalčevi domišljiji o tem, kakšna je lahko ta oblika, tudi brez standardnih utilitarnih oznak, kako lahko vstopi v ta prostor in ga aktivira. Sočasno s svojim obstojem se prostor ustvarja na novo, v možnosti, da dejansko lahko postane karkoli.

„”Želel sem biti na pragu številnih različnih področij. Če predarhitektura ni dovolj definirana, da bi ji lahko rekli arhitektura, zato lahko postane nekaj drugega – kiparstvo, slikarstvo. Zanima me kroženje med arhitekturo in drugimi področji, kako lahko komunicirajo med seboj.”

V tradicionalnem razumevanju arhitekture kot nečesa, kar mora biti trajno in definirano, so monumentalne strukture, ki zaznamujejo epohe in stojijo stoletja kot priče časa. Leschelierjeve forme nastajajo kot minljive arhitekturne forme, nastajajo in izginjajo, se gradijo in rušijo, živijo v nenehnem pretoku med obstojem in transformacijo. To protislovje ustvarja produktivno napetost, ki prežema celotno delo. Strukture se zdijo hkrati monumentalne in krhke, trdne, a negotove, dokončane in še v nastajanju. Namesto običajne umirjenosti in stabilnosti, ki ju želimo od arhitekture, se pojavi vznemirljivo nelagodje, prostor nemira, ki spodbuja razmišljanje in spraševanje.

“V umetniškem procesu je pogosto prisotna težnja, ki mi je všeč – kakovostno obrniti nekaj, spremeniti grozljivko v magijo,” pravi Lechelier. “Veliki pisci, kot sta Jean Genet ali Louis-Ferdinand Céline, celo J. G. Ballard v ‘Crash’, uspejo vzeti stvari, ki so protislovne, in jih preoblikovati. To se mi zdi res neverjetno in lepo. To je verjetno tisto, kar poskušam doseči s svojimi materiali.”

Ta transformacija nasprotij ni samo estetski princip, ampak postane način, na katerega Leschelier postavlja pod vprašaj temeljne determinante arhitekturne discipline. S transformacijo tradicionalnih vrednot – trajnosti v minljivost, definiranosti v potencialnost – nas vodi k ponovnemu premisleku ne le o vizualnih vidikih arhitekture, ampak tudi o njenem najglobljem pomenu in namenu v sodobni družbi.

“Arhitektura ni za ljudi” – radikalno izjavi, jaz pa mu odgovorim, da je to zelo hujskaška izjava, ki naju je oba nasmejala. Nadaljuje z razlago, ki vodi do težnje po avtonomiji arhitekture. “Poglejmo Haussmannov Pariz – živimo v strukturah, zasnovanih pred dvema stoletjema in svoja življenja prilagajamo prostorom, zasnovanim za drug čas. To nas vodi do sklepa, da arhitektura obstaja neodvisno od časovne razsežnosti napredka življenja.” Poleg te trditve umetnik neposredno zavrača modernistično dogmo “forma sledi funkciji”. Namesto prostorov, ki narekujejo vedenje, potrebujemo “potencialne prostore” – mesta, ki jih aktivno raziskujemo, zasedamo kot “pirati” in sami določamo, kako jih bomo uporabljali. V takšnem odnosu do prostora mora biti opazovalec domiseln in ustvarjalen; sam mora odkriti možnosti, namesto da bi pasivno sprejemal vsiljene funkcije.

Cilj je ponovno povezati arhitekturo z družbenimi trendi. Naša težnja je, da z restavriranjem izbrišemo sledove preteklih časov in za seboj pustimo le bele sijoče površine, ali pa arhitekturo zreduciramo na oblikovanje “lepih objektov” zgolj z razporeditvijo zidakov, kar nas oddaljuje od realnih družbenih procesov in kar je pravzaprav naša zelo negotova realnost, ki se nenehno transformira skozi nove krize. Navsezadnje to pomeni osvoboditev arhitekture od njenih lastnih ozkih definicij in odkrivanje, kako biti svoboden pri ustvarjanju prostora, uskladiti arhitekturne procese s tempom časa in razširiti meje tega, kar arhitektura lahko je. Današnja najbolj vznemirljiva priložnost.

V besedi ‘nedokončano’ je veliko svobode. Ta ideja o nedokončanem izziva naše temeljne predpostavke o arhitekturi kot trajni, odločilni značilnosti naše pokrajine. Namesto tega se te ustvarjene oblike zdijo minljive – prihajajo in gredo, gradijo in rušijo. Svoboda je pravzaprav v neobstoju, v neznanem in neprepoznavnem.