Obiskala sem nov koncept zasebnih večerij v zagrebškem stanovanju in to je točno tisto, kar sem potrebovala v ponedeljek

Obožujem priložnost, da se običajen meglen začetek tedna spremeni v neobičajen, oziroma da se konča s spontano, neplanirano večerjo, v zagrebški četrti ob gozdu. Zato nisem zavrnila povabila, da se tisti ponedeljek pridružim ženskemu srečanju.

Vrata i je odprla Milena Marković, s širokim nasmehom, temnimi toplimi rjavimi očmi, kot da se že poznava, čeprav sva se pravkar prvič rokovali. Hitro mi je pokazala svojo duhovito plat, kar je pri meni najhitrejša pot do tega, da mi je nekdo izjemno simpatičen. Popeljala me je skozi stanovanje, prijetno za življenje, ki pa ga je ona spremenila v prostor za srečanja, za večerje, za druženja tistih, ki se poznajo, in tistih, ki se bodo šele spoznali. Stanovanje je dovolj veliko, da se za okroglo osrednjo mizo usede ducat ljudi (a ne prav veliko več), kuhinja je takoj zraven in v njej različni chefi pripravljajo večerje za vas, tam pa je tudi ena soba, poimenovala sem jo čajna soba, napolnjena s starimi servisi v vitrinah.

Z Mileno se smejiva, medtem ko obujava tiste starodavne navade, ko se je svečano posodje iz vitrin jemalo ven samo za krste, praznovanja, posebne priložnosti. “Življenje je prekratko za čakanje, vedno je pravi trenutek za kristalne kozarce in babičine drage krožnike,” izrečem misel na glas, medtem ko Milena prikimava in doda: “Cilj je bil povezati tipičen balkanski dom, v katerem je večina nas odraščala, tisti, kjer je kredenca s porcelanom za ‘posebne priložnosti’, in s tem vnesti toplino v percepcijo sodobnega doma danes. Naše večerje strežemo iz antiknega restavriranega posodja, pod katerega se podpisujejo dekleta iz beograjskega Remake brenda,” kar je bil, ko sem jo poslušala, še en dokaz, da je tukaj vse v detajlih.

Ta zagrebška zgodba je sveža in nosi ime Maison Mile, koncept, ki je šele v povojih, “in išče svoje mesto pod soncem,” pravi Milena ter doda, da je glavno izhodišče za takšna intimnejša gastronomska druženja prišlo iz njene povezanosti z rodnim Beogradom (“center sveta, kot rada rečem v šali”) in enim Miletom. “Mile je moj najljubši dedek, ki je žal preminil pred mojim odhodom iz Beograda, pred 10 leti. V tem konceptu je vse, kar je on oboževal; Mile je zabaven gospod, Mile rad dobro je, rad ima dobro kapljico z dragimi ljudmi. Mile ima rad svoj dom, knjige, glasbo, modo – lahko pošljem tudi staro fotografijo kot dokaz (smeh). Mile ima rad ljudi, življenje in, seveda, disco,” je bila duhovita Milena, ki se je v Zagreb preselila iz Ljubljane pred štirimi leti, potem ko je dolgo živela na Malti. Poskušam se spomniti, ali imamo v Zagrebu kaj podobnega, in razen občasnih druženj ali spontanih večerov, kjer sem končala pri prijateljih od prijateljev na večerji, se nisem mogla spomniti ničesar podobnega.

“V Beogradu je nasploh zelo prisoten koncept restavracij v stanovanjih, od nekdanjega Iris Balkan Cuisine Saše Puškara, ki je postavil standarde kakovosti hrane in vina v ‘stanovanju’, do Salona 5. Tudi guerilla dining tam ni nič nenavadnega, a ne kot trajnosten koncept, bolj sezonsko ali po potrebi. Da ne bo pomote, Mile ni restavracija, niti nočemo biti – Mile je dom, kjer se zbere družba, ki je prišla primarno na druženje, brez posebne agende, in želi uživati v kakovostni hrani in pijači, po principu majhnega social kluba.”

Vprašala sem jo tudi, s kom vse se je povezala, da je oživela svojo idejo, pri čemer sem že prej vedela, da glede hrane in serviranja ni bilo prostora za kompromise. “Ker ni skrivnost, da smo gastronomski navdušenci, smo povabili chefove in gostince, ki jih osebno poznamo, da bi testirali koncept in jih prosili za pomoč. Ivana Bekavac in Marin Petranović iz Studia 201 sta z nami od začetka. Poleg njiju smo imeli veliko podporo Nikole Nikolića iz kultnega beograjskega mesta Pretop, sushi mojstra Mladena Križanovića ter mladega sommeliera Filipa Živkovića.” Medtem ko je to govorila, mi je Filip že nalival drugo čašo različnega vina, izvrstnega, meni neznanega, zato pa so bile moja ušesa (in brbončice) kot sateliti, ko mi je strokovno razlagal ozadje, letnik, poreklo, in najpomembnejše, ker sem vprašala, kje ga lahko kupim, saj me je navdušil. “Mile je moje igrišče, prostor, kjer se lahko igram z vini in ob vrhunski hrani uporabljam manj znane etikete, v katerih uživam, ter jih približam gostom.” Na moje vprašanje, kaj me še čaka pri wine pairingu tistega večera, je Filip nadaljeval: “Rad malo izstopam iz okvirov, poskusim kaj neobičajnega, vsi vedo, da sta šampanjec in ostrige odličen par, ampak če jima damo priložnost, bomo videli, da tudi puran z mlinci ustvari vrhunski pairing s kompleksnim penečim vinom. Vina za užitek in igro, tako jimtukaj tudi pristopamo.” (Jaz pa sem iz te igre sem odšla z lepim seznamom, kaj prinesti prijateljem na božično kosilo).

Hkrati je eden najboljših sushi mojstrov pri nas, Mladen Križanović, v tistem trenutku že pripravljal prve grižljaje, z natančnostjo in eleganco japonskih mentorjev je rezal ribe za nigiri in sashimi. Prosila sem ga, naj mi bolj podrobno razloži, kaj me čaka. “Pristop k takšnim večerjam gre običajno v dve smeri. Ena je, ko ima naročnik vizijo, kaj si želi, in se nato usklajujemo; ali pa, če imam svobodo odločanja, rad improviziram.”

V našem primeru je ta večer prevladoval freestyle, Mladen pa je dodal, da jedilnik ponavadi sestavi med nabavo, kar mu pri azijski hrani pri nas “povzroča največ preglavic, saj mora letati med tremi različnimi lokacijami”. Jedilnik je bil postrežen v petih hodih; Nigiri iz gofa, odležanega v kombu algah in sakeju, Wonton dumplings s kozicami v bistri juhi, narejeni iz glav in lupin istih kozic, Sashimi iz lososa v ponzu omaki, z mešanimi algami in mariniranimi shiitake gobami, “Rezanci” iz tune z dresingom iz sezamovega olja, praženega česna in miso paste, Ražnjič iz hame, glaziran s sladko sojo, z dehidriranim rumenjakom in marinirano kumaro. Kar sem razumela in česar nisem, se je samo od sebe prelilo v izjemno gastronomsko izkušnjo, ki me vedno rada preseneti. Celotna zgodba se je končala s slavno torto in tiramisujem Ivane Čuljak iz Neka jedu kolače, ki prav tako sodeluje z Maison Mile.

Povprašala sem še, kaj se je že zgodilo in kaj se bo dogajalo v Maison Mile. “Naj gre za zaprte skupine ali druženja, ki jih organiziramo sami, ravnamo se po željah družbe in lastnih ‘instant’ idejah, od bureka in penečega vina do večerij z desetimi vrstami kruha in domačim maslom (ker tega žal ne moreš jesti v restavracijah cel večer, pri Miletu pa lahko). Cilj nam je dvigniti raven druženja z diskretno edukacijo o hrani, vinih in sestavinah, vse to pa v toplini doma. Vsako druženje je drugačno; povabljeni, jedilnik, vina, glasba, postavitev mize – ne želimo ponavljati istega pristopa, temveč ustvarjati avtentično izkušnjo,” mi je razložila Milena.

Iskreno povedano, ta večer je Ivana pravzaprav povabila svoje prijateljice, same zanimive uspešne ženske, nekatere sem poznala na videz iz mesta, druge sem spoznala prvič. Medtem ko so one slavile prijateljstvo, sem jaz slavila dejstvo, da sem del izjemno prijetnega druženja, ter potrditev, da v Zagrebu vedno obstaja nekaj novega za odkriti in zanimivi ljudje, ki jih lahko spoznaš. Dejstvo je tudi, da Milena prihaja iz HR področja, zato sem potiho opazila, da ji delo z ljudmi odlično leži. Potrdila mi je tudi, da je svojo delovno izkušnjo prenesla sem. “Iskrena potreba po grajenju odnosov z ljudmi, razumevanje potreb posameznikov, ustvarjanje priložnosti in njihovo usklajevanje z obstoječim potencialom sta še vedno tu, a v drugačni obliki, z enim ciljem: ustvarjanje izkušenj, ki so pravzaprav edina prava merska enota življenja.”

Na to zadnje sem samo dvignila kozarec (tistega odličnega vina, ki nam ga je Filip postregel ob tuni) in rekla: Cheers to Life! Tudi vam kmalu želim en tak ponedeljek, ki vas bo spomnil, kako dobro je prepustiti se hedonizmu.

Fotografije: Jakov Vilović