Popolni lunin mrk 14. marca: prihajajo velike spremembe, zlasti za 4 znamenja

Lunin mrk se zgodi, kadar je Zemlja med Soncem in Luno ter vrže
svojo senco na Luno ter jo začasno zakrije. Vedno nastopi ob polni luni, vendar je za razliko od običajne polne lune njen vpliv veliko globlji in dolgotrajnejši. Čeprav se sam mrk zgodi v nekaj urah, se njegove posledice čutijo tedne pred in po njem, včasih pa tudi do šest mesecev, odvisno od tega, kako močan je in kako vpliva na natalne karte vsakega od nas. Tako bodo največji vpliv občutili tisti, ki imajo osebne planete na koncu znamenj rib in device, sledita pa jim strelec in dvojčka.

V dneh okoli mrka je zrak gost, čas raztegnjen, nekaj nevidnega, a močnega lomi prostor. Prihaja čas, ko se ne moremo več skrivati ​​ne pred seboj ne pred resnico – kajti lunin mrk ne prinaša nič subtilnega. Ne treplja nas po ramenih, ne daje nežnih vpogledov, ne pušča prostora za “mogoče” in “pozneje”. Mrk reže, pokaže, izpostavi, razkrije. Kot da vesolje odgrne zastor in nam reče: “evo, poglejte, to je realnost, to je resnica.” Vsi koščki sestavljanke se zdaj postavijo na svoje mesto, toda vprašanje je – ali smo pripravljeni videti sliko takšno, kot v resnici je?

Luna v Devici stoji nasproti Sonca v Ribah, kar pomeni, da si nasprotujejo razum in čustva, red in kaos, analiza in intuicija. In seveda, kot vedno, ko je v igri mrk – srednje poti ni. En trenutek čutimo potrebo po nadzoru, po dejstvih, po jasnih odgovorih, v naslednjem pa nas prevzamejo negotovost, zmeda, potreba po prepuščanju in zaupanju. Telo in um postaneta bojno polje med tem, kar vemo, in tem, kar čutimo. Kaj pa, če nas to izčrpa? Kaj pa, če nas premaga teža, za katero sploh nismo vedeli, da jo nosimo? V igri je tudi Saturn, strog in neprizanesljiv, prihaja kot učitelj, ki ne dopušča izgovorov. Soočite se s tem! Odrastite!

Uredite tisto, kar ste leta ignorirali! Tu je tudi Neptun, subtilen in izmuzljiv, ki šepeta: “Izpustite. Sprostite. Verjemite”. In tukaj smo med dvema nasprotjema, razpeti med strahom in zaupanjem, varnostjo in kaosom, disciplino in predajo. Um je izčrpan od analize, telo je utrujeno od negotovosti. Mrk nekaj zahteva od nas – a kaj ko nimamo več moči? Ta mrk prinaša ključne zaključke in morda tektonske premike, močne vplive usode in neizogibnega. Ne moremo več živeti v iluziji in samoprevari. Če smo nekoč lagali, bo zdaj ta laž priplavala na površje. Če smo ignorirali znake na poti, nas bo zdaj življenje potisnilo v smer, ki se ji ne moremo izogniti. Skrivnosti, ki so bile dolgo skrite, so zdaj zlahka razkrite, informacije, ki so bile manipulirane, lahko zdaj postanejo očitne. Mnogi od nas bomo končno videli realnost v zakulisju lastnega življenja.

Zelo verjetno se bomo počutili utrujeni, izčrpani, izgubljeni – a le zato, ker mora nekaj starega oditi, da lahko nastane novo. To je energijska razelektritev, trenutek, v katerem se bo telo odzvalo na čustvene in mentalne procese. Utrujenost, ki jo čutimo zdaj, ni samo fizična – je utrujenost duše, ki nosi preveč. Vsega. Kot da so nas končno dohiteli vsi naši nezavedni boji, notranji konflikti, neizrečene misli in odlašanja. To je mrk, ki prinaša zaključke. Zapiranje enega cikla, sproščanje in prepuščanje. Morda je to služba, ki nima več smisla, morda je to odnos, ki že dolgo krha in razpada, ali pa je to zgodba, ki jo ponavljamo in je nikoli ne spremenimo. Če se kaj podira, tega ne smemo držati na silo. Če nas nekaj prosi, da izpustimo – izpustimo. Kaj pa, če je to konec nečesa, česar se še vedno oklepamo? Strah pred izgubo je prisoten, a kaj ko pravzaprav ne izgubljamo – ampak končno sproščamo prostor za nekaj, kar si resnično zaslužimo? Kar se zavedamo zdaj, bomo nosili s seboj še vrsto let. Ne moremo več balansirati med preteklostjo in prihodnostjo – čas je, da se ena vrata zaprejo, da se lahko odprejo druga. Pred tem pa se je treba ustaviti, pogledati, sprejeti. Ker to ni mrk, ki bi ga lahko prezrli – tukaj je, da nas prebudi, strese in usmeri tja, kamor res moramo iti, če nam je to všeč ali ne.

V dnevih mrkov se lahko zdi svet nejasen in kaotičen, kot da hodimo v megli in ne vemo, kaj je resnično in kaj projekcija lastnih strahov. Zato je pomembno, da ne hranimo panike, da se ne potopimo v dramatične scenarije in ne dovolimo, da nas premaga strah. To niso dnevi za senzacionalistične novice, katastrofične napovedi in zarote, čeprav jih bo najverjetneje veliko, a nas le držijo v vibraciji negotovosti in strahu. Strah je nalezljiv, mrki pa ga še stopnjujejo. Ni nam treba zatiskati oči pred resničnostjo, vendar moramo skrbno izbrati, s čim hranimo svoj um. Ljudje so v tem obdobju še posebej občutljivi, impulzivni in reaktivni, zato so vsakršni konflikti, razprave in poskusi dokazovanja svoje resnice nesmiselni. Tokrat je ta nagnjenost h konfliktom še toliko bolj izrazita zaradi Merkurja in Venere v Ovnu, ki prinašata lahko vnetljivo energijo – hitro se razplamtimo, hitro se branimo in še hitreje povemo stvari, ki jih sicer ne bi. Ljudje smo bolj eksplozivni, potrpežljivost je na mizerni ravni, ego pa bliskovito hitro na sprožilcu. Zato ima lahko vse, kar rečemo v tem obdobju, dolgotrajnejše posledice, kot si mislimo. Ni nujno, da vse, kar čutimo, takoj ubesedimo ali da mora vsaka iskrica postati ogenj. Včasih je največja zmaga preprosto korak nazaj in ne izgubljanje energije za nekaj, česar ni mogoče spremeniti.

Še posebej ni priporočljivo sprejemati velikih odločitev zaradi čustev – če nas prevzamejo jeza, razočaranje ali žalost, se nam lahko zdi, da bi morali takoj prekiniti zvezo, pustiti službo ali narediti radikalen korak, a mrki so kot nevihte – odločitve se ne sprejemajo sredi nevihte, ampak šele, ko se vse umiri.

To ni čas za prevzemanje dram drugih ljudi in reševanje ljudi, ki si v resnici ne želijo biti rešeni. Lahko sočustvujemo, ne smemo pa se izgubiti v tujih vihrah in neskončnih zgodbah. Namesto tega se moramo obrniti k notranjemu delu, prisluhniti tišini, opazovati svoje misli in prisluhniti čustvom, ki prihajajo na površje. Lahko se pojavi utrujenost, izčrpanost, občutek, kot da nas nekaj vleče navzdol – kar ni slabost, ampak proces čiščenja. Telo se prilagaja, sprošča, resetira, zato ga moramo podpirati – voda, dihanje, zavestno gibanje, počitek, vse, kar pomirja živčni sistem, je zdaj zlata vredno. Mrki prinašajo vpoglede, vendar ne zahtevajo takojšnjega ukrepanja. Če nekaj postane kristalno jasno, še ne pomeni, da se moramo takoj odzvati. Včasih je prvi korak samo to, da si priznaš resnico in potem opazuješ, kajti za vsako temo pride svetloba in po nevihti ostane tisto, kar resnično potrebujemo. Zaupanje je ključ. Vedno imamo izbiro – reagirati iz strahu ali iz zaupanja, da bo vse potekalo tako, kot mora. Mrki niso bau bau, so priložnost za nov začetek, a šele takrat, ko izpustimo tisto, kar ne more več ostati.

Mrk se zgodi na 23. stopinji znamenja rib, ki simbolizira neskončnost, domišljijo, upe, vizije, vse tiste izmuzljive svetove, ki jih nosimo v sebi. Ribi so sanje, ambicije, ki smo jih nekoč gojili, zgodbe, ki smo si jih pripovedovali o tem, kdo bomo postali. Kaj pa, če nismo postali to, o čemer smo sanjali? Kaj če smo nekje na poti obupali? Kaj, če smo sklenili kompromise na lastne stroške, se sprijaznili z manj, znižali merila in standarde ter zašli s svoje poti? Kaj, če smo dopustili, da so naše sanje zbledele, da jih je poteptala resničnost, da jih je čas obrabil, ne da bi sploh opazili, da niso več zares naše? Ta mrk ne bo spraševal, kako se ob tem počutimo, ampak nas bo s tem soočil; brutalno, surovo, brez rokavic.

Modro bi bilo, da bi pogledali svoje življenje in videli razliko med tem, kar smo želeli, in tem, kar imamo. Je razlika prevelika? Če je tako, je lahko občutek “heavy”, kot da v nas nekaj tone, kot da nas preplavlja val žalosti, nostalgije pa tudi občutkov krivde ali nezadostnosti. Kje smo zavili? Zakaj smo se ustavili? Smo sploh kdaj zares krenili?

Kot sem že omenil, je v celotno zgodbo vpleten tudi Saturn – učitelj, sodnik, arhitekt realnosti in življenja. Ne morete pobegniti v fantazijo in domišljijo. Nič več skrivanja za izgovori in izmiki. Če nekaj ni bilo doseženo, zdaj vesolje postavlja vprašanje: zakaj? Nas je življenje ustavilo ali smo si to naredili sami? So bile naše sanje nedosegljive ali nas je bilo strah poskusiti? Kaj pa, če so te sanje zdaj le bleda senca – jih bomo obudili ali končno izpustili? Ta mrk ni le zgodba o preteklih sanjah, ampak tudi o prihodnjih. Lahko še sanjamo? Lahko še verjamemo? Saturn ni tukaj, da bi nas zlomil, ampak da bi nam postavil jasen okvir; če želimo nekaj doseči, je čas, da začnemo, če nekaj ni bilo naše, je čas, da to opustimo. Neuresničene sanje niso le neprijetni spomini, ampak breme, ki ga kot utež nosimo na duši. Če pustimo preveč nedokončanega, nezačetega, neizrečenega, se nam čez čas začne zdeti, da nismo izpolnili svoje zgodbe, kar nas lahko spremeni v napol živa bitja, v tiste, ki samo preživijo in ne verjamejo v čarobnost in čarovnijo življenja.

V vsakem primeru je ta mrk poziv k reviziji. Morda vidimo sanje, ki še živijo v nas, a smo jih že zdavnaj pospravili v predal “mogoče nekoč”. Morda bomo spoznali, da so bile nekatere sanje iz preteklosti le iluzije – beg pred realnostjo, ne resnična želja. Morda bomo prvič jasno začutili, kaj še velja in kaj moramo opustiti, da naredimo prostor za nekaj novega. Če smo pripravljeni poslušati, če smo pripravljeni pogledati tiste neizpolnjene dele sebe brez obsojanja, brez obžalovanja, potem ta mrk postane trenutek resničnega zdravljenja. Ne zato, ker nas bo popeljal nazaj in nam dal drugo priložnost za tisto, kar smo zamudili, ampak zato, ker nam lahko pokaže, da življenje še vedno teče naprej. Če je v nas še iskrica, če obstajajo sanje, ki niso mrtve, če obstaja nekaj, kar še vedno čutimo, da je naše – kaj še čakamo? In če nekaj ni več naše, če je samo duh preteklosti, ki nas občasno obišče, potem je čas, da se mu zahvalimo in ga izpustimo. Ker ni večje žalosti kot življenje, preživeto v senci neuresničenih sanj. A ni večje osvoboditve kot vedeti, da še vedno lahko sanjamo – in tokrat to tudi dejansko uresničimo.