Globoko sem prepričana, da ne obstaja ženska na Zemlji, ki ne bi vsaj enkrat doživela projekcije kakšnega stereotipa o ženskah. Toda stereotipi so tu zato, da se rušijo. Na žalost sem to večkrat izkusila na lastni koži: v družbi, v šali, v širši družini in na delu. Če bi dobila evro vsakič, ko se je pričakovalo, da bo ženska na poslovnem sestanku skuhala kavo, bi bila bogata. In če bi dobila evro za vsak potlačen spomin, predvidevam, da mi ne bi bilo treba delati – vsaj ne zaradi denarja ali preživetja.
Bitch
Pred približno dvema letoma sem v enem izmed britanskih medijev prebrala recenzijo knjige Bitch, ki me je takoj pritegnila. Avtorica članka je dinamično razčlenila knjigo in primerjala Darwinove znanstvene teze z ugotovitvami Lucy Cooke. Znanstvenica Lucy Cooke je namreč napisala knjigo, ki prinaša strasten, duhovit in revolucionaren pogled na kraljice živalskega sveta. Cooke v svoji knjigi razlaga, kaj pomeni biti ženska. Ženske v knjigi Bitch izpodbijajo običajna pričakovanja glede teles, možganov, biologije in vedenja. Ne glede na to, ali Cooke raziskuje ženske pare albatrosov, ki skupaj vzgajajo mladiče, ubijalske matere surikat, ali samice madagaskarskih lemurjev, ki fizično in družbeno dominirajo nad samci, nas Lucy Cooke popelje v svet nove evolucijske biologije, kjer so ženske lahko prav tako dinamične in zanimive kot kateri koli samec. Bitch je popolnoma fascinantna knjiga, ki ruši stereotipe in mite o ženskah. Knjiga prinaša revolucionarna odkritja, ki iz živalskega sveta prehajajo tudi v človeški.
Že v nekaj stavkih recenzije sem prepoznala sebe – pravzaprav večino žensk iz svojega življenja, ne glede na to, kako različne so med seboj. Po branju knjige lahko rečem, da je Lucy Cooke uspela narediti drugačno generalizacijo: prepoznala je napačne stereotipe, ki so skupni ženskam vseh vrst, in jih z enim zamahom – z empiričnim, znanstvenim pristopom – porušila. Bitch Lucy Cooke se je tako znašla na seznamu knjig za branje. Minili sta več kot dve leti (toliko knjig, tako malo časa!), preden me je urednica razveselila z novico, da imam priložnost za pogovor z avtorico! Knjigo sem prebrala v dveh dneh – in to samo zato, ker je bil delovni teden in si nisem mogla vzeti celega dneva za branje. Morala sem se ustaviti, saj neprespana noč sredi tedna, tik pred dopustom, ni bila najboljša odločitev.
Photo: Znanje
Na začetku intervjuja sva se takoj prepoznali kot dve ženski, ki sta že zgodaj v življenju doživeli razočaranja zaradi svojega spola. Spomnila se je predavanj, kjer so poudarjali razlike med samci in samicami: samci so dominantni, tekmovalni, promiskuitetni, medtem ko so samice podrejene, monogamne in materinske. To pa ne bi moglo biti dlje od resnice – tako v človeškem kot v živalskem svetu. Ste vedeli, da samice krtov kopljejo močneje, spretneje in hitreje, ker imajo – moda? Jaz nisem. Toda informacija, ki jo je Lucy delila z menoj (in jo navaja v knjigi), je imela smisel in je rušila vse stereotipe. Na primer, krtice morajo močno kopati, da preživijo pod zemljo, in to jim omogočajo jajčniki, ki so v glavnem sestavljeni iz testikularnega tkiva. To tkivo ne proizvaja semenčic, vendar proizvaja testosteron – hormon, zaslužen za to sposobnost. Noro, kajne?! In izjemno zanimivo.
Lucy je med študijem zoologije učila o binarni delitvi spolov – teles, možganov, vedenja, pravzaprav vsega. Tako je prišla na idejo za knjigo: ‘Niz dogodkov mi je pokazal, da so ženske v znanosti napačno kategorizirane. Obstajala je obsesivna potreba po razvrščanju vsega v binarne kategorije.’ Lucy se je odločila to popraviti – in ji je uspelo. S svojimi znanstvenimi odkritji je sprožila pravo revolucijo v znanosti. Ni bilo pomembno, ali gre za ptice, ljudi, slone ali pse – vse te vrste je imela v mislih, ko je začela pisati knjigo. ‘Nisem vedela, da je (ženska) zgodba tako obsežna in da bo revolucija tako velika. Začela sem raziskovati zgodbe, za katere sem vedela, da so napačno predstavljene, in stvari so se kar vrstile. Celotna zadeva je postajala vse večja in večja. Takrat sem se začela bati, da imam prav. Zakaj tega nihče ni obravnaval prej?’ se je spraševala Lucy. Patrijarhat in patriarhalno razumevanje sveta sta močno prispevala k temu pojmovanju ter opredeljevala, kako človek razume naravo.
Lucy je nadaljevala: ‘Seveda obstajajo vrste, ki se obnašajo patriarhalno, kot na primer pavijani. Njihovi samci so dominantni, ustvarjajo hareme samic, ki so podrejene, niso tekmovalne in nimajo nobene moči nad samci. A kot pri vsem v življenju, tudi v takšnih skupnostih stvari niso tako preproste, kot si mislimo. Mi gledamo živalsko kraljestvo skozi patriarhalno prizmo, saj so nas tako učili,’ poudarja Lucy in nadaljuje: ‘V živalskem svetu obstaja samo ena stalnica, in to je raznolikost. Obstaja neverjetna raznolikost načinov bivanja, in ta raznolikost je gonilo napredka. Če bi vse ostalo enako, bi obstalo. Ne bi bilo razvoja ali napredka.’ Te besede ti odprejo oči. Poleg tega, da so znanstveno podprte, so tako očitne in neizogibne.
V knjigi Cooke ponuja številne primere. Z zgodbami, kot so kanibalski pajki in koralne ribe, ki spreminjajo spol, Lucy Cooke razjasnjuje številne zmote o binarnih spolnih vlogah, ki jih je v veliki meri zagovarjal znanstvenik Charles Darwin. Po darvinistični dogmi se samci borijo med seboj za prevlado nad samicami, obnašajo se promiskuitetno, vodeni biološkim imperativom širjenja svojih (obilnih) semenčic. Samice pa so monogamne in pasivne; potrpežljivo čakajo, da njihova velika, energetsko bogata jajčeca oplodi sperma, nato pa nesebično poskrbijo za svoje potomstvo. ‘Darwin je bil genij in verjamem, da se zdaj obrača v grobu,’ pravi Lucy sekundo preden tudi sama omenim njegovo ime. ‘Slabo sem se počutila, ko sem izpostavila tako hudo napako, ker je bil Darwin izjemno natančen. O izvoru vrst ni objavil kar 11 let! Enajst let je preučeval školjke, ker je želel vse pravilno navesti. Zelo se je bal, da njegovo delo, pa tudi on sam kot strokovnjak, ne bosta sprejeta. O vsem je želel biti popolnoma prepričan. In v mnogih stvareh je imel prav, vendar se je motil glede žensk. Nehote in nezavedno je s tem povzročil precej škode.’ Skupaj sva ugotovili, da je Darwin iz ‘drugega časa’ in da mu tega ne moremo zameriti.
To je eno izmed močnih sporočil, ki jih Lucy želi poudariti: če lahko nekdo tako briljanten, natančen in previden, kot je Darwin, podleže kulturnim pristranskostim, potem moramo vsi razumeti, da gledamo na svet skozi specifično prizmo, ki je edinstvena za vsakega izmed nas, in da se okoli nas dogaja veliko več, kot razumemo ali mislimo, da razumemo. ‘Najbolj me je presenetilo odkritje lastne pristranskosti! Bila sem prepričana, da gre za linearen, urejen, pričakovan in predvidljiv proces, a v resnici gre za kaos. Odkritje, da raznolikost izvira iz istih genov, ki ustvarjajo samce ali samice, me je popolnoma fasciniralo in me naravnost prekalibriralo,’ je dejala. Šok je bil tako velik, da je Lucy kar trikrat poklicala znanstvenico, ki ji je to razkrila. Krt je primer tega kaosa. Ena najpogostejših živali, prisotna na vseh celinah, pa ima popolnoma fascinantno življenje. Celoten proces razvoja samca ali samice je kaotičen, a hkrati gre za izjemno fino uglasitev genov.
Photo: Lucy Cooke
V tistem trenutku se nisem mogla zadržati, da se ne bi spomnila olimpijskih iger in vsega, kar se je zgodilo okoli boksarke Imane Khelif, kar potrjuje tezo, ki se vije skozi celotno knjigo. Ko pogledamo živalsko kraljestvo, postane jasno, da raznolikost ni nenormalna. Vse je normalno; Imane, krt, hijena z ogromnim klitorisom, ki izgleda kot penis – vse to so normalne variacije. Obstajajo ljudje, posamezniki, ki se nahajajo med binarnimi kategorijami, in to je povsem v redu, to je normalno. ‘To je veličastno,’ poudarja Lucy. Kje nastane problem in kako ga rešiti? ‘Obstaja sistem, ki ne ustreza zgolj dvema predaloma, vendar še vedno želimo, da se stvari vanju prilegajo. Težava je v tem, da je spol zapleten. Spol, spolna identiteta, spolna usmerjenost – vse to je velik spekter z mnogimi manifestacijami. Na žalost je kultura dolgo časa trdila, da je spol binaren, in zdaj se soočamo s težavo, ko poskušamo ugotoviti, kako naprej. Zelo mi je žal športnic in športnikov, ki jih obravnavajo kot poskusne zajčke in silijo, da razkrijejo globoko zasebne stvari o sebi, nato pa se o tem vodijo obsežne razprave. Z njimi globoko sočustvujem.
Seksualnost je tema, za katero verjamem, da se dotakne prav vsakega in nas vse intrigira. Zanimalo me je, kako družbena percepcija ženskih spolnih izkušenj prehaja iz živalskega v človeški svet in obratno. Pogosto v teh pogovorih omenjam edino preverjeno dejstvo, ki ga vem: da se delfini parijo tudi zaradi spolnega zadovoljstva, ne zgolj zaradi razmnoževanja. Mnogi mi ne verjamejo, ko to omenim, četudi gre za visoko izobražene, radovedne ljudi, ki jih zanima svet okoli njih. “Patriarhalna ideja, da je treba nadzorovati spolnost in da ženske niso seksualna bitja, je zelo močna. Misliti, da imajo spolne odnose samo zaradi zanositve in rojstva, je problematično. Ta ideja je tako viktorijanska, da je smešna. Pomisli: spolni odnos ustvarja vezi z drugo osebo, ustvarja močne povezave. V celotnem živalskem kraljestvu opazujemo spolne odnose, ki niso usmerjeni v zanositev. Seksualni odnosi, ki nikoli ne bodo prinesli potomcev. Bodisi da gre za spolni odnos med samico in samcem, med dvema samcema ali dvema samicama – vsi to počnejo! Veš zakaj? Odgovor je tako preprost, da ne bi mogel biti preprostejši: ker je prijetno. To je način komunikacije, zabave, pridobivanja zaveznikov, blaženja napetosti, stresa in ustvarjanja vezi. Ta staromodna ideja, da ženske ne uživajo, da užitek zanje ni pomemben, je povsem napačna. Živali so nam dokazale, da to ni res. Užitki izhajajo iz stvari, ki so ključne za preživetje. Na primer, prehranjevanje je prijetno. Seks je prijeten. Mislim, da mi ni treba nadaljevati.”
Čeprav bi se z veseljem vrnila k delfinom, Lucy ni edina znanstvenica, ki me navdušuje s svojimi ugotovitvami. Na primer, Patricia (Patty) Brennan z Mount Holyoke Collegea v Massachusettsu, ZDA, je evolucijska biologinja, ki proučuje delfine in njihovo spolnost. Lucy je v knjigi povzela Pattyjine ugotovitve, ki potrjujejo, da ima klitoris pri delfinih enako število živčnih končičev kot pri ženskah. Ja, delfini občutijo zadovoljstvo prav tako kot ženske, samice Homo sapiensa.
Lucy je s knjigo sprožila revolucijo, ki se širi in pridružuje drugim ‘sestrskim revolucijam’ – seksualnim revolucijam, ki potekajo prav zdaj. “Obstaja razumevanje veličastne raznolikosti spola, spolne identitete in spolnosti ter njihove pozitivne vloge v evoluciji vseh vrst. Vendar hkrati opažamo tudi globalno naraščanje skrajne desnice in poudarjanje staromodnih, konzervativnih patriarhalnih mislecev, ki želijo čas zavrteti nazaj ter definirati ženske zgolj kot matere, pri tem pa ignorirajo pravice transspolnih oseb in LGBTQ+ skupnosti. Vse to se poskuša izbrisati, kar je zelo zastrašujoče. Te stvari se očitno dogajajo istočasno z razlogom, saj patriarhat temelji na binarnosti in jasno določenih spolih. To je ‘kisik’ tega sistema. Če nakazujemo, da so stvari bolj kompleksne, kot se zdi, se ti temelji začnejo majati, kar je za skrajno desnico oziroma patriarhalne strukture zelo strašljivo. Upam, da bomo zmagali v tej revoluciji in da bo resnica prišla na plano. Znanost jo je potrdila in dokazala.«
Njena naslednja knjiga bo o moškosti. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, kako zelo se je veselim. Upam le, da bo dosegla tudi moško populacijo, da bodo lahko razumeli, kako škodljiv je patriarhat zanje, ter sprejeli in prepoznali vse raznolikosti moškosti. Kajti prav v raznolikosti je lepota. In vse to je povsem normalno.