Logo
Please select your language

In the Spotlight

Z Lovrom Lukićem, dobitnikom LVMH Graduates Prize, o njegovi diplomski kolekciji

Slovenski oblikovalec Lovro Lukić o svoji diplomski kolekciji, pomembnosti nostalgije v njegovih delih in iskanju ravnovesja med inovativnostjo ter funkcionalnostjo v oblikovanju.

Bojana Jovanović

10 septembra, 2024

Kot že na samem začetku najinega pogovora poudari Lovro, ima nadvse rad glasbo, saj ga je prav ta pripeljala do zanimanja za modo in mu pomaga pri ustvarjanju. “Ko ustvarjam, poslušam glasbo, pojem in delam. To je to.” Vedno si je želel študirati modno oblikovanje na univerzi Central Saint Martins v Londonu: “Posebna mističnost in sloves obdajata te študije. Mnogi znani oblikovalci so študirali tukaj, sprejmejo pa zelo malo študentov, študij je zelo naporen, stresen in kritike so brez zadržkov. Vse to so stvari, ki jih prebereš na internetu in zaradi katerih te nekaj vleče k temu kraju, a hkrati se ti zdi to nekaj povsem nedosegljivega in nemogočega. Tako je vse dokler te dejansko ne sprejmejo.”

Na moje vprašanje o glavnih temah in idejah, ki jih raziskuje mladi oblikovalec, pravi: “Moje delo se pogosto poigrava z nostalgijo.” Medtem ko mi podrobneje razlaga navdih za svojo diplomsko kolekcijo, ki je pritegnila veliko pozornosti javnosti in kritikov zaradi kosov, kot so krila v stilu kick-and-flare iz 80-ih, obleke s peplumi iz umetnega krzna v kičastih barvah, kot so chartreuse, rjava in gorčično rumena, pove: “Odrasel sem v družini, kjer je oče Hrvat, mama pa Slovenka, zato sem že od majhnega opazoval podobnosti in razlike med obema državama. Vendar pa mi ni nič pustilo takega vtisa kot dnevna soba moje babice v Bjelovarju. Vedno sem občudoval njene gobeline, odeje, kavč, ki je bil udoben in neudoben hkrati, nenavadne pastelno rožnate kosmate blazine, ki so krasile ta kavč, in celoten videz njenega stanovanja, ki je ostal nekje v preteklosti. To me je pripeljalo do zanimanja za umetnost in popularno kulturo iz tistega obdobja in prostora nekdanje Jugoslavije ter do uporabe teh nenavadnih gospodinjskih in starih materialov. Pri tej kolekciji sem želel nekoliko bolj predstaviti temno stran nostalgije. V globokem pogledu je ta želja po nečem, kar nikoli več ne moreš doživeti, pravzaprav žalostna. Babice ni več. Ni več niti stanovanja. Tudi burek, ki ga mama peče po babičinem receptu, ni več enak. Ostali so le spomini in prazen burek. Zato sem uporabil motive, podobne ranam (wounds), za vezenje. Barve, kombinacije in silhuete, ki sem jih uporabil, so prav tako nekoliko nenavadne. So precej neobičajnih dolžin. Tako sem želel ustvariti občutek rahle neprijetnosti, ki spremlja to nostalgijo.”

Nostalgija po nečem, kar nikoli niste doživeli, se morda zdi absurdna, vendar je Lukiću uspelo materializirati ta občutek z uporabo starih odej iz časa Jugoslavije, vintage tkanin za oblazinjeno pohištvo in predmetov, ki jih najde v vintage trgovinah in družinski hiši. Ta mladi oblikovalec v svojih kolekcijah pogosto preoblikuje vintage in second-hand tkanine v igrivo elegantno žensko modo. “Največ uporabljam stare odeje, ki jih najdem doma ali pri sorodnikih na Hrvaškem. V tej kolekciji sem eno odejo obdelal s heat pressom, tako da je postala trša in lahko drži obliko. Posebnost je tudi kovinski mesarski plašč, ki sem ga poceni kupil na eBayu, ga potiskal z UV-tehniko in ga preoblikoval v korzet. Drugače uporabljam tudi veliko starih materialov, ki jih zbiram in nato prinesem iz Slovenije v London. Tukaj še dokupim, kar potrebujem, vendar iščem predvsem deadstock materiale in kupujem v outletih, ker tako najdem nekaj dobrega, kar si lahko privoščim.”

 

Iskanje ravnotežja med inovativnostjo in komercialno vzdržnostjo je ključni izziv v modnem oblikovanju. Lukić v svojem delu posveča veliko pozornost temu, da so njegove kreacije tako umetniške kot funkcionalne. “Pomembno mi je, da si lahko predstavljam, da moje kreacije nekdo dejansko nosi. Ne želim, da bi moji kosi izgledali kot kostumi ali cosplay, ker to potem ni moda, ampak nekaj drugega. Ko oblikujem kolekcijo, pazim na to, da so v njej tako imenovani show pieces, ki pritegnejo večjo pozornost in so pomembni za definiranje imidža, hkrati pa tudi preprostejši, komercialni kosi, ki jih je mogoče enostavno reproducirati, če pride do proizvodnje.” Oba verjameva, da bo do tega prišlo, še posebej ker načrtuje ustanovitev lastne blagovne znamke s svojo punco Paulo Mihovilovič Einfalt. Za konec me zanima, kako prepozna dober dizajn pri sebi in pri drugih. “V dizajnu sta vedno najpomembnejša avtentičnost in iskrenost. Brez tega ni dobrega oblikovanja.”

 

VOGUE RECOMMENDS