Ali je revija Louis Vuitton zaznamovala konec obdobja tihega razkošja?

Gostje Louis Vuittona so sinoči v Parizu potrpežljivo čakali na avtobus, ki bi jih odpeljal na revijo. Ne zgodi se vsak dan, da bi morali na modno revijo priti z avtobusom, vendar je bil prevoz do lokacije pravzaprav prvi namig na temo predstavljene kolekcije. Modni poznavalci so bili pripeljani na skrito postajo L’Étoile du Nord , ki spominja na romantiko potovanja z vlakom iz 19. stoletja . Ime je dobila po slavnem hitrem vlaku, ki je nekoč povezoval Pariz, Bruselj in Amsterdam, in čeprav je danes manj znana, njena arhitektura in atmosfera še vedno odražata duh časa, ko je potovanje z vlakom pomenilo več kot le prihod na cilj – bilo je elegantno doživetje samo po sebi. V tem prostoru, prizorišču srečanj, poslovitev, skrivnostnih pogledov tujcev, ki jih verjetno ne boste nikoli več videli, je kreativni direktor Nicolas Ghesquière predstavil novo kolekcijo za jesen/zimo 2025/26, ki jo navdihuje barvit svet železniških postaj.

Dejansko je na železniških postajah nekaj zelo romantičnega in nostalgičnega, kar navdihuje umetnike že odkar so se pojavile. Eden prvih filmov, L’arrivée d’un train en gare de La Ciotat, je bil postavljen na železniško postajo, lokacijo, kjer se je življenje Ane Karenine končalo in kraj, kjer se the tributes prvič srečajo s Kapitolom v filmih Hunger Games. Prav ti različni filmi, ki so delili okolje, so bili Ghesquièrov navdih. Svojo ekipo je vprašal o njihovih najljubših filmih o vlakih in sestavil zapleten seznam – od Casablance do Harryja Potterja. Vendar po pisti niso hodili liki iz teh filmov v živo. Oblikovalca je preprosto navdihnila široka paleta asociacij, ki jih imajo različni ljudje z vlaki, in raznolikost osebnosti, ki se pojavljajo na železniških postajah. Zato je Louis Vuitton hodil po modni pisti z različnimi videzi, mešal desetletja, sloge in čustva.

Resnično, tako kot bi na pravi železniški postaji videli ljudi, ki vodijo popolnoma različna življenja in potujejo na različne destinacije, a so za trenutek združeni v skupnem prostoru, so tudi številni videzi na Louis Vuitton reviji na prvi pogled delovali nezdružljivo, vendar so skupaj ustvarjali enotno zgodbo. Tako kot je napovedal kreativni direktor, so “vsi” šli skozi to postajo. Ghesquière je z maksimalističnim pogledom, ki je ravno nasprotje tihega razkošja, ustvaril like, katerih zgodbo bi radi razkrili. Nekateri modeli so bili videti, kot da so odšli domov na počitnice – pripravljeni na odhod iz prestolnice, nosili so velike potovalne torbe in priložnostne jakne. Drugi so nosili retro videz z volančki, ki spominjajo na obleke iz viktorijanske dobe, zaradi česar so izgledali, kot da so pravkar stopili iz razkošnega Orient Expressa v devetnajstem stoletju. Na reviji so sprehodili tudi športen videz, ki je spominjal na like, ki so morda šli na ribolov, oblečeni v ohlapne plašče, s praktičnimi torbami okoli pasu in ribiškimi klobuki. Med mimoidočimi na postaji L’Étoile du Nord je bil videz, ki je tako spominjal na Sereno Van Der Woodsen, da sem samo čakala, da mi manekenka reče: “I have to go!”.

Za vsemi liki, ki so se sprehodili po modni pisti, stoji zgodba, ki nas spodbuja k analizi vsakega dela njihovega videza, pri čemer se sprašujemo, kam so namenjeni in kdo sploh so. Da bi to dosegel, je moral oblikovalec vstaviti številne elemente, ki bi nam razkrili značaj njegovih likov, in tako zavestno ali nezavedno potrdil, da se vračamo v dobo “glasnega” razkošja. Vendar tega ni storil tako, kot bi načeloma mislili. Louis Vuitton logotipi niso prekrivali vseh kreacij, skoraj kričeč “to je dizajnerski plašč!” (čeprav so bile torbe, okrašene s prepoznavnim emblemom te hiše, prisotne v kolekciji). Namesto tega se je odločil za glamurozne videze, polne volančkov in razkošnih tkanin, ki jasno nakazujejo, da je to look v katerega je vložil veliko razmišljanja (in denarja). Ta kolekcija je še en dokaz, da se visoka moda vrača k oblikovanju, ki pritegne pozornost z drznimi dizajni, živahnimi barvami in edinstvenimi detajli.