Poetika ljubezenskih trikotnikov in zakaj je nemogoče odvrniti pogled

Je ljubezen linearna, če želja ne živi na dovoljenih mestih? Če se prepleta, zapleta, preliva in skriva; če sedi v pogledih, ki ne smejo biti vzajemni; če ena oseba nikoli ne bo dovolj, dve pa sta vedno, vedno preveč? V geometriji hrepenenja se zdi, da imajo ljubezenski trikotniki – ostri, neenakomerni in neizogibni – najbolj človeško obliko. Trikotnik je navsezadnje najpreprostejša figura, ki prinaša nestabilnost. Par je v ravnovesju, trikotnik izgublja ravnovesje. Nagiba se, podaljšuje, spreminja strani ali se na koncu zruši. Tretja točka je obsojena na nemir, ker vnaša kompleksnost v preprostost čustvene površine, za katero ni prostora. In prav v njej se razkrije tisto globoko človeško.

Ljubezenski trikotniki nikoli ne govorijo o izbiri med dvema osebama. Navsezadnje gre vedno za nas: strast ali mir, fantazija ali resničnost, varnost ali tveganje. Tretji kot ni le še ena romantična možnost – je različica življenja, ki jo je mogoče živeti, zunanji notranji konflikt. Zato je in mora biti napet. Zato se k njemu vračamo. Ne kot k viru zabave, temveč kot k leči, skozi katero vidimo sebe. V svojem bistvu ljubezenski trikotnik ne govori o ljubezni, temveč o nemožnosti obstoja znotraj celote in o tem, kaj se zgodi, ko je želja razdeljena, onemogočena ali iskreno gledana, kot odsev v ogledalu.

V središču je nevihta

Ana Karenina trpi, Gatsbyjeva Daisy se zlomljena umakne, gospa Bovary umre, mi pa še vedno gledamo “Casablanco” in “The Graduate” s cmokom v grlu. V klasičnih ljubezenskih trikotnikih je oseba med dvema ljubimcema tista, ki pritisne na sprožilec. Kot tečaj na vratih, ki vleče v nasprotni smeri, ona stoji pri miru, nezmožna premakniti se, ker so krivda, neodločnost in potreba težka bremena na njenih ramenih. V trikotniku je treba izbrati, ker je nemogoče imeti vse in neznosno je ostati brez česar koli.

Opojna kombinacija, ki v današnji pop kulturi ni nič manj redka. Zato ni čudno, da smo se na “Call Me By Your Name”, “The Worst Person in the World” in “Y tu mamá también” odzvali tako burno, da je monolog Nicole Kidman iz “Eyes Wide Shut” v trenutku postal kultna klasika in da smo letos nestrpno pričakovali vsako epizodo serije “Severance”.

„Pogledal me je, ko je šel mimo. Samo hiter pogled. Nič več. Ampak komaj sem se premaknila […] In pomislila sem, če me hoče, čeprav samo za eno noč, sem pripravljena pustiti vse […] Čudno je bilo, ker sem te hkrati ljubila bolj kot kdaj koli prej. In v tistem trenutku je bila moja ljubezen do tebe hkrati nežna in žalostna.“ kot nam Nicole Kidman razlaga kot Alice Harford, se poetika tukaj skriva v napetosti med željo in omejitvijo. V temnem vilayetu se vedno sprašujemo: kaj če smo se napačno odločili? Kaj če izgubimo oboje? Kaj če tisto drugo življenje za vedno ostane v senci prejšnjega? In ne glede na to, kako racionalna so po naravi, odgovor zagotovo ne bo logičen.

Odsev ali iluzija?

Kot pravijo: trije so množica in pogosto se ta tretja oseba v tej geometriji šteje za grožnjo. Navsezadnje je ona tista, ki prinaša kaos. In čeprav je to morda res, je včasih resnica bolj subtilna in simbolična. Tretja je odraz protagonistkine želje, želje, ki se je še ne zaveda, ali dela jaza, ki je bil potisnjen pod površino. Od romantičnih komedij à la “Bridget Jones”, prek Bertoluccijevega arthouse filma “The Dreamers“, vse do novega filma A24 “The Materialists“, ki bo zaznamoval poletje 2025 in o katerem šušljamo že mesece, je ta identitetni konflikt prisoten v vseh žanrih in medijih in tam namerava tudi ostati.

Vzemimo za primer lanskoletni film “Challengers” v režiji Luke Guadagnina, kjer nam je jasno, da se je pri Tashi, Artu in Patricku ves tenis vrtel okoli seksa, ves seks pa vrtel okoli tenisa. V tem ljubezenskem trikotniku ima poželenje stransko vlogo, medtem ko je prizor prepuščen ambicijam, nadzoru in identiteti. Taši ni le objekt poželenja – je sila gravitacije, ki vleče oba moška k sebi, hkrati pa iz obeh izvabi tako najboljše kot najslabše. Vsak odnos v tem filmu od junaka pritegne drugačen vidik svoje osebnosti, izbiro partnerja pa zasenči želja po osvojitvi nove različice samega sebe. Game, set in match.

Še bolj brutalen je ljubezenski trikotnik v romanu “My Brilliant Friend” Elene Ferrante, ki na prvi pogled morda vključuje Leno, Lilo in Nina, a ga v resnici sestavljajo povsem drugačni dejavniki. Dve prijateljici se spopadeta zaradi ideje o boljšem življenju in pobegu iz revščine, v kateri sta odraščali. Medtem ko Lila predstavlja kaos, ustvarjalnost in ostrino uma, ki ne želi igrati po pravilih, je Lenu delavna, poslušna in odločena, da doseže vrh z izobrazbo in odobravanjem družbe. Čeprav je Nino ključni moški v življenju obeh žensk, se njuna ljubezen do njega ne bi mogla nikoli primerjati z ljubeznijo in zavistjo, ki jo čutita druga do druge.

Hkrati pa niso vsi trikotniki romantični, temveč odraz moči oziroma njenega pomanjkanja. “The Talented Mr. Ripley” na oder vnese razredni boj namesto ljubezni, obsedenost namesto strasti.

V takšnem okolju se ne predstavlja le čustveni konflikt, temveč tudi družbeni – kdo je tisti, ki izbira, kdo je tisti, ki ostane, in kdo bo popolnoma izbrisan iz pripovedi?

V vseh treh zgodbah je trikotnik dokaz fluidnosti identitete. Kar smo z eno osebo, morda ne bo preživelo v prisotnosti druge. In včasih bolečina ni povezana z izgubo ljubimca, temveč z izgubo tiste svetlejše, bolj vesele in bolj zaželene različice nas samih, ki postanemo v očeh drugih ljudi.

Zakaj trikotnik preživi?

V kulturi, ki ceni razrešitev, srečne konce in varnost, je ljubezenski trikotnik nekakšen steber upora. V bistvu je nerešljiv, saj tudi ko nekdo “zmaga”, nekdo drug izgubi. Vsaka sprejeta odločitev je polna obžalovanja, tisti, ki odide, pa se ga najdlje spominja.

Prav to pomanjkanje razrešitve daje ljubezenskemu trikotniku njegov brezčasen značaj. Pove nam, da ljubezen ni ravna črta, temveč vozel, da nismo vedno dosledni, racionalni ali trezni in da je iskren prikaz ljubezni bolj škodljiv in zapleten kot tisti, ki ga dobimo v klasičnih medijih.

Kljub temu je nevarno pozabiti na eno neizpodbitno dejstvo – ljubezenski trikotniki so vznemirljivi. Mame nam postrežejo z voajerizmom in projekcijo na srebrnem pladnju. Skozi film, literaturo, televizijo in glasbo nas silijo, da skupaj z junaki odkrivamo, kaj leži v naših srcih – ljubosumje, ranljivost, izdaja ali beg v neznano. V resničnem življenju je njihov pojav veliko bolj dramatičen, saj neizogibno izziva in preizkuša naše razumevanje morale. Če pa bi rekli, da v nas ne vzbujajo neke vrste empatije – bi lagali. Navsezadnje, kdo od nas ni bil kdaj razpet med dvema stranema, ki ne moreta obstajati istočasno?

Živeti trikotnik

Navsezadnje čar ljubezenskega trikotnika ni v škandalu in pričakovanju, temveč v njegovi sposobnosti, da osvetli najbolj surove dele našega notranjega življenja. Prisili nas, da se soočimo z lastno neodločnostjo, poželenjem in protislovji. K tem zgodbam se ne vračamo le zato, da bi ugotovili, kdo bo na koncu s kom – vračamo se k njim, da bi začutili vročino možnosti in težo odločitev, ki jih nikoli ne bi mogli ali ne bi smeli sprejeti sami.

Ljubezenski trikotniki nas spominjajo, da hrepenenje ne sledi vnaprej določenim navodilom. Da nas včasih privlačijo različni ljudje iz povsem različnih, nerazumljivih razlogov. In da ljubezen, tako kot vse v življenju, za vsakega od nas pomeni nekaj drugega. Ker smo sestavljeni iz frakcij, ker smo fluidni in ker nikoli ne bomo nehali iskati. Morda je trikotnik tako pomemben, ker izraža drugo, večjo resnico: da srce ni popoln krog. Vleče nas v različne smeri, najpomembnejše ljubezenske zgodbe pa niso o izbirah, temveč o spoznanju, da smo sposobni želeti več kot eno stvar hkrati in da je ta želja sama po sebi nekakšna poezija.

Junijsko številko Vogue Adria lahko kupite tudi prek spletne trgovine.