Lepa Brena Project: Simbol nekega časa in fenomen na glasbeni sceni Balkana

Ne bom skrival dejstva, da sem kot otrok oboževal Lepo Breno. Rodil sem se v zgodnjih 80-ih in zame razen nje ni obstajala nobena druga pevka. Kasneje je njeno mesto morda prevzela Madonna, vendar je Lepa Brena še vedno moja prva ljubezen, nedosegljiva kraljica, popolno urejena dama, boginja, zvezda, ki se jo lovi za avtogram. In res, še danes, ko v družbi obstaja polemika o tem, kdo je naša največja zvezda, se bo večina ljudi na koncu strinjala, da je to le Lepa Brena. Ne vem, kako je to mogoče, toda ne glede na to ali ste se rodili, ko bi se lahko spomnili trenutka divje množice, ki je pozdravila njen helikopterski pristanek na stadionu v Bolgariji ali pa ste se prerivali, da bi prvi vstopili na enega od njenih številnih koncertov v beograjski Areni, se ljudje vsaj o nečem strinjajo – Lepa Brena je legenda in pika. In res je tako – v tej regiji je težko najti javno osebnost s podobno kariero, ki ji je uspelo ves čas ohraniti enako stopnjo priljubljenosti in postati kategorija smaa zase. Lepa Brena je preprosto ikona, več kot ena pop-folk pevka, predstavlja simbol časa in prostora, utelešenje jugoslovanske pop-kulturne identitete in nekakšen fenomen, ki je pustil neizbrisen pečat na glasbeni, medijski in družbeni sceni Balkana.

V njeni bogati karieri, pa tudi v njenem življenju, so se zgodile najbolj vznemirljive stvari, podobne scenarijem iz hollywoodskih filmov, od velikih uspešnic do ugrabitve otrok, vendar se njen vpliv na družbo ni nikoli ustavil, nasprotno, z leti je postajal vedno večji. Tako ji je poleg lastne diskografije uspelo zgraditi imperij na lastnem imenu in priimku, razširiti svoja področja delovanja – od produkcije lutk s svojo podobo, snemanja celovečernih filmov v nadaljevanjih, glasbene produkcije za lansiranje novih talentov, uvoza avtomobilov, parfumov, nogavic … Sredi vseh teh dejavnosti izven njenega

core

biznisa, Lepi Breni je resnično manjkala le še ena gledališka predstava. In to se je tudi zgodilo. Tako je bil tik pred novim letom 2019 v Bitefovem gledališču premierno predstavljen glasbeni in plesni spektakel Lepa Brena Project, za katerega sta koncept in režijo oblikovala Olga Dimitrijević in Vladimir Aleksić.

“Kolikor se spomnim, je bilo precej spontano. Pogovarjali smo se na neki zabavi in se odločili, da bi radi to naredili in takoj smo približno vedeli, v kakšnem konceptualnem okviru bomo postavili predstavo. O stoti izvedbi takrat nisem niti razmišljala. Iskreno, glavni poudarek je bil na tem, da se predstava dokonča in da se odigra, pa potem koliko časa bo trajala, bo trajala,” začne spomin Olga Dimitrijević, ne da bi slutila, da so vse domiselne stvari ustvarjene tako, spontano, in da bo letos predstava, za katero se skoraj vedno iščejo dodatne vstopnice, imela svojo stoto izvedbo.
„Lepa Brena project” je zasnovan na temeljih kariere in značaja te brezčasne pevke, ki temelji na temah jugoslovanske družbe, popularne kulture in fenomena Lepe Brene kot simbola časa.

V tej predstavi ni le pop zvezda, ampak tudi simbol družbenih sprememb v regiji, njene uspešnice pa so uporabljene kot sredstvo za prikaz čustvene in kulturne povezave med občinstvom in časom, v katerem je postala slavna.

Projekt je zasnovan kot multimedijski spektakel z elementi glasbenega, plesa in dramskih prizorov, ki na novo interpretirajo pomen Lepe Brene in njene glasbe v širšem družbenem kontekstu.
Predstavo sestavljajo naslednja besedila: „Brena Graditeljstva” avtorice Vedrane Klepica, „Brena Biznismenka” Maje Pelević, „Brena Pesme” avtorice Olge Dimitrijević, „Brena Jugoslovenka” Tanje Šljivar in „Brena Seksualnosti”, ki jo je napisal Slobodan Obradović. Vsi vidiki, ki se jih besedila dotikajo in so omenjeni v naslovih, se prepletajo kot mozaik, ki se spremeni v Lepo Breno z več glavami, kar v resnici ona tudi je – ženska z neštetimi obrazi. Vladimir Aleksić, eden od avtorjev koncepta in režiser predstave, svojo izpoved o nastanku predstave začne s priznanjem, da jih sama biografija ni toliko zanimala: “Zanimal nas je fenomen kariere, ki je segla preko meja Jugoslavije. Je več kot priljubljena pevka, ona je fenomen. Njena glasba še vedno izraža občutek skupnosti v tem prostoru.”

Kot v katalogu drame navaja dramaturg Dimitrije Kokanov, je pet dramskih pisateljev po eni strani pisalo o fenomenu Lepe Brene, ki je eden od simbolov Jugoslavije, ki je prav tako velika gay in drag kraljica, pa vendar skozi izkušnjo Lepe Brene vsak govori o svoji izkušnji z njo, tako da se Brena za celotno ekipo predstave spremeni v simbol stare dežele našega odraščanja, pa tudi odkrivanje spolnosti. Olga Dimitrijević nadaljuje z zaupanjem svoje osebne izkušnje Lepe Brene kot fenomena lokalne camp kulture:

“Mislim, da smo te pomene poskušali vpisati v predstavo; Brena ni le simbol šovbiznisa, je hkrati več kot to: in najljubša pevka in osebnost pop kulture, na kateri se lomijo protislovja naše pozne jugoslovanske in postjugoslovanske zgodovine. Poslušanje Brene prinaša s seboj različne afektivne občutke, ravno zaradi kompleksnosti njenega fenomena in širokega spektra pomenov, ki jih popularna kultura lahko ustvari.”

Teoretiki že dolgo ugotavljajo, da jugoslovanska popularna glasba še vedno pogosto izraža občutek skupne izkušnje v jugoslovanskem prostoru in je kot taka v nasprotju z etnonacionalističnimi razslojenostmi kulturnih področij v vseh posameznih državah. Zato sploh ni presenetljivo, da se ta predstava pogosto izvaja na prostoru naše diaspore, kar mi potrjuje Vladimir Aleksić, ko pravi, da je naše občinstvo zunaj veliko bolj jugonostalgično, predstava pa v takšnem kontekstu nedvomno “prečka rampo”.

Lepa Brena je za nas, zagotovo pa za mnoge druge – simbol; in stare države in našega odraščanja in odkrivanja spolnosti. Cilj tega projekta je bil začeti in mobilizirati različne jezike igralskega, plesnega in glasbenega gledališča, ustvariti poligon za razvoj nenavadnega gledališkega dogodka, kjer se vsi udeleženci predstave poskušajo popolnoma razgaliti, da bi prišli v stik s svojimi občutki, ki so ključ do razumevanja naše kolektivne preteklosti.

Če verjamemo statistiki, je to predstavo doslej videlo več kot 70.000 ljudi, zato je logično, da je Vladimir Aleksić, ki navaja razloge za uspeh, dejal: “Verjamem, da je to tema, s katero smo se ukvarjali, da skozi največji šov-business simbol Jugoslavije pripovedujemo zgodbo zadnjih 40 let, dokler traja Brenina kariera na teh prostorih. Klikor je to predstava o Breni, toliko je tudi o nas samih, o naših sanjah, razočaranjih, upanju, bolečini in ponosu.”

Skozi vsa ta leta, precej zrelo in močno, kot dobro zapeta pesem katere besedilo poznajo vsi v občinstvu, se spreminja tudi idilična in usklajena igralska zasedba od Jasne Đuričić, Aleksandre Janković, Jelene Ilić, Jovane Gavrilović, Anđele Jovanović, Jovane Belović, Vladimirja Aleksića, pa vse do Ivana Markovića, ki vsako predstavo spremeni v največjo zabavo na Balkanu. Zato ta gledališki eksces ni le samovoljni eksperiment nadarjene skupine umetnikov, temveč predstavlja tudi nekakšen svojevrsten monumentalni zapis iskanja nekega izgubljenega časa, ki se ga vsi spominjamo drugače. Navsezadnje je v tem veličina lika in dela
Fahrete Jahić.