Kako je najbolj oddaljen hrvaški festival postal in ostal LaFestival poletja

Kljub izoliranosti ob Jadranskem morju je bil pred dvajsetimi leti to eden redkih festivalov na hrvaških otokih. Še vedno pa je prav tako poseben in intimen – kot sam otok, ki slovi kot eden najmanj svetlobno onesnaženih krajev na svetu. Je otok kristalnih zvezd, najčistejšega morja in edinstvenega naravnega parka, ki ga sestavlja kar 46 otočkov in skal. Tea Marasović, ki že leta ostaja zvesta temu festivalu, pravemu malemu fenomenu hrvaške festivalske scene, prinaša njihovo zgodbo.

Kako razvozlati skrivnost festivala, katerega turkiznemu klicu se je tako težko upreti vsak avgust? To silo bi lahko primerjali le z gravitacijsko silo. Kako si drugače razložiti to željo, da bi se na enega najbolj oddaljenih otokov na Jadranu, ki se nahaja pet ur vožnje s trajektom iz Splita, odpravili tudi le za blitz vikend – ne glede na to, da včasih nismo prepričani ali bomo imeli kje prenočiti, ali da ne vemo kdo bo od glasbenih imen sploh nastopil? Poleg tega, če iz nekega razloga, pa čeprav objektivnega, ne morem iti na festival, ne morem nehati jamrati, da ga pogrešam. Kajti kaj je poletje brez Lastova? Mogoče mi bo skozi ta tekst končno uspelo ubesediti tisto čisto noro povezanost s tem otokom – vsaj do neke mere.

Samo #mihajLA

Sedim na pomolu v zalivu sv. Mihovila, čeprav je zame popolnoma nenaravno uporabljati to uradno ime. Ne prikliče na enak način tistih mehkih linij simpatičnih lastovskih gričev, niti intenzivnih vonjav in barv otoka – kot to stori tisto mehko ime Mihajla. Ime, ki vedno vzbudi neko posebno čustvo – vse od tistih brezskrbnih študentskih dni, ki so se z leti zlili v eno tekočo linijo. Tekoče kot lastovčje stanje duha, ki samo teče. Mogoče je krivo neresnično turkizno morje, ki se ga nikoli ne morem nasititi. Potopim se vanj kot v slani žamet. Ali pa do sončnega zahoda, ki ga obredno pospremim, vsakič z mislijo, da vržem sidro v ta raj in ostanem na tem otoku sreče. Tam ni prostora za odvečne podatke, kot pravi pesem skupine TBF “Alles Gut” – katere verzi odmevajo po zalivu iz mihajlovske gostilne. Vse težke misli se stopijo kot led v kozarcu. S prvim korakom na lastovsko kopno se življenje takoj ustavi.

Photo: Jelena Vojinović

Če se vam zdi ta hommage Lastovu nekoliko pretiran, vas morda od tega odvrne Andreja Dodig, organizatorka festivala in predsednica Društva za otoško prepoznavnost! Lastovo! (LaUvo) – Lahko sem v Mihajli tri, pet ali deset dni na tistem majhnem pomolu in opazujem isti prizor, ki nikoli ni enak. Moja duša je v zalivu Mihajla. Tam “visim” že od 15. leta . Danes imam 44 let. Na mojo zgodbo o tem, kako mi je le uspelo obiskati druge kraje na Lastovu, ko se namenoma nismo spustili do Mihajla, ker smo vedeli, da se bomo preprosto zalepili na pomol in tam spodaj ostali hipnotizirani, Andreja, katere nona je lastovčanka, dodaja: »Če bi šla na počitnicah med študijem najprej na Lastovo, ne bi šla nikamor drugam. Zato sem imela možnost, da grem s severa navzdol proti jugu in potem ostanem na Lastovu do začetka faksa, saj sem vedela, da če grem najprej na Lastovo , se ne bom več premaknila. In ko se zaveš, kaj je tisto nekaj v tem zalivu, potem se hkrati zaveš, da festivala na Lastovu ne bi rabili imeti,« poudarja Andreja, ki letos v okviru društva LaUvo pripravlja svoj sedmi festival s pomočjo njene zveste ekipe prijateljev in prostovoljcev.

To izjemno predanost festivalu deli tudi občinstvo, za katerega je Lastovo že zdavnaj postalo sinonim za poletje. Ljudje, ki sem jih nekoč spoznala v festivalskem kampu, ko sem iskali parcelo za šotor ali fehtala kos (predvsem nujne) opreme za kampiranje, ki smo jo pozabili prinesti, danes prihajajo z otroki – nova generacija LaZaljubjenika. Zato imam vedno vtis, da se vsi vračamo domov na otok. Kot dodaja Andreja, »ljudje, s katerimi sem bila med občinstvom leta 2004, še vedno obiščejo festival, le v drugačni postavitvi. Vrnejo se na kakšen položaj iz mladosti, a ne pridejo noreti, ampak se sprostiti. Nekateri celo predvidevajo kdaj bo festival, zato najemajo prenočišča, še preden objavimo datume.« Ugotavlja: “Prav zato je zelo pomembno biti v kontekstu kraja, kjer se nekaj počne.” To je najprej Lastovo, šele nato Otok glasbe. Lastovo je občinstvu intimno. Ljudje se vračajo predvsem zaradi otoka.”

“Laik, amater, entuziast, norec”

Andrejina festivalska zgodba iz zakulisja se je začela, ko so jo prejšnji organizatorji povabili k ustvarjanju vizuale festivala, nakar se je spontano pridružila njihovi organizaciji. Ob retro-minimalističnih vizualijah se je kasneje lotila neke vrste rebrandinga v obliki ježkov in zvezd, festivalske retorike, ki se odlično ujema z miselnostjo Otoka glasbe in neokrnjene narave. »Vse je nastalo intuitivno, brez strategije. Vedno pravim, da moje podjetniške žilice ni, kar vedno neverjetno dokažem s finančnimi momenti tudi pri svojih 40 letih,« pove v smehu. A kot poudarja, je ta intuitivni pristop značilen zanjo kot osebo. V arhitekturi, njenem poklicu, je bil kamen spotike. A po drugi strani je njena strukturiranost, značilna za arhitekturo, »precej kočljiva lastnost« za organizacijo festivala pet ur stran od najbližje celine. »To prinaša veliko logističnih težav, zato je nemogoče biti picajzlasta. Nekatere stvari pa pustim mimo in se ob tem veliko naučim o sebi,« pravi Andreja in poudarja, da društvo LaUvo snuje različne kulturne dejavnosti tudi izven sezone. “Ljudje mislijo, da tukaj celo leto hodim v japonkah, s prtom, sončnimi očali in odnosom – Vse je festival. Ne vem, zakaj je ljudi skrbelo, da mi bo pozimi na Lastovu težko. Zima je pri nas lepa in zelo hitro mine, ko vse leto delaš. Ljudje se včasih nekam preselijo ravno zato, ker tam ni ničesar, torej zaradi te oznake kakovosti življenja.

Photo: Jelena Vojinović

A kot dodaja, Andreja v glasbeni industriji ni profesionalec, ampak laik, amater, entuziast, morda celo norec. »Pravzaprav se mi zdi, da si vsi festivali čez nekaj časa postanejo podobni. Odkrito povedano, tega festivala niti ne morem organizirati tako, da bi bil kot vsi ostali, ker je to finančno nemogoče. To morda ni za javnost, vendar mislim, da nihče ni dovolj nor, da bi naredil to, kar se tukaj počne. Nekaj ​​ljubezni moraš imeti,« sklene. Nedvomno se to zelo čuti. Zato pri nas ploskajo tudi na tonski vaji benda. Zdi se, da ta mali madež postane središče vesolja, kjer so vsi na isti, močni valovni dolžini.

Festival za nastopajoče in občinstvo

Andreja je kot tretja organizatorka festivala pustila pečat s popestritvijo programa, to je z vključevanjem drugih oblik umetnosti in dodajanjem več dnevnih vsebin. Hkrati so ji najljubši jutranji ulični koncerti, ki jih je uvedla v pandemičnem letu 2020 , ko so imeli kot glasbene izvajalce le kantavtorico Mary May in njeno skupino. “Po tem se nisem mogla odvaditi.” Ta hiter lastovski Pjevor z avtomobili, tujci in domačini, sramežljivo opazovanje in poslušanje, bandi, ki sproščeno jammajo in se zabavajo z ljudmi, ki sedijo v kavarnah in komentirajo, kako punca igra bas kitaro. Zelo je sladko in očarljivo.

Ideja je, da bi to postal sneak peak – Da ljudem glasba pride v uho in da pridejo na festival, čeprav tega sprva niso načrtovali. Čeprav so to zdaj dolgoročne ideje in projekti razvoja občinstva, želimo ljudem vcepiti glasbo kot nekaj, kar je resnično pomembno v življenju vseh – povsod in ves čas.” Ob tem poudarja, kako je festival vedno bil žanrsko raznolik in da jim je še posebej zanimivo flirtati z novimi bandi ali izvajalci, ki ne nastopajo povsod ves čas. “Najbolj mi je všeč, ko me ljudje vprašajo – kdo so ti bandi, nikoli nismo slišali zanje. To je nekakšno moja dediščina iz študentskih dni, ko sem v zagrebškem KSET-u poslušala milijon bandov, za katere prej nikoli nisem slišala – in mislim, da je to zelo lep način poslušanja glasbe.”

Zato ni presenetljivo, da se do nastopajočih obnašajo gostoljubno in jim skušajo čim bolj podaljšati bivanje, saj menijo, da festival ni namenjen samo občinstvu, temveč tudi glasbenikom – ki igrajo drugače, ko so na dopustu. “To je preprosto tako ali pa sploh ne, čeprav to po enem letu plačujemo s krvjo in znojem. Ampak kako lahko pričakuješ, da bendu ne bo lepo na Lastovu in da ne bodo želeli ostati še en dan, da bi se okopali? Teoretično lahko pridejo in odidejo tik pred in po nastopu, vendar se temu potem reče izkoriščanje.” Zato poudarja, da je zanje najboljši feedback, ko sliši, da se vsi bendi ponovno želijo vrniti na festival, pa tudi, ko dobijo povpraševanja tujih izvajalcev. »Žal je to drag šport zaradi visokih potnih stroškov in nasploh je grozno, ko moraš sploh pomisliti na denar. Ampak preprosto nimamo prostora za to, zato morate izbrati število skupin in DJ-jev, ki jih lahko prenesete. Če bi morala delati z menjavo blaga, bi takoj pristala – čeprav ne vem točno, kaj bi tam lahko ponudila (smeh)«.

Pridite LA!ježinci & LA!zvizde!

Po dolgem času rezident DJ Gree, ki je zame vsekakor ena prvih asociacij na festival, ne bo vrtel svojih briljantnih dnevnih in nočnih setov na Mihajlovem pomolu – vendar pošilja dostojno zamenjavo, že omenjenega DJ Pipsa. “En DJ, ki kontinuirano spremlja festival, je bolj znak medsebojne ljubezni in mojega spoštovanja do njegovega dela kot pa izjemno pametna festivalska strategija. To je resnično neka človeška logičnost,” nam pojasnjuje Andreja, pri tem pa dodaja, da bo letos kot umetniška gostja prišla Ivana Armanini z delavnico stripa in ilustracij, medtem ko bodo jutra rezervirana za ulične nastope. Tisti, ki si želijo rekreacije, se lahko prijavijo na La!Jogo in na neizogibne in zelo simpatične La!turnirje v odbojki in balinanju, medtem ko bodo vsi, ki niso imeli priložnosti obiskati letošnjega Festivala mediteranskega filma Split (FMFS), lahko nadoknadili zamujeno zahvaljujoč že tradicionalnemu gostovanju Kina Mediteran.

Photo: Jelena Vojinović

Kot poudarja Andreja, imamo danes festivale skoraj na vsakem otoku – vseh možnih žanrov, oblik in trajanja. Toda Lastovo ima tisto posebno energijo, ki vas vsako leto kar povabi, da se kljub oddaljenosti in dinamičnemu programu in času prireditve, vrnete po novo dozo. “To je LaVirus,” mi pove in takoj postavi pravilno diagnozo. Kako drugače torej končati ta tekst kot z besedami – Postani LaVirusoid tudi ti. Vendar ne pozabite, da zdravila za to odvisnost ni. To je za življenje. Per tutta LA vita.