Kako je, zahvaljujoč Lani Del Rey, Americana postala kul po vsem svetu

Vse najboljše za rojstni dan Lana del Rey! Živo se spominjam dneva, ko sem prvič odkril glasbenico, katere zapeljiv glas se je prikradel v moj najstniški um, njena osebnost pa ostala zapomnjena kot utelešenje popolne nostalgične, a kul estetike. To je bilo leta 2012, ko se je prvič prebila v mainstream in se je njen hit Born To Die nenehno vrtel na MTV-ju. Podoba Lane, ki sedi na prestolu z ogromno cvetlično krono na glavi, z dvema tigroma, vsakim na eni strani, je živela rent-free v mojih mislih in me globoko navdihovala. Spomnim se, da so mi starši kupili cvetlični venec, ki sem ga nosila v laseh, kot simbol prefinjenega glasbenega okusa in kul modni dodatek – dokler mi učitelj zgodovine ni rekel, naj ga vzamem iz las, ker se mu iz nekega razloga ni zdel primeren za v šolo. Ampak v redu, od starejših moški nisem niti pričakovala, da bodo razumeli Lano Del Rey ali učinek, ki ga je imela njena glasba na mlada dekleta, in to je bil del njenega šarma.

Čeprav resnično mislim, da sem Lanine melanholične pesmi začela poslušati nekoliko prezgodaj, katerih teme so bile pogosto preveč eksplicitne za moje mlade možgane, resnično verjamem, da je močno oblikovala moj glasbeni okus in občutek za estetiko. Born To Die je bil prvi album, ki ga je Lizzie Grant posnela pod persono Lane Del Rey (če ne štejemo prejšnjega albuma Lane Del Ray) in to je bila verjetno najboljša poteza, ki jo je lahko naredila. Zvok tega albuma je bil nenavaden, za razliko od vsega takrat na radiu – čeprav je bilo to odlično obdobje za pop dive, kot sta Rihanna in Lady Gaga – produkcija pa je neustavljivo spominjala na ameriške uspešnice iz sredine dvajsetega stoletja, kar je navdušilo javnost. S tem retro zvokom bi pričakovali, da boste videli nekoga, kot je Lana Del Rey, dekle, ki sta jo globoko navdihnili Priscilla Presley in Nancy Sinatra.

Lana Del Rey je bila utelešenje starega hollywoodskega glamurja in z besedili, kot so Elvis is my daddy, Marilyn’s my mother, je glasbenica utrdila svoj položaj ikone Americana sloga. Njena ličila, oblačila in lasje (real big, beauty queen style) so spominjali na Priscillo Presley in druga it dekleta iz 1960-ih, a kljub glamurju in nespornim retro navdihom se je Lana Del Rey še vedno zdela neustavljivo sodobna.

Morda je to zato, ker je bila tema njenih pesmi, čeprav jih spremljajo retro prizvoki, še vedno zakoreninjena v današnjih problemih, v njenem iskanju ljubezni in poskusu izpolnitve svojih ameriških sanj. Pela je o burnih ljubezenskih odnosih, zasvojenosti, pohlepu, neravnovesjih moči in pasteh ambicij, ki vse presegajo meje časa in prostora. Svoje tragične zgodbe je spremenila v estetiko, ki je videti kot nekaj iz starega filma, in prebudila nostalgijo po času, ki ga Lana in njeni poslušalci poznajo le iz filmov in knjig. Zanimivo je, da Lana Del Rey nikoli ni skrivala svoje ljubezni do ameriške ikonografije in domoljubne nostalgije po ZDA iz povojnega obdobja. To je bilo najbolj očitno v njenih zgodnejših delih, zlasti v glasbenih spotih za pesmi National Anthem in Ride, ki sta slogovno in konceptualno definicija Americane.

A hkrati se je Lana Del Rey vedno poigravala s tem, za kar se Americana v resnici zavzema, preizpraševala in izzivala norme. Na primer, zvezda videa za National Anthem je A$AP Rocky, raper pa se nahaja v vlogi, ki jo gledalec instinktivno poveže z Johnom F. Kennedyjem. Kar pa je mene fasciniralo je, da je Lani uspelo narediti to nedvomno ameriško estetiko privlačno za poslušalce po vsem svetu. Zelo dobro vem, da v času, ko se National Anthem vrtela na radiu in televiziji, nisem vedela veliko o nekdanjih ameriških predsednikih, vendar sem se globoko zavedala, da je to, kar počne Lana Del Rey, ikonično.

Americana je občutek vetra na obrazu, ko se vozite po zapuščeni cesti, razpadajoči bari ob avtocesti in glasba Elvisa Presleyja, ki prihaja iz zaprašenega jukeboxa v kotu sobe. Predvsem je Americana nostalgija po nekdanji Ameriki, Lana Del Rey pa je osebnost, ki je popoln odraz tega. In njena estetika se je odrazila tudi v modi, tako zelo, da je skoraj 10.000 kilometrov stran od Amerike veliko deklet skrbno rekonstruiralo njene outfite iz videospota Ride. Težko je opisati, zakaj smo tisto leto vsi znoreli za jeans kratkimi hlačami, majicami s potiskom in Converse supergami – predvsem zato, ker je to tako preprosta kombinacija – vendar vem, da je bil to simbol kul ljudi. Če pa ste slučajno našli kose s potiskom ameriške zastave? Verjetno ste bili najbolj kul oseba v sobi.

Mnogi bodo rekli, da je Lana z leti zmanjšala Americana vidik v svoji podobi, vendar to ni ravno tako. Čeprav se je njena estetika z vsakim albumom spreminjala, je bila Americana za to glasbenico skoraj normativna. Na albumu Ultraviolence Lana poje o Brooklynu, Floridi in zahodni obali, njen slog pa odraža slog rockerjev prejšnjega stoletja. Honeymoon nas resnično popelje na zahodno obalo in Lana ponovno uteleša estetiko deklet prejšnjega stoletja, medtem ko je slog, ki spremlja album Lust For Life, nekakšen poklon hippie modi in Woodstocku.

Album Norman Fucking Rockwell! je poimenovan po enem najbolj znanih ameriških slikarjev, čigar dela najbolje odražajo duh in estetiko Združenih držav 20. stoletja. To je zame morda Lanin najboljši album, v katerem je njena poezija na vrhuncu. Estetsko spominja na odraslo različico Born to Die, s podobnimi slogovnimi elementi ter pesmimi in videoposnetki, ki slavijo Los Angeles, mesto, ki mu je Lana posvetila nešteto čudovitih besedil.

Pamela Cochrane

Njeni novejšialbumi Chemtrails over the Country Club, Blue Banisters in Did You Know That There’s a Tunnel Under Ocean Blvd so nekakšen uvod v Lanin prehod v country žanr in glasbeno verjetno najbolje odražajo njen Americana imidž. A ko gre za estetiko in slogovni pristop, so ti albumi bolj zadržani, odrasli – kot uglajena mama v ameriških filmih, ki gleda svojo družino iz kota, medtem ko srka skodelico cold brew kave. Številni Lanini oboževalci so bili presenečeni, ko so izvedeli, da bo njen novi album, ki bo kmalu izšel, country, in jo prosili, naj ne odstopa od svojega tako prepoznavnega indie stila. Kljub temu sta Lana Del Rey in country popolnoma smiselna kombinacija – in ne pozabimo, da ima rock korenine v countryju – ter da se ne bojim njene nove dobe. Celotna diskografija Lane Del Rey, njen prepoznavni slog, ki ga nihče ni uspešno ponovil, je dokaz, da o Lani Del Rey ne moremo govoriti, brez da bi govorili o Americani, saj nostalgični patriotizem, vsaj subtilno, vedno spremlja njeno delo.

Danes, na njen rojstni dan, razmišljam o prihajajočem albumu, za katerega ne vem, kako bo zvenel – dva singla, ki ju je že izdala, pa mi ne pomagata pri teh predvidevanjih – in prepričana sem le, da bo izžareval duh stare Amerike in bo nedvomno kul.