Poseben projekt v okviru Arhitekturnega bienala, ki je pritegnil našo pozornost

Še do nedavnega sem raziskovala temo, kako bodo vsi nenadoma začeli obiskovati book bare – kraje, kjer lahko jeste dobro hrano, pijete zanimive pijače in preživljate čas med knjigami. V mirnejših različicah teh prostorov, s tišino, bibliofili znova najdejo navdih za branje izven lastne dnevne sobe. Trend vračanja h knjigam ima svoje nadaljevanje in našla sem ga na Arhitekturnem bienalu.

Knjižnice na prostem so moja tiha obsesija – kjerkoli naletim na možnost listanja, branja ali vonjanja knjig (ne da bi bila v uradni knjižnici ali knjigarni), se potihem razveselim. Kot da bi me spodbujanje branja knjig vrnilo k neki osnovni človečnosti – na začetek, daleč od digitalnega sveta, pred katerim se danes težko skrijemo.

Photo: Iwan Baan

La Libreria, začasna svetlobna konstrukcija, postavljena te dni v Giardini della Biennale, nas opominja na pomen knjig in bo tam ves čas trajanja programa letošnjega Arhitekturnega bienala v Benetkah. Njen cilj je v prenosnosti ter v spodbujanju pismenosti in ljubezni do branja, so v svoji izjavi zapisali arhitekti iz studia Diller Scofidio + Renfro, ki so jo zasnovali po konceptu Diane von Furstenberg, v sodelovanju s strokovnjaki za gradbeništvo Schlaich Bergermann Partner ter ekipama Transsolar in Tillotson Design Associates.

Photo: Iwan Baan

Kaj je skrivnost te zanimive mobilne knjižnice? Gradi na dolgi tradiciji lahkih napetih konstrukcij, zlasti na kiparskih tenzgritetičnih eksperimentih Roberta le Ricolaisa iz sredine 20. stoletja, ki si je prizadeval za ‘ničelno težo in neskončen doseg’,navajajo arhitekti v opisu projekta. Na podlagi teh študij se vzdolž 24 metrov dolge osi prostora razteza podolgovata tensigritna gred, ki jo podpira prozorna, z vlakni ojačana lupina šotora. Zanimivo je, da La Libreria ni zasidrana v tla – njeno stabilnost zagotavljajo police in knjige, kar tej mobilni knjigarni omogoča potovanje in povezovanje s svetom.

Photo: Iwan Baan

V katalogu za letošnjo 19. po vrsti arhitekturno razstavo v Benetkah so pojasnili, da je bila La Libreria navdihnjena z zgodovinskim konceptom karavan-serajev – prenočišč, ki so nudila zavetje in nastanitev popotnikom, trgovcem in karavanam na Svilni poti. Torej, ta mobilna knjigarna je zasnovana kot nomadsko kulturno skladišče z namenom spodbujanja branja. Čez dan vabi k listanju knjig v senci krošenj dreves, ponoči pa se prižge kot laterna in privlači pozornost ljubiteljev knjig po dnevu, preživetem na razstavah bienala. Ko razmišljam o tem, koliko več mobilnih, lahko prenosljivih knjižnic potrebujemo, odkrijem, da je isti newyorški arhitekturni studio Diller Scofidio + Renfro sodeloval lani v Lizboni z imenom Second Skin.

Photo: Corticeira Amorim

Cilj projekta je bil razširiti doseg Mestne knjižnice Belém na sosednji javni park, s poudarkom na številnih pomenih drevesa – kot živega organizma, senčnega prostora, gradbenega materiala, pa tudi materiala, na katerem so vtisnjena nekatera najgloblja dela svetovne književnosti. Poleg tega so arhitekti v tem projektu na izjemno zanimiv način uporabili pluto. Kot mi razlagajo arhitekti: Instalacija raziskuje naravni in trajnostni potencial plute v urbanem kontekstu. Pluta se tukaj uporablja za izdelavo “steznikov za drevesa”, ki se ovijajo okoli njih kot druga, bolj otipljiva koža. Te prevleke vključujejo police s skrbno izbranimi knjigami, ki podpirajo poslanstvo knjižnice Belém – služenje raznoliki lokalni skupnosti,pravijo arhitekti. Tudi sedeži okoli dreves so bili narejeni iz plute, s čimer se je ta knjižnica na prostem spremenila v čitalnico – v parku, pod drevesi. Samo predstavljam si tisti poletni vetrič, ob zvoku listanja strani. Nedvomno potrebujemo več takšnih projektov.