Čarobnost življenja na kmetiji Kumparička

Čeprav je bilo še nekoliko prezgodaj za popolno doživetje istrske kmetije v toplih zlatih odtenkih poletja, kakršne svojim gostom ponuja v sezoni, nas je tisto nedeljo, ko smo obiskali Kumparičko, nagradilo radodarno predpomladno sonce. Dan se je začel v skupni kuhinji, osrčju doma družine Winkler, in pesem Neila Younga “Harvest Moon” je dokončno potrdila moj občutek, da sem na pravem mestu, ob pravem času (in seveda v družbi pravih ljudi). Medtem pa se je v hlevu, nekaj sto metrov stran, v porodniškem delu odvijal živahen dogodek — čreda je pravkar pozdravila nekaj novih članov, energično meketanje komaj rojenega kozlička pa me je spomnilo na večni čudež rojstva. Čreda zdaj šteje okoli dvesto koz, kar pomeni prav toliko razlogov za pridelavo vrhunskega ekološkega (in redno nagrajenega) sira — točno to se na kmetiji Kumparička dogaja že zadnjih 17 let.

Oče Aleš in mama Saša sta bila zelo modra, ko sta se iz Slovenije preselila na to posestvo, in za Tito ter Bora je to pomenilo odraščanje v objemu narave, obdana s tistim, kar bi mnogi poimenovali “luksuz nove dobe”. “Najina starša sta nas izvlekla iz mesta ravno ob pravem času in nama pokazala življenje, v katerega sva se zaljubila, tako da se kasneje nista nikoli rabila truditi, da bi naju tukaj obdržala — bolj je bilo tako, da ju bo verjetno težko spraviti stran od naju,” mi z nasmehom pove očarljiva Tita. Po študiju filozofije v Ljubljani se je odločila vrniti na Kumparičko in nadaljevati to, kar je njen oče Aleš začel pred več kot desetletjem z gostilno Konoba Primitivo, odprto restavracijo na prostem na kmetiji. Ta del filozofije, prepleten z njenim življenjem, mi je bil zelo všeč. “Tema moje diplomske naloge so bili okusi filozofije — kako opazovati filozofijo skozi gastronomijo in obratno. Pogosto rečem, da imam tukaj na kmetiji veliko več materiala za filozofiranje kot če bi ostala v mestu. Kamorkoli sem šla, me je vedno vleklo v delo z rokami in med ljudi — mogoče bi se lahko odločila za nekaj bolj specifičnega v eno ali drugo smer,” razmišlja Tita naglas, a kot zaključuje, se je zanjo vse popolno povezalo skozi kuhanje, kjer najbolj zasije njena ustvarjalnost. “Morda nimam talenta za klasične umetnosti, ampak hrana je umetnost za vseh pet čutov.”

 “Še posebej, ko ti jo postrežejo kot del izkušnje Kumparička Table,” pomislim na glas.

Dolga lesena miza, postavljena na vrtu tik ob rastlinjaku, zbere okoli dvajset ljudi, ki svoje mesto rezervirajo vnaprej. Izkušnja se začne ob 19. uri z ogledom kmetije, ki ga vodi nekdo iz družine; gostje spoznajo živali, izvedo več o proizvodnji sira, okušajo izdelke iz sirarne, nato pa vsi skupaj sedejo za mizo, kot ena velika družina, medtem ko na mizo začnejo prihajati hodi tega, kar Tita imenuje “poštena hrana” — sveže nabrana iz vrta tisti dan. “Skozi naše gastronomske večere želimo ljudem pokazati, kaj vse se da ustvariti, in kakšno širino okusov lahko ponudita kozje mleko in siri v kombinaciji z drugimi sestavinami.” Ker ji njen vrt predstavlja velik vir navdiha, si vsako leto prizadeva kar najbolje izkoristiti vse, kar tam zraste, “bodisi skozi svežo porabo ali s konzerviranjem, fermentacijo in podobnim.” Tita se tudi spomni, kako jo je prav oče prvi navdušil za kuhanje: “Začel me je učiti, ko sem bila stara komaj šest let — mislim, da sem takrat naredila svojo prvo bolonjsko omako, ki mi je še vedno ena najljubših jedi. In ja, verjamem, da je Winklerjev bolonjez najboljši, čeprav ga vsak od nas pripravi malce drugače.”

Tita se tudi spomni, kako jo je prav oče prvi navdušil za kuhanje: “Začel me je učiti, ko sem bila stara komaj šest let — mislim, da sem takrat naredila svojo prvo bolonjsko omako, ki mi je še vedno ena najljubših jedi. In ja, verjamem, da je Winklerjev bolonjez najboljši, čeprav ga vsak od nas pripravi malce drugače.” Med sprehodom po kmetiji me vedno znova pridejo pozdravit Edo, Mimi in Lava — puhasti beli šarmerji pasme Maremmano-Abruzzese. Preverijo, ali je vse v redu, in upajo na nekaj dodatnega božanja. Pomislim, da bi naredila isto, če bi bila jaz varuhinja te posesti. Med mojimi nogami se preplete Lilou, ljubljena kmetijska jazbečarka, ki se kasneje med fotografiranjem izkaže kot izvrstna pomočnica. Ko se vrnemo v hišo, kjer se leno raztezajo Ronja, Norman in Vronski — kmečke mačke, ki jih nikoli ni bilo treba posebej prepričevati za vselitev — se dobra glasbena lista (popolnoma po mojem okusu) nadaljuje s skupino The Band, skrbno izbrano s strani Bora. “Glasba mi je izjemno pomembna — mislim, da je to moj glavni način izražanja čustev. Poleti skrbim, da glasba igra skoraj ves čas, še posebej med večerjo. Tudi to prihaja od mojih staršev, ki imata odličen glasbeni okus, tako da sem to verjetno povzel od njiju. Resnično verjamem, da je to najvišja oblika umetnosti in vidim, kako se spreminjam skupaj z žanri, ki jih poslušam.” Ker vem, da v Ljubljani študira gostinstvo in hotelirstvo, ga vprašam, kako mu ustreza življenje v mestu.

Z nasmehom odgovori, da vsakič komaj čaka, da se vrne na Kumparičko. “Najlepši del je svoboda in dejstvo, da mi ni treba živeti v stanovanjski zgradbi v nekem mestu — in pa dinamična narava dela. Vidim se kot hibrid — nekdo, ki dela tako z rokami kot z glavo — zato je čudovito, da sem na kmetiji lahko aktiven v obeh smereh. Življenje na kmetiji ni edino, ki ga poznam, je pa zagotovo tisto, v katerem sem najboljši,” prizna Bor in doda, da si svojo prihodnost definitivno predstavlja v naravi in z živalmi. “Mogoče nekje, kjer je več travnikov in kakšen potoček,” se pošali in namigne na neizprosno kamnito istrsko pokrajino.

Vito, Garp in Sleepy — trije čudoviti konji — so njegova odgovornost in tisti del življenja na kmetiji, ki mu pomeni največ. “Jaham, odkar se spomnim, in ko sva bila s sestro otroka, sva se dobesedno povsod vozila na konjih.” “Tudi v trgovino?” ga na pol v šali vprašam. “Tudi v trgovino,” mi resno odgovori. Spominja se tudi, kako je kot otrok dneve preživljal v gozdu, bodisi sam ali s prijatelji, in veliko časa na ranču strica Toneta v sosednji vasi, kar je oblikovalo njegov odnos s konji. “Lahko rečem, da mi ta raznolikost ustreza. Na kmetiji ni dela, ki ga ne bi opravljal, še posebej kar zadeva koze, druge živali in turistični vidik naše kmetije.” Tita doda, da Bor pomaga tudi pri pripravi hrane, saj ima v primerjavi z njo več izkušenj v profesionalni kuhinji. “Medtem ko sem jaz na faksu filozofirala, je on v okviru svojih študijev opravljal praktično kuhanje, poleg tega pa je delal tudi v ljubljanskem Tabaru.” Oba se strinjata, da sta dve glavi pametnejši kot ena. Čeprav se včasih pojavijo bratsko-sestrske napetosti in tekmovalni duh, Tita to vidi kot dobro motivacijo na dolge proge. “Definitivno se dopolnjujeva — tam, kjer sem jaz šibkejša, je Bor veliko močnejši, in obratno. Res sem vesela, da je vsako leto bolj izkušen in vedno pripravljen pomagati — pa še star je komaj 20 let!”

“Cikli na kmetiji pišejo svoje ritme. Za razliko od jeseni, ko se stvari upočasnijo, tudi s kozami,” pravi Tita, “ker se dame pripravljajo na porod in dajejo manj mleka, sezona molže pa se zaključi konec oktobra. Zima prinese popoln mir in čas za ‘filozofiranje’ za računalnikom pred kaminom.” Razkrije mi, da je pomlad njen najljubši letni čas, in tukaj pogosto začne že februarja. “Narava se prebudi, dnevi so daljši in sonce nas greje. Hlev je poln mladičkov, ki prinašajo novo življenjsko energijo na kmetijo. Končno se lotimo vseh projektov, ki so nam pozimi, v mokrih in sivih mesecih, ostali na seznamu opravil.” A poletje je čas, ko družina Winkler deluje s polno paro.

 “Ko se začne sezona rednih večerij, je prva stvar, ki jo vsako jutro naredim, da zamesim kruh — ni boljšega kot topla focaccia zvečer!” Ko to reče, skoraj zavoham topel kruh. Pove mi, da je vsak dan na kmetiji malo drugačen, saj se prilagajajo urniku, ki jim ga iz meseca v mesec narekuje narava. Enako velja za meni, ki ga pripravlja. “Ker nimamo nobene ‘dostave blaga’ razen tistega, kar pride iz vrta, se moram vsak dan prilagoditi temu, kar se pobere. Tako na nek način meni začnem načrtovati že zgodaj spomladi, ko izbiramo semena, ki jih bomo posadili v zemljo.” V uporabi vsega, kar ponuja vrt, najde ustvarjalno svobodo.

Nedavno se je vrnila iz Mehike, kar me spomni, da jo vprašam o “carameeeelu” — namazu, ki ga je ustvarila, navdihnjena z mehiško sladico, imenovano cajeta. Ta mlečna poslastica je na kmetiji postala pravi hit.
“Ker je narejen iz mleka, nima tiste klasične sladke karamelne note, temveč spominja na toplo mleko, ki mi ga je pripravljal oče, ko sem bila majhna in bolna. Odličen je že sam po sebi, še lepše pa se ujema z našimi siri. Čeprav je osnovna sestavina ista, je spekter okusov tako širok. Super je za torte, piškote ali celo za mešanje v kavo — in na rezini jabolka, kadar se pri nas doma pojavi želja po sladkem.”

Dva mlada človeka — Bor v zgodnjih dvajsetih in Tita, ki se približuje tridesetim — ponujata fascinanten vpogled v prihodnost: osvobojena pričakovanj in vsiljenih pravil, daleč od dušečih mest, zadovoljna z življenjem tukaj, na kmetiji. “Obožujem mir, ki ga imamo tukaj. Včasih se lahko samo uležem v travo, se nastavljam soncu in vem, da ne bo nobenega hrupa ali motenj. Obožujem, da imamo tukaj pse in jih opazujem, kako se svobodno gibajo, čeprav večino časa samo poležavajo …” pove Tita.

Pomislim, kako izjemno delo sta njuna starša opravila tukaj. Bora vprašam, kaj si on misli o tem. “Prepričan sem, da smo res posebna družina — in to mislim popolnoma iskreno,” mi pove, ne da bi želel zveneti bahavo. Popolnoma ga podpiram v tem občutku. “Način, kako sta naju vzgajala, naju je oblikoval v nekaj, kar je težko opisati; pridobila sva samostojen način razmišljanja.” “Aleš in Saša sta resnično edinstvena karakterja,” doda Tita in nadaljuje: “Oba sta izjemno spretna v komunikaciji z ljudmi, čeprav sta to veščino uporabila na različne načine — Saša kot psihiatrinja — in pri Alešu, še ko sem bila majhna, nisem nikoli znala z eno besedo povedati, kaj počne … in mislim, da še vedno ne znam,” zaključi s smehom.

Sonce je počasi zahajalo nad vasjo Cokuni, le dvajset kilometrov od Pule. Čas je bil, da zaokrožimo to zgodbo. Jaz pa sem že razmišljala, kdaj se bom poleti spet vrnila in znova sedla za njihovo Kumparička Table.