Potovanje skozi čas:
Kultni filmi regije, ki jih lahko gledamo vedno znova

21 februarja, 2024

Vsak od teh filmov je mojstrovina, ki je pustila globok in trajen vtis tudi v aktualnem filmu vseh držav regije.

Jugoslovanski film je bil – izjemno močan film. Ne glede na žanr, za katerega je šlo. Čeprav Jugoslavije kot države ni že več desetletij, sta njena kulturna dediščina in vpliv v regiji še vedno precej oprijemljiva, tako da se nekateri podvigi in dosežki še vedno imenujejo prav tako – jugoslovanski. Toda tisto, kar je značilno za večino teh filmov, je prav tista doza nostalgije, ki jo v nas vzbudijo. Ali je to posledica tematike, ki jo obravnava, visoke kakovosti ali zgolj dejstva, da prinaša zgodbe iz tistih nekih »boljših časov«, začinjene z odličnimi igralskimi interpretacijami, s specifično, markantno režisersko palico in pristnostjo likov, sama nebi vedela. Vem pa, da si jih želim vsake toliko znova ogledati.

Feel good nostalgija

V nekaterih se izgubim zaradi hipnotične zgodbe, nekateri so tako na robu eksperimentiranja, da vsakič znova ob gledanju odkrijem nekaj novega, nekateri pa so pravi nostalgični feel good filmi, idealni, če ne popolni, za nedeljsko popoldne. Ja, film “Tito in jaz”, če bi lahko, bi ga gledala vsako nedeljo po kosilu. Odgovorno trdim, da se večina feel good ameriških filmov lahko skrije za eno samo zgodbo o desetletniku, čigar šolski spis o Titu osvoji prvo nagrado, na velik obup njegovih staršev. V besedilu je namreč biografsko opisal in zapisal, da ima Tita bolj rad kot očeta in mamo! Njegova nagrada je izlet v »Titovo domovino«, kar je za dečka, ki ni vajen bivanja v naravi, dolgih pohodov, popolno presenečenje, … . Da ne razkrijem preveč, verjemite mi na besedo, ta odmerek nostalgije je idealen za nedeljsko popoldne. “Maratonce”, verjamem, vsi poznajo na pamet. Z razlogom. A če bi morala izbrati en film, samo en film, ki bi ga gledala do konca življenja, je to brez dvoma H-8. Ta film vzbuja neko drugo nostalgijo. Tisto za vrhunskimi dosežki, ki po šestinšestdesetih letih še vedno navdušujejo gledalce.

Maratonci trče počasni krug (1982) – Režija: Slobodan Šijan

Še ena mojstrovina Slobodana Šijana, črnohumoren film spremlja življenje navadne družine v turbulentnih obdobjih zgodovine. Odličen scenarij in izjemne igralske izvedbe ga naredijo nepozabnega. Sploh mi ni treba poudarjati, koliko internetnih memov obstaja dandanes povezanih s tem filmom.

Ko to tamo peva (1980) – Režija: Slobodan Šijan

Po mnenju mnogih je to najbolj znan jugoslovanski film. A ne glede na priljubljenost je to kultna komedija, ki prikazuje niz dogodkov in likov med avtobusnim potovanjem iz Beograda v Nemčijo. S svojo edinstveno kombinacijo humorja in globoke simbolike je film postal kultna klasika regionalne kinematografije.

Rondo (1966) – Režija: Zvonimir Berković

“Rondo” je film, ki obravnava družbena in moralna vprašanja skozi zgodbo mladega zakonskega para. Znan je po svoji poetični pripovedi, odlični igralski izvedbi in globokem razmišljanju o človeških odnosih.

Otac na službenom putu (1985) – Režija: Emir Kusturica

Emir Kusturica, eden najbolj znanih režiserjev na tem prostoru, je ustvaril to dramo, ki obravnava politično represijo v času Josipa Broza Tita. Film je prejel Zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu, s čimer je potrdil svojo neizmerno umetniško moč.

Majstori, majstori (1980) – Režija: Goran Marković

Film “Majstori, majstori”« je duhovita satira, ki spremlja skupino delavcev, ki se odločijo narediti lastno televizijo, da bi si izboljšali življenje. Zaradi močne družbene kritike in humorja je edinstven dosežek.

W.R.: Misterije organizma (1971) – Režija: Dušan Makavejev

Na našem seznamu je to edini avantgardni film iz sedemdesetih. Film raziskuje teme spolnosti, politike in psihoanalize. Makavejev z eksperimentalnim pristopom ustvarja edinstveno in provokativno filmsko izkušnjo. Vsekakor provokativen film, ki bi ga morda prav zdaj, v tem času, veljalo (ponovno) pogledati.

Život je lep (1985) – Režija: Boro Drašković

Film “Život je lep” spremlja usodo mladeniča, ki poskuša uresničiti svoje sanje v času gospodarske krize. Zaradi močne zgodbe in realističnega prikaza družbenih problemov je ta film izjemen.

Tito i ja (1992) – Režija: Goran Marković

Ta komedija spremlja življenje dečka, čigar oče namerava pobegniti iz države, fant pa išče različne načine, kako ohraniti družino skupaj. Skozi humor in toplino film ponuja tudi globlje komentarje o času, v katerem je bil posnet. “Tito i ja” je feel good film, ki ga boste gledali znova in znova, nikoli vam ne bo dolgčas, le nekatere dele boste znali na pamet in dialoge izgovarjali skupaj z igralci, kar pred ekranom.

Ritam zločina (1981) – Režija: Zoran Tadić

Ta film predstavlja zanimivo kombinacijo glasbenega in kriminalnega žanra. Zgodba spremlja glasbenika, ki se znajde vpleten v mrežo kriminala. Z močno glasbeno podlago in nekonvencionalno pripovedjo je “Ritam zločina” eden izmed nepozabnih naslovov regionalne kinematografije.

Tko pjeva zlo ne misli (1970) – Režija: Krešo Golik

Ta film je komedija, ki se dogaja v Zagrebu v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Glavni junak je prišlek v mestu, ki zaradi svojih pevskih sposobnosti postane zvezda. Film je znan po svoji duhovitosti, zanimivih likih in odličnem soundtracku. Lik Fulire je za vedno zaznamoval hrvaško kinematografijo, za kar je nedvomno zaslužen neponovljivi Relja Bašić.

Imam 2 mame i 2 tate (1968) – Režija: Krešo Golik

Po ločitvi sta nekdanja zakonca sklenila novi zakonski zvezi, pri čemer je starejši sin, najstnik Zoran, ostal živeti pri očetu in njegovi novi, mladi in privlačni ženi, ki je ravnokar rodila punčko Đurico. Mlajši desetletni Đuro, pa je ostal pri mami, ki je poročena z drugim možem, flavtistom, s katerim imata sina Draška. Zoran gre vsako nedeljo na kosilo k mamini novi družini, Đuro pa k očetovi novi družini. Družini sta tako povezani in Đuro bo kmalu spoznal, da ju povezuje še marsikaj drugega …

Kekec (1951) – Režija: Jože Gale

Če bi morali med kultne filme bivše države uvrstiti samo en mladinski film, bi težko našli bolj znamenitega od Kekca.
To je prvi film iz Galetove filmske trilogije oziroma filmske franšize o Kekcu, sledila pa sta še dva njegova filma: Srečno, Kekec! (1963) in Kekčeve ukane (1968). Le kdo ne pozna navihanega in vedno prijaznega Kekca (Matija Barl), s katerim nista odraščala le Mojca (Zdenka Logar) in Rožle (Jože Mlakar), temveč generacije otrok po vsej Jugoslaviji. Kekec je prvi slovenski film z mednarodno nagrado – Zlatim levom za mladinski film na 16. Beneškem filmskem festivalu.

Vesna (1953) – Režija: František Čap

Vesna je prva slovenska filmska romantična komedija, s (za povojne čase) sodobnim videzom in hollywoodskim učinkom, saj je iz glavnih igralcev Metke Gabrijelčič (Janja) in Franeka Trefalta (Samo) ustvarila filmske zvezdnike v pomenu besede, kot ga poznamo danes (med prodajo kart so morali baje zaradi izgredov posredovati celo miličniki). Nekje smo prebrali, da je češki režiser prišel k nam, da bi nas naučil snemati dobre filme. Film je bil hit in kar dobri dve desetletji najbolj gledana komedija v Sloveniji domače izdelave. In danes je Vesna še vedno gledljiv in zabaven feel-good film. Ljubljana v zgodnjih petdesetih, lahkotna romantična zgodba v ospredju očiščena političnih poudarkov in simpatično šarmantna igralska zasedba.

Kužiš stari moj (1973) – Režija: Vanča Kljaković

Film “Kužiš stari moj” je hrvaški prispevek k svetovnemu trendu anarhičnega filma, ki izhaja iz občutka svobode in upora mladih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta dosežek svobodne strukture, brez trdne zgodbe, je najbolj hvaljen film režiserja Vanče Kljakovića. Iz podobnih izhodišč je nastala predloga, istoimenski roman Zvonimirja Majdaka, tipičnega predstavnika proze v jeansu, ki je v jeziku ulice opisoval vsakdanjik mladih. Ivica Vidović, igralec, ki je največkrat igral introvertirane like intelektualcev, je odigral netipično vlogo lokalnega frajera in zgube, za kar je bil nagrajen s Srebrno areno za drugo najboljšo moško vlogo na puljskem festivalu, film pa je prejel tudi nagrado Zlato areno za najboljšo fotografijo.

Buža (1988) – Režija: Vanča Kljaković

Vito (igra ga Špiro Guberina) in Pere (igra ga Ivica Vidović) sta dva soseda, ki se zaradi najrazličnejših tožb in protitožb, nenehno vlačita po sodiščih . Ko mladi mojster med poskusom napeljave električne vtičnice nehote prebije zid, ki ločuje njuni spalnici in vanj naredi luknjo, se med sosedoma začne nova mala vojna… Zgodbo in scenarij Živka Jeličića je mojstrsko režiral Vanča Kljaković.

Kako je propao rokenrol (1989) – Režija: Vladimir Slavica, Zoran Pezo, Goran Gajić

“Kako je propao rokenrol” je omnibus komedija, sestavljena iz treh delov: “Od izvora dva putića”, “Nije sve u ljubavi (ima nešto i u lovi)” in “Ne šalji mi pisma”, ki so jih napisali in režirali trije različni scenaristi in režiserji. Film je v veliki meri zaznamovan z glasbo tistega časa, s tem ko so glasbo za film skupaj ustvarile in uglasbile rock skupine Idoli, Električni orgazam in Disciplina kičme; vsaka skupina je ustvarila glasbo za en del filma. Tri različne zgodbe so podane s satiričnim in absurdnim humorjem v kontekstu popularne in mladinske kulture v Jugoslaviji tik pred njenim razpadom. Film je v trenutku pridobil kultni status, ki ga uživa še danes.

H-8 (1958) – Režija: Nikola Tanhofer

Na koncu našega seznama omenimo film “H-8”, film, ki je prejel številne pohvale za svojo izvirno in drzno zgodbo. Zgodba spremlja nujno medicinsko pomoč v prometni nesreči na avtocesti. Film je znan po svoji inovativni strukturi zgodbe in pristnem prikazu medicinskega osebja, ki se sooča z izzivi ob reševanju življenja.

“H-8” predstavlja edinstveno kombinacijo dramskega, trilerskega in dokumentarnega sloga snemanja. Nikola Tanhofer, režiser filma, je znan po svoji mojstrski uporabi kamere, s katero je ustvaril filmsko mojstrovino, ki je prepoznavna tudi zunaj regionalnih meja. Ta film je še danes izjemno cenjen zaradi svoje umetniške vrednosti in prispevka h kinematografiji.

Čas je za (nostalgičen) ogled filma. Želeli ga boste ponoviti, pravzaprav naj to ne postane navada, ampak ritual.