Zakaj kreativni direktorji kljub temu, da ustvarjajo modo, pogosto nosijo »uniforme«?

Moja omara je do vrha napolnjena z oblačili, ki jim vedno pravim “zabavna” in o katerih občasno fantaziram. A na žalost večina teh kosov živi precej zataknjena, dolgočasna življenja, čakajoča, da končno privrejo iz omare. Ideja “zabave” pa je vtkana v smisel njihovega obstoja zgolj zaradi estetike, ki odstopa od klasike.

Med temi potrpežljivimi trpečimi oblačili, ki lično visijo v moji omari, je živo vijolična obleka, posuta z belimi rožicami, krilo z dodatkom kosmatega umetnega krzna, ki že od nekih preteklih časov fantazira o dnevni svetlobi pa tudi nekaj živozelenih plaščev z rameni v stilu 80-ih, ki jih “nikoli nimam priložnosti nositi”. Vsi našteti čudeži so koloristov raj, ki bi po moje nekoč lahko ustvarjal nepopisno zabavne kombinacije v slogu “večne najstnice” Iris Apfel, a ta zabava na koncu vedno ostane v sanjarjenju o osebi, ki očitno nisem jaz. Oseba, ki se v naglici in razgibanem vsakdanu največkrat (naj si težko priznam) na koncu odloči za klasične modre kavbojke in majico. In razumem zakaj. To je preizkušen recept, ki poskrbi za sprejemljivo vznemirjenje brez prevelikega truda in ne zahteva časa, tiste izmuzljive valute, ki nam je vsem večno primanjkuje.

Modni oblikovalci in njihove “uniforme”

Pojem “uniforma” se mi je vedno zdel nerazložljivo dolgočasen in v svoji glavi sem ga postavila ob bok sinonimu za pomanjkanje domišljije, vznemirjenja in kreativnosti. Pa so vsi ti ljudje, ki dan za dnem nosijo ista oblačila, res dolgočasni in predvidljivi kot Kafkovi uradniki, ali je razlog še kakšen drug? Če bi bila moja izhodiščna premisa pravilna, bi bili največji modni oblikovalci današnjega časa tisti, ki korakajo po svetu v najbolj ekstravagantnih opravah in se domiselno poigravajo z barvami, vzorci in dodatki kot nihče drug. Njihova zunanja podoba bi bila ogledalo njihove iskrive domišljije in barvitosti njihovega ustvarjalnega uma. Vendar običajno ni tako. Večina največjih imen v industriji je precej predvidljivih, njihove obleke pa so brez drame in spektakla. Ena najbolj prepoznavnih modnih ikon našega časa, Karl Lagerfeld, že desetletja nosi isto »uniformo«, črno obleko in belo srajco z visokim ovratnikom, usnjene rokavice, precejšnjo količino nakita in sončnih očal ter pričesko v stilu Mozarta. A čeprav je verjetno prvi, katerega lik jasno predstavljamo ob spominski uniformi, še zdaleč ni edini. Balmainov Olivier Rousteing skoraj vedno nosi eleganten črn blazer z dvojnim zapenjanjem, na katerem izstopajo le zlati gumbi, “pesnik črnine” Yohji Yamamoto je večno v svojih (seveda) črnih plaščih in s klobukom na glavi, Carolina Herrera se ne odpove svojim nonšalantno razpetim klasičnim belim srajcam in midi krilom A-kroja, Michael Kors je že leta zvest enakim črnim suknjičem, hlačam in mokasinom, legenda italijanske mode Giorgio Armani živi v mornarsko modrih puloverjih, Thom Browne pa v obleki, ki spominja na lično uniformo britanskega šolarja. Seznam bi lahko nadaljevala v nedogled, vendar se moramo nekje ustaviti. Odkrili smo protagoniste. Toda zakaj je temu tako?

Modni trendi v nasprotju s stalnostjo uniforme

Medtem ko se vsako sezono priklonijo občinstvu za zaveso in pravijo, da »samo sprememba je trajna«, so oni videti enako, ne glede na trende. Njihove uniforme so že desetletja istih barv in krojev, pri čemer se ne ozirajo na muhaste modne zapovedi, ki jih proizvaja neumorni stroj njihove ustvarjalnosti. Visok pas, nizek pas, streetwear, tenniscore, some other core , skinny jeans, baggy jeans, vsi nosijo prevelike hlače in nenadoma nihče ne nosi hlač… Nič od tega se ne dotakne njihovih omar. Karkoli se že dogaja na vijugastih poteh modnih trendov, oni tiho stojijo ob strani. Kako je to mogoče? Ali se nam posmehujejo, ko poskušamo slediti spremembam tako, da se zavestno odločimo, da te igre ne bomo igrali? Ali pa je situacija podobna kot pri kuharjih, ki po desetih urah priprave dobrot iz nekih penic, svojim otrokom za večerjo skuhajo kašo? So vsakodnevno obkroženi z modo, tako prepojeni z njo, da o njej nočejo razmišljati niti ob pogledu v lastno omaro? Ali pa morda s svojim videzom ne želijo odvrniti pozornosti od produkta svojega dela? Inkognito persona Martina Margiele v beli »laboratorijski« škatli gotovo podpira pritrdilni odgovor na zadnje vprašanje. Nekako pa dvomim, da si vsi domišljajo, da so sence.

Nekdanji ameriški predsednik Barack Obama je nekoč v intervjuju za Vanity Fair pojasnil zakaj vedno nosi iste sive ali modre obleke. Poskušam zmanjšati število odločitev, ki jih sprejemam. Nočem razmišljati o tem, kaj bi jedel ali oblekel. Ker moram sprejeti preveč drugih odločitev. Svojo energijo moraš osredotočiti. Moraš se spraviti v rutino. Ne morem preživeti dneva, moten zaradi malenkosti. V super hitrem svetu modne industrije, kjer je število kolekcij, linij in nekaj projektov na letni ravni težko prešteti, je lahko vsakdanje oblačenje »malenkost« tudi za tiste, ki ga ustvarjajo. Mogoče preprosto nimajo časa zanjo. Iskanje uniforme, ki se vam prilega in je videti, kot da bo prestala preizkus časa, je popoln način, da rutinizirate vsaj en del svojega že tako burnega življenja, kjer so lahko oblačila nekaj, kar je trajno, nekaj, o čemer vam ni treba vedno znova razmišljati. Če boste pri tem vztrajali dovolj dolgo, bo postalo del vaše podobe, neločljivi del vaše identitete, nekaj, po čemer ste prepoznavni. Vsakič, ko razmišljam o tej temi, se spomnim svoje prijateljice, ki je kot model za največje modne hiše na koncu ugotovila, da najvplivnejši ljudje v prostoru vedno nosijo najbolj preprosta oblačila. Poleg tega, da je to nekakšen izraz statusa, saj daje vtis, da človeku ni (več) treba izstopati navzven in se lahko obleče brez pretiranega truda in pompa, je verjetno tudi dokaz, da so ekstravagantne kombinacije zadnja stvar, o kateri bi si razbijala glavo. Biti v modi ne pomeni, da morate vsak dan izgledati kot izložba trendov.

Je poenostavljena zunanjost velikih kreativnih direktorjev dokaz, da so nedomiselni in dolgočasni? Ne. To bi bilo noro zaključiti. Njihova ustvarjalnost živi drugje – v tem, kar ustvarjajo. In to je več kot dovolj.