Porast kožne dismorfije in kako sem sprejela svojo "nepopolno" kožo

Še nedolgo nazaj sem, kot vsaka ženska, obsedena z zdravjem (no, lepoto) svoje kože, patološko zoomirala svoj obraz v kozmetičnem ogledalu, vse zato, da bi kontrolirala vsako “nepravilnost” svoje polti. Iskala sem nepopolnosti z natančnostjo Regine George, ko zaznava napake drugih ljudi in s predanostjo največjih vojaških generalov oblikovala strategijo, kako jih napasti in nevtralizirati. Ko bi se le lahko vrnila v tisti čas, saj sem po natančni analizi ugotovila, da, no, ne potrebujem nobene strategije, ker je moja polt povsem zadovoljiva.

Danes, le nekaj let kasneje, se težko pogledam v klasično ogledalo, kaj šele, da bi si kaj zoomirala. Na Zoom sestankih se čim bolj osredotočam na druge obraze, kajti če mi oči ujamejo mojega v pogled, izgubim tok misli, ko vidim, da se moji podočnjaki izdajalsko prebijajo skozi minimalno število slikovnih pik moje spletne kamere. Vidim le pore, gube, rdečico, povešen obraz, podočnjake… če naštejem le nekatere. Vse to je v nasprotju s tem, kar slišim od svojih kozmetičark, znancev, prijateljic in celo frenemiejev (Vem, kdo ste) – moj obraz je veliko boljši kot prejšnja leta. To mi ne bi smelo biti nič čudnega, že nekaj let se držim rutine nege kože, jem bolj zdravo, ne pijem, ne kadim, pijem več vode. Edina razlika med mojo percepcijo takrat in zdaj je ta, da sem zaradi službe veliko bolj potopljena v digitalni svet poln filtrov.

Photo: Andrej Lisakov

Že od vstopa v poslovni svet sem v medijih. Že leta sem kot urednica in kot bralka obkrožena s fotošopiranimi fotografijami zvezd in manekenk. Vendar name nikoli ni vplivalo na enak način. Nisem porabila toliko časa za gledanje teh obrazov in zavestno ali podzavestno sem vedela, da je umetno. Editoriali in zvezde. Danes v digitalnih sferah na videz “navadni” ljudje prisegajo, da ne uporabljajo filtrov, da ne hodiljo na botoks, da ne hodijo na tretmaje. Mladost in nepopolnost obraza dolgujejo genom in pitju ohrovtovih in špinačnih smutijev, treh žlic limone v topli vodi ter vsako jutro in večer trepljanju obraza z mehkobo metuljevih kril. Prepričujejo me, da je misel, kjer gre za preprosto bližnjico, kot je filter, haterska, ideja, dejstvo da so šli pod nož ali injekcijo, pa je dovolj, da pomislim, da je vsak od njihovih sledilcev kupljen. TikTok prav tako skrbi, da je moja samozavest zravnana z zemljo. Ker so konec lanskega leta izdali nov beauty filter za katerim stoji AI, “Bold Glamour”, nikakor ne morem prepoznati in ločiti naravno lepe polti od filtra. Navsezadnje TikTok tudi brez vklopljenega filtra subtilno blura kožo vseh, da bi jo predstavil kot vizualno privlačnejšo za druge uporabnike. Mimogrede, v zadnjem času je tam obsedenost z videzom dosegla nov višek, prevzel jo je trend #beautyblindness. Uporabniki so spraševali popolne neznance, kaj bi morali spremeniti na sebi – ali si nanašajo preveč rdečila, so njihove gube ali pore preveč vidne, bi morali spremeniti barvo las, morda potrebujejo nove zobe ali pa narobe nanašajo osvetljevalec, torej overall vizualni vtis o njih ni tako popoln, kot bi lahko bil.

Kožna dismorfija je v porastu

Skratka, tehnologija je popolnoma popačila mojo predstavo, in očitno tudi predstavo omenjenih posameznikov, o tem, kako bi morala izgledati normalna lepa koža. Danes mi to pomeni, da je popolnoma brez por, popolnoma gladka, nadrealistično sijoča, kar je seveda nemogoče doseči. Tudi ob cenovno najugodnejših tretmajih in najdražji kozmetiki je kaj takega na voljo le redkim, ki jim je najpogosteje res genetsko usojeno, da hodijo med nami kot nekakšna višja vrsta. Samo poglejte komentarje pod Vogueovim videoposnetkom Kendall Jenner, ki deli svojo skincare rutino – komentarji se vrtijo okoli absolutnega šoka, da ima pore in mozolje. Ker z njenim denarjem…

Ko večina naših informacij o tem, kakšna je videti človeška koža, izvira iz fotografij in videoposnetkov, ki so bili večinoma predelani, urejeni, filtrirani, obdelani s facetuneom, fotošopirani in modificirani z vsemi drugimi možnimi digitalnimi spremembami, začnete svojo normalno kožo videti kot “nepopolno” in od tu prihajajo številne težave. Od normalne in zdrave kože pridemo do obsedenosti z nego kože, s katero si lahko včasih še bolj škodimo, do tesnobe v javnosti, skrivanja “pomanjkljivosti” in najhujšega – dolgoročnega vpliva na našo samozavest. Kožna dismorfija, obrazna dismorfija in telesna dismorfija gredo običajno z roko v roki.

Od družbenih omrežij do perception drifta

Najnovejša raziskava, objavljena marca v znanstveni reviji Frontiers na to temo pravi, da so pri 24,4 % anketirancev odkrili znake dismorfije, sorazmerno z povečanjem preživljanja časa na družbenih omrežjih. Tisti, ki so jim namenili od 4 do 7 ur, so imeli 29 % večjo verjetnost, da bodo imeli simptome, v primerjavi z 19 % tistih, ki so jim namenili do 1 uro na dan. Konec koncev, mislim, da mi teh številk ni treba znova naštevati, saj vsi vemo, da je nešteto raziskav potrdilo povezavo med uporabo družbenih omrežij in odhodom pod nož. Fenomen se lahko giblje od manjših sprememb do popolne telesne dismorfije, ki nas pahne v brezno operacij in zdravljenj, iz katerega izplavamo nič več podobni sami sebi, niti se ne zavedamo, da ljudem nismo privlačni in lepi, ampak samo – operirani. Ali pa preprosto maksimalno stanjšano denarnico, ki bi se za ta znesek lahko bolje imela na Siciliji.

Ta nperception drift kot se imenuje v tuji literaturi, nakazuje, da se v takšnih situacijah ne le ne spomnimo več, kako smo izgledali, ampak se začnemo tako osredotočati na spreminjanje konstitucije obraza ali urejanje kože, da človek preneha biti zavedajoč se skrajnosti, v kateri se je znašel. “Možgani se hitro navadijo na nov obraz, zato namesto da bi se zadovoljili z zadnjim ‘popravilom’, ta obraz postane osnova, zato se na njem začnejo opažati nove napake,” je pojasnila dermatologinja dr. Sabrina Fabi, ki je tudi zaznala in poimenovala ta pojav. Verjetno poznate nekaj teh ljudi, ki so jih operacije naredile neprepoznavne, pa se še vedno ne ustavijo. Psihoterapevtka Kimberlin Shepard to pojasnjuje s tem, da pretirano negativne misli o sebi pogosto vodijo v to izkrivljeno percepcijo, kjer naš um katastrofizira pomanjkljivosti in nas oddaljuje od realnosti. To je običajno pri estetskih posegih, kjer lahko nezadovoljstvo z eno napako sproži krog nenehnih želja po izboljšavah. Izkrivljeno zaznavanje izkrivlja našo samopodobo, zaradi česar se prej neopažene napake zdijo pomembne.

Žal ne moremo veliko spremeniti, lepotni filtri bodo gotovo še dolgo prisotni. Na srečo je resno stanje, kot je kožna dismorfija, izjemno redko, vendar mi ni všeč smer, v katero gremo. Prav tako vam ne predlagam, da ne bi smeli skrbeti za svojo kožo. Pravzaprav je to najmanj, kar si je zaslužila. Kar lahko naredimo je, da se ustavimo in se vprašamo, kaj pravzaprav pomeni “lepa in zdrava koža”, ali je to res ideal, ki ga najdemo SAMO v digitalnem svetu naših mobilnih telefonov? Kakšna je v resnici normalna koža ljudi okoli nas? In šele nato prilagodite svoje dojemanje, ga umaknite s te krivulje, temu primerno preglejte svojo rutino nege kože in se z zadovoljstvom poglejte v ogledalo po večnih besedah ​​Jima Morrisona, ki jih je populariziral Matthew McConaughey – alright, alright, alright.