Long read
Prejšnjo nedeljo je Vogue World 2025: Hollywood prevzel Paramount Studios v Los Angelesu in jih spremenil v spektakularno prizorišče, ki je v vsej svoji veličini proslavil večno ljubezen med modo in filmom. Na modni reviji so se združili kostumi, couture kreacije, oblačila po meri ter arhivski in sodobni kosi z modnih pist, ki so jih nosili modeli in zvezdniki. Med njimi so se, kot sprehajalci skozi filmsko zgodovino, pojavili legendarni liki – od Potepuha Charlieja Chaplina do neponovljive Audrey Hepburn kot Holly Golightly v Zajtrku pri Tiffanyju. Dogodek je bil razdeljen na sedem tematskih poglavij, od katerih je vsako predstavljalo en filmski žanr. Svetovno priznani in večkrat nagrajeni kostumografi, med njimi Colleen Atwood, Milena Canonero in Arianne Phillips, so imeli svoja poglavja, v katerih so njihovi kultni filmski kostumi oživeli ob kreacijah velikih modnih hiš, navdihnjenih z njihovim delom. Izvirni kostumi iz filmov Moulin Rouge! in The Great Gatsby, razkošni kostumi iz filmov Barry Lyndon in Marie Antoinette ter retro estetika svobodnih šestdesetih in sedemdesetih let v kostumih Once Upon a Time… in Hollywood so bili le nekateri filmski trenutki, ki so znova zasijali pod reflektorji Paramount Studiosa.
Vse to se je sijajno ujelo s koncem oktobra in Nočjo čarovnic, ko prav v kostumografiji iščemo navdih, da bi vsaj za eno noč „bili nekdo drug“. A „biti nekdo drug“ presega golo estetiko. Kostum, kot večplastno orodje filmske pripovedi, nam ponuja veliko več kot le „lepa“ ali nenavadna oblačila; odpira okno v značaj lika, za katerega je ustvarjen, v čas in prostor, v katerem živi, v njegove osebne preobrate in življenjske prelomnice, družbeni status in nešteto subtilnih plasti, skozi katere gradi zgodbo – ne da bi izrekel eno samo besedo. Filmska umetnost je prežeta s senzacionalnimi kostumi, katerih večplastnost in dovršenost v vsakem detajlu jemljeta dih. Da bi izvedeli, katere kostume v zgodovini filma smatrajo za najimpresivnejše, smo se pogovarjali z izpostavljenimi kostumografinjami iz regije, ki so z nami skozi svoje favorite delile širok razpon primerov. V nekaterih izmed njih morda najdete navdih, da tudi sami, to Noč čarovnic, počastite večno ljubezen med modo in filmom – in vsaj za eno noč postanete nekdo drug.
Dženisa Pecotić
Ana Karenjina (2012)
V hipu bi lahko naštela vsaj deset filmskih naslovov, v katerih me je kostumografija „povsem prevzela“. Najpogosteje so to filmi z zgodovinskimi temami, kjer prav kostumi igrajo pomembno vlogo v celostnem doživetju: Marie Antoinette, Orlando, Elizabeta I, The Favourite, Dangerous Liaisons… A meni se je morda najbolj vtisnil v spomin film Ana Karenina s Keiro Knightley v glavni vlogi iz leta 2012. Kostumografinja Jacqueline Durran je osvojila oskarja za resnično impresivno delo pri tem filmu. Kaj pa je tisto, kar je mene tako očaralo, da se živahno spominjam mnogih prizorov do najmanjše podrobnosti? Režiser Joe Wright je celotno dogajanje v interierjih postavil v Marijino gledališče v Sankt Peterburgu (za ta namen je bil set zgrajen v londonskih studiih Shepperton). Kot gledališka kostumografinja sem bila navdušena… Začutila sem tiste tako prepoznavne, edinstvene vonje in atmosfero vsakega kotička vseh gledališč, v katerih sem leta delala. Še posebej vonj kostumov, spravljenih po garderobah pred vsako predstavo – tako kot pri baletni Ani Karenini, ki sem jo ustvarila z Dinkom Bogdanićem v reški HNK Ivan Pl. Zajc leta 2008.
Jacqueline je znova blestela s svojim brezhibnim poznavanjem zgodovine oblačenja (dogajanje zgodbe je postavljeno v drugo polovico 19. stoletja, v čas carske Rusije) in z izjemno subtilnimi, prefinjenimi ter sodobno izbranimi odmiki od izvirnika – z izbiro barv, materialov, krojev, nakita in drugega dodatnega okrasja. Vsi kostumi v tem filmu, ki jih je nosila Keira, so dihali z njo, bili so ji opora v vsakem kadru – in to je, rekla bi, sanje vsakega kostumografa. Da kostum živi s svojo nosilko in zanjo. Brez površnih pretencioznosti in pasti, da bi bil sam sebi namen.
Jovana Gospavić
Zame kostum nikoli ni zgolj oblačilo ali moda na zaslonu. Je eno temeljnih sredstev pripovedovanja: oblika emocije, identitete in notranjega sveta likov.
Bram Stoker’s Dracula (1992)
Kostumi v Drakuli Francisa Forda Coppole, delo genialne Eiko Ishioke, predstavljajo vizualno ekstravaganco, ki združuje neogotiko, izmišljeno viktorijansko obdobje, erotiko in secesijsko estetiko. Njena inspiracija s Klimtom in Mucho se prepozna v bogatih ornamentih, v linijah, ki sledijo telesu kot zlate poteze na platnu, v spoju svetlobe in teme. Posebej izstopa zadnje prikazovanje grofa Drakule – trenutek, ko se Vlad Cepeš in Drakula združita v svoje končno duhovno in telesno preoblikovanje. Kaftan oziroma tunika iz zlate tkanine z abstraktnimi vzorci in teksturo, podobno mozaiku, deluje kot utelešenje tkanine iz Klimtovega Poljuba – ljubezen in smrt združeni v ornamentu. To je trenutek, ko kostum preneha biti dekoracija in postane vizualna metafora odrešenja, ljubezni in nesmrtnosti.
Courtesy of American Zoetrope
Barbarella (1968)
Barbarella predstavlja popolno nasprotje. Futurizem šestdesetih, obarvan s plastiko, lateksom in kovinskimi odtenki, a z odmerkom naivne erotike in pop estetike. Kostume sta ustvarila Paco Rabanne in Jacques Fonteray, dvojec, ki je združil modno avantgardo in filmsko fantazijo v edinstven vizualni svet. Še posebej cenim način, kako ti kostumi hkrati parodirajo in slavijo pojem ženskega telesa v znanstvenofantastičnem žanru. Kostumi so igrivi, duhoviti in namenoma pretirani, z odmerkom ironije, ki jih dela brezčasno relevantne.
Barbarella, 1968. (Photo by Archive Photos/Getty Images)
Black Mirror (2011 -)
Potem pa pridemo do Black Mirrorja, kjer o „kostumih“ skorajda ne razmišljamo. Prav v tem se skriva genialnost sodobnega oblikovanja – ko oblačila postanejo neopažena, a vendar odločilna pri definiranju sveta vsake epizode. V San Junipero ali Nosediveu, denimo, način, kako liki izgledajo, razkriva kompleksne zgodbe o družbi, tehnologiji in identiteti, brez ene same izrečene besede. To je kostum, ki ni videti kot kostum, a deluje na več ravneh – estetski, narativni in simbolni.
Black Mirror, LAURIE SPARHAM/NETFLIX
Sodobni kostumi vseeno pogosto ostanejo spregledani, še posebej, kadar niso razkošne modne kreacije. A njihova moč ni v spektaklu, temveč v resnici, ki jo razkrivajo, tudi kadar ne prejmejo priznanja, ki si ga zaslužijo. Morda je prav zato najtežje verodostojno prikazati sodobni kostum – takrat je občinstvo največji kritik resnice. Ko gledalca ne odvrača več forma, temveč v zgodbi prepozna sebe ali svoje bližnje, kostum postane neviden, a resničen in dokumentaren.
Željka Franulović
Ko razmišljam o filmskih kostumih, ki so me oblikovali, izbiram tiste, ki niso razkošni, temveč tiste, ki skozi preprostost razkrivajo globino lika in časa. Dva takšna, čeprav na videz nasprotna, sta me od nekdaj spominjala na to, zakaj imam rada film. Potepuh Charlieja Chaplina in robot Marija iz Metropolisa.
The Tramp (1915)
Chaplinov Potepuh je morda najpreprosteje oblečen lik v zgodovini filma, a njegov kostum pove več kot kateri koli dialog. Posebnost mu daje dejstvo, da ga je Chaplin sam zasnoval – s kombinacijo prevelikih hlač, pretesnega suknjiča, bowler klobuka in palice, ki skupaj tvorijo popolno neskladno, a prepoznavno podobo. Ta kostum združuje eleganco in revščino, humor in žalost – in prav v tem kontrastu leži njegova moč. Potepuh je postal univerzalni simbol dostojanstva in topline.
Charlie Chaplin ‘The Tramp’, 1915. (Photo by Hulton Archive/Getty Images)
Metropolis (1927)
Po drugi strani pa Metropolis prinaša prvo vizijo prihodnosti na filmu. Kovinski oklep robota Marije, ki ga je oblikovala Aenne Willkomm, je bil tehnični in estetski čudež. Spoj mehanike in čutnosti ga je naredil za enega najvplivnejših kostumov vseh časov. Njegov vizualni jezik je kasneje oživila Madonna v sodelovanju z legendarnim modnim oblikovalcem Jeanom Paulom Gaultierjem na svoji turneji Blond Ambition leta 1990, sled tega dizajna pa je prepoznavna tudi v kolekcijah številnih drugih svetovnih oblikovalcev.
V omenjenih dveh stvaritvah je mogoče videti vse, kar filmski kostum lahko je: most med človekom in idejo, med resničnostjo in tistim, kar sanjamo.
Tea Bašić Erceg
Dracula (1992) i The Fall (2006)
Ko gre za izbor najbolj izrazitih kostumografskih filmskih rešitev – še posebej, če pri tem omenimo tudi Noč čarovnic – moj izbor brez dvoma pade na Draculo Francisa Forda Coppole in The Fall Tarsema Singha, filme, pod katere se podpisuje japonska umetnica Eiko Ishioka. Njeni kostumi niso zgolj oblačila; so drzno nadrealni artefakti, ki združujejo orientalsko kulturo in zahodno estetiko ter ustvarjajo povsem nov, teatraličen univerzum. Kot nekdo, katerega primarno področje delovanja je gledališče, še posebej cenim to teatralnost in scensko energijo njenih filmskih kostumov, ki bi brez težav lahko delovali na katerem koli odru. Njihova poetičnost in simbolika sta povsem razvidni.
Suna Kažić
Vsak dan ta seznam izgleda drugače. Ob vsakem prebujanju se resetira in pojavijo se neki novi trije filmi. Vse je odvisno od razpoloženja, letnega časa ali zadnjega filma, ki sem ga gledala. Danes seznam izgleda takole:
Bram Stoker’s Dracula (1992)
Obstaja izraz „over the top“ – ko je nekaj preveč. Eiko Ishioka ta izraz preseže in mu da povsem nov pomen. Njeno delo je hkrati opera in skulptura, pretiravanje, ki postane poezija.
In the Mood for Love (2000)
Vsaka obleka Maggie Cheung ima svoj ritem, glasbo in tišino. Občutek, da William Chang stoji za kostumi, scenografijo in montažo, prežema film na poseben način. Kostum tu deluje kot snov, ki junaka hkrati povezuje in ločuje, materializira njegovo emocijo in njegovo zadržanost.
Wild at Heart (1990)
To je film s kultnim kostumom, katerega vrednost se kaže v drznih trkih elementov – nekaterih povsem običajnih in nekaterih ekstravagantnih. Prav ta kombinacija priča o pogumu kostuma, ki je preživel sam film. Kot da ta vizualni svet obstaja nekje zase, v vzporednem univerzumu, nekje med kičem in poezijo, med sanjami in resničnostjo. „This whole world’s wild at heart and weird on top.“
Nadja Bedjanič
Poletje v školjki (1985)
Kultni mladinski slovenski film Poletje v školjki iz osemdesetih let je postal prava mladinska modna ikona svojega časa. Številni najstniki tistega časa, vključno z mano, smo posnemali sproščen, poletni stil, glavnih junakov, Kaje in Davida.
The Royal Tenenbaums (2001)
Zelo blizu mi je “andersenovski” stil, kjer so kostumi močen del vizualne pripovedi. Barvna paleta je premišljena in usklajena z rekviziti ter scenografijo, kar ustvari močan vizualni vtis. Kostumi so zanimiva in nevsakdanja mešanica športnih oblačil in elegantnih dizajnerskih kosov, vse skupaj pa je začinjeno z retro detajli.
Povezano: Če imate radi estetiko Wesa Andersona, bodo ti umetniki vaša naslednja obsedenost
Marie Antoinette (2006)
Kostumi v tem filmu so veliko več kot le zgodovinska oblačila, so ključni del zgodbe, simbolike in razpoloženja. Vsaka obleka deluje kot umetniško delo in pomaga ustvariti sanjski svet zgodovinskega obdobja. Kostumografinja je mojstrsko združila avtentičnost 18. stoletja z modernim občutkom za modo.
Naslovna fotografija: Wild at Heart (Photo by Acey Harper/Getty Images)
VOGUE RECOMMENDS
