Heavy metal, tattoo art in komponiranje, vse strasti Konstantina Kokourova

Eni mojih najljubših pogovorov z umetniki so zagotovo tisti, po katerih odidem polna vtisov, z nekim novim znanjem, izkušnjami in ko začutim in odnesem atmosfero prostora te osebe, tokrat in zvoka, s seboj. Dogovorila sva se za pogovor v njegovi hiši, na vrhu hriba, malo pred Zagrebom, v Hrvaškem Zagorju. Nekaj ​​sogovornikov, s katerimi sem se doslej pogovarjala, je svoj dom našlo v Hrvaškem Zagorju. Zagreb, Split, Reka, Dubrovnik, večja mesta so kraji, kjer se jih večina ustali. In če govorimo o ruralnih predelih Hrvaške, so Istra in otoki kraj, kjer svoj mir najdejo ustvarjalci in umetniki. Toda Konstantin Kokourov ni umetnik, kakršnega smo “vajeni”, vsaj ne glasbenik, ki sem ga “pričakovala”. Konstantin je kot strasten oboževalec heavy metala odraščal ob kultnih zasedbah, kot so Pantera, Death in Dragon Force, pod vplivom heavy metala in hard rocka pa je že pri dvanajstih letih začel skladati klasike – ekspresivne, dinamične in izjemno melodične skladbe za klavir in orkester. Zanimalo me je, koliko je njegov okus začrtan v tem, kar ustvarja? Torej, to je refleksija. – pojasnjuje Konstantin. – Seveda ne gre za to, da bi namerno želel, da zveni ali izgleda kot rock, metal ali klavirska glasba, a vseeno se moj okus seveda odraža v glasbi. In ja, kar se žanra tiče, kako naj rečem, preprosto nočem igrati znotraj žanra, ker ko igraš v žanru, pomeni, da imaš neke postavljene meje. A po drugi strani ne morem reči, da je moja glasba klasična. Je klasika v tradicionalnem smislu, ne morem pa reči, da je to neka nova klasična glasba, da spada v neko specifično zvrst, s tem se ne obremenjujem. Glasba, ki jo ustvarjam, je klasična z mojim prepoznavnim stilom, tradicionalna z elementi heavy metala in rocka, kar jo dela drugačno.

Poslušajoč njegovo glasbo, ki sem jo doživela kot zapleteno zmes elementov, se v njej se sliši tudi to, kar Konstantin ljubi, njegov okus, čeprav ni določena z njim. Glede na to, da Konstantin nima formalne izobrazbe iz kompozicije, me je zanimalo, kako mu je uspelo v svojo glasbo vključiti in povezati toliko elementov? Ali jih sliši in čuti ali si zapisuje zapiske in dela skice … ali kaj podobnega? Ja, nimam nobene, recimo temu, glasbene izobrazbe, razen tega, da sem imel deset let zasebne ure pri učiteljici. Začel sem, ko sem bil čisto mlad, ampak ponavadi smo samo igrali skladbe, nisem se učil recimo solfeggia ali podobnih stvari. Naučil sem se igrati, tehnike, a učenje not mi je bilo dolgočasno, zato sem se osredotočal le na glasbo. Včasih mi je žal, da nimam formalne izobrazbe, glasbene izobrazbe, končanega konservatorija, ker bi potem hitreje pisal material, po drugi strani pa mi je veliko glasbenikov potrdilo, da ko po takšni izobrazbi ustvarjaš, pogosto ustvarjaš znotraj meja. Jaz igram, kot slišim.

Prvi album je izdal pri 27 letih, kar se mi zdi precej zgodaj za klasično delo. Iskreno povedano, komade sem začel pisati že prej, okoli dvajsetega leta. Takrat se nisem osredotočal le na glasbo, na ustvarjanje, takrat sem veliko igral, in ko sem v sedmih letih nabral dovolj materiala za album, sem ga izdal. Sem pa veliko bolj zadovoljen z drugim albumom. Prvi album ima težke kompozicije, je bolj “epski”, drugi album pa imam raje, mi je bolj všeč. Drugi album vsebuje predvsem skladbe za klavir.

Konstantin kaže tudi stilsko naklonjenost s svojo podobo, vizualnim vtisom, videzom, zato nisem bila presenečena, ko sem prebrala, da je na prvem albumu, posnetem v studiu Teldex v Berlinu, sodeloval s Tobiasom Lehmannom, ki je delal z naročniki, kot sta Rammstein ali Roger Waters in je dobitnik grammyja. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Če sem iskren, res nisem vedel, da bom delal z njim, dokler nisem prišel v Nemčijo, saj sem delal z drugim strokovnjakom, on je vodil moj projekt, tako da ko sem prišel v Nemčijo in ga spoznal, sem ga šele spoznal in izvedel kdo je in kaj je za tem.

Glede krajev, kjer vse je igral, pa me je zanimalo, ali je imel kakšne želje, preference, kje je želel igrati, izvajati svoje komade? Ali so to prizorišča, kot so velike dvorane ali stadioni, ali ima raje manjša, bolj intimna prizorišča za tako močno glasbo? Na kakšnem prizorišču se počuti najbolj sproščeno? Ko sem poslušala njegovo glasbo, sem si lahko zlahka predstavljala, da jo poslušam v veliki dvorani z obsežno publiko in veliko energije. Vendar pa sem od partnerja poslušalca izvedela, da bi se veliko udobneje počutil, če bi te epske zvoke poslušal v majhnem gledališču, na primer, z največ 200 sedišči, in bila sem nekoliko presenečena nad tem različnim vtisom. Če sem iskren, mi ustreza velika, lepa dvorana in veliko ljudi na koncertu, vendar moraš biti precej priljubljen, da napolniš ta prostor z ljudmi. Vedno je bolje igrati v kakšnem lepem prostoru, ki daje dodatno vzdušje. Osebno mi je res vseeno, kje bomo igrali ali organizirali koncert, saj sem oblikoval oder in scenografijo, ki ju bom skupaj s svojo ekipo postavil samostojno. Ustvarili bomo vzdušje, ki ne zagotavlja samo močnega zvoka, temveč tudi vizualno izkušnjo. Ne glede na prostor, ga bomo preuredili v popotovanje za vse čute in občutke.

Precej pomembna je vizualna predstavitev njegovih del, albumov. Medtem ko Notes, njegov debitantski album, zaznamujejo naravni motivi iz Sibirije, je vizualija Basilice, njegovega drugega albuma, izvedena v specifičnem slogu, kot da se neogotika sreča z mračnim barokom. Je to Konstantinova prednost ali misli, da njegova glasba videti tako? Oh, to je pač moj okus, stil, idejo za naslovnico “Bazilice” sem dal sam, tako da nihče drug ni sodeloval. Kar se tiče risb in grafik, jih seveda nisem naslikal sam, ampak je bilo vse narejeno po mojih natančnih navodilih. Vizualna predstavitev je za Konstantina zelo pomembna, vse do zadnje podrobnosti. Vključen je celo v oblikovanje odra, scenografijo. Popolnoma sem vpleten v vse. Samo moje sodelovanje je odvisno od ene stvari; da to ne bo vplivalo na moj proces pisanja glasbe. Vključen bom v vse vidike svoje glasbe, vključno z nastopom, organizacijo koncerta in vsemi drugimi povezanimi stvarmi, dokler ne bom povsem prepričan, da lahko moja ekipa izpelje celoten proces po mojih zamislih, na visoki ravni in brez moje pomoči.

Kaj bo občinstvo videlo in slišalo na novem koncertu in turneji? Napisal sem program koncerta. Sestavljen bo iz recimo 12 ali 14 skladb, največ 14, trajal bo približno uro in 40 minut z govori in vsem med skladbami, mislim, da je to čisto dovolj za koncert. Ja, kar zadeva luč, scenografijo, vzdušje, vse je načrtovano, zdaj moramo še “samo” izpeljati. Ta »samo« v njegovem prejšnjem stavku je res marsikomu zvenel kot nekaj velikega in nepremostljivega, a tveganja, veliki koraki, spremembe, Konstantinu življenje ni tuje. Pred desetimi leti se je namreč iz Sibirije preselil v Zagreb. Za mnoge je to velik korak. Priznajmo si, da je, a Konstantin se zaradi tega ne obremenjuje. Sprejema spremembe kot normalen del življenjske poti. Toda nekatere stvari so zanj stalnica. Kot talisman. Na prsih ponosno nosi veliko tetovažo Babe Yage. Misli, da mu prinaša srečo. Je velik ljubitelj tatujev, ki so tudi njegov izraz. Nagiba se k mistiki, legendam in mitom slovanske mitologije. Več kot polovica njegovih skladb je napisanih tako, da se v njih prepoznajo zgodbe o določenih legendah, mitih, bajeslovnih bitjih itd.

Kmalu bomo lahko poslušali njegove »uglasbene zgodbe«, Konstantin trenutno pripravlja mini album klavirskih skladb za trio, ki ga namerava septembra napovedati z novim singlom, nato pa bodo izdali celoten album. Trenutno se ukvarja s pripravo samostojnega koncerta, ki bo tudi uvod v evropsko turnejo, hkrati pa ustvarja tudi skladbe za novi album. Lahko bi samo dodala, ker verjamem, da bi on to rekel. In v resnici gre za velike stvari, ki jih bomo na srečo kmalu imeli priložnost, ne samo poslušati, ampak tudi doživeti.

Photo: Vana Katančić