Morda najbolj iskren romantični roman, kar smo jih brali, je zadnja knjiga Marka Tomaša

Marka Tomaša sem spoznala skozi papir in tiskano besedo kot pesnika. Pesnik nihilizma, tistega aktivnega. Njegov prostor poezije je prostor obračuna, ironije banalnosti in nesmiselnosti, nečimrnosti sedanjosti. Protagonist(i) njegove poezije se skuša(jo) razložiti svetu, družbi, v kateri živi(jo) in v kateri poskuša(jo) ustvariti boljši, lepši svet.

»Knjiga za Majo« je roman. Ko sem vzela knjigo v roke in jo začela brati, mi je bilo težko razumeti, da berem – roman. Ker besede, stavke, vse, kar je tukaj povedal Tomaš, protagonist, ker tukaj tudi poslušamo, beremo njega, berem kot njegovo – poezijo. Nemogoče se je znebiti tega liričnega vtisa.

Tomaševi stavki so že od vsega začetka neposredni, goli, »udarjajo v trebuh«. Pri njem ni preračunavanja, kalkulacije, skrivanja, sramu. “It is what it is.” Marko Tomaš je iskren in neposreden pesnik, pisatelj. In čeprav roman “Knjiga za Majo” berem kot njegovo poezijo, čeprav sem popolnoma pod tem liričnim vtisom, se ne morem znebiti občutka, da je avtofikcija “njegova” zvrst. Tako v pesmih kot v romanu. V delu avtofikcije avtor modificira, spreminja detajle in like, uporablja izmišljene situacije, namišljene scenarije in like iz resničnega življenja, vse samo zato, da bi se podal v iskanje – samega sebe. Stvari so urejene tako, da pisateljevo delo postane samo dopolnitev njegove osebe.

“Knjiga za Majo” je avtofiktivna proza, romantična proza, eksistencialistična proza, roman v fragmentih … . Ta knjiga je marsikaj, a kot vse njegove prejšnje knjige je predvsem “Tomaševska” knjiga. Tomaš tukaj pojasnjuje svojo osebnost ali pa se vsaj trudi, poskuša, ne glede na to, koliko “pleše” med nasprotji. Toda to poglavje se konča s stavki, ki ne bi mogli biti bolj resnični. Ne le za Tomaša, za vse nas in v tem je njegova pesniška moč, tu ga (če ga berete prvič) spoznavamo: »Ni problem pijanost, problem je streznitev.” Prav o tej celotni prepleteni poti med pijanostjo in treznostjo, resničnim in metaforičnim, berem(o) v tej knjigi.

Knjiga je razdeljena na fragmente. Vsak fragment deluje kot posebna, celo lirična celota. Nekatere sem prebrala večkrat. Nekatere večkrat, druge manj, dokler ne preidem na naslednji fragment, na naslednjo celoto. Skozi roman nas Tomaš popelje skozi svojo družino, skozi svoje prijatelje, skozi svoja čustva in stanja ter morda najpomembnejše – skozi ljubezen. Brez kakršnekoli patetike in pretencioznosti. Brez najmanjšega jamranja, a s toliko čustev, s toliko velikih čustev, da te ob branju oklofutajo, nato pa jih preberete še enkrat: “Nekje sem prebral, da mora vsaka mojstrovina vsebovati določeno mero absurda. V njenem življenju, sem to jaz.”

Berite roman “Knjiga za Majo”. Našli se boste. Morali boste.