Končno lahko pokukamo v vzdušje znane pariške restavracije, ki so jo obiskovali Leonardo DiCaprio, Kate Moss in Yves Saint Laurent

V Parizu obstajajo kraji, ki se zdijo obsijani z zlatim leskom, in več kot trideset let je bil eden takšnih Davé. Na Rue de Richelieu je ta kitajska restavracija postala nekakšen nočni salon mesta, skrivališče slavnih in umetniške elite, kraj, kjer je bila hrana sočna, govorice pa vroče. Restavracijo je leta 1982 odprl Tai “Davé” Cheung. Bil je prostor brez jedilnega lista, z razkošnimi zavesami in akvarijem, ki je sobo delil na dva dela. Kmalu je privabila umetnike, oblikovalce in različne nenavadne ljudi, čeprav je na vratih skoraj vedno visel napis “COMPLET”. Med tistimi, ki so tam preživljali večere, so bili Helmut in June Newton, Grace Coddington, Francis Ford Coppola, Allen Ginsberg, Yves Saint Laurent, Alexander McQueen in Kate Moss, pa tudi Sofia Coppola in Kirsten Dunst (s cigaretami v rokah), dvojčka Olsen, Linda Evangelista in Kyle MacLachlan.

Gostje so jedli vietnamske spomladanske zavitke z nước chấm omako, rebrca, pekinško raco, kozice s soljo in poprom ter sveže narezani mango. “Američani in Anglosasi so oboževali rebrca,” pravi Cheung. Bil je pripravljen ustreči tudi najbolj nenavadnim zahtevam, na primer takrat, ko je legendarni producent Jean-Pierre Rassam prišel s svojim kuharjem in svojo hrano. “Večerjati bi morali doma, a so si premislili.” “Niso hoteli vreči hrane stran … to me je nasmejalo,” pravi Cheung. “Prinesel sem krožnike in pogrel vse, kar so prinesli.” Pridružil sem se jim pri tej ideji.”

Photo: Davé, courtesy of IDEA

A Night at Davé, nova knjiga založniške hiše IDEA, poskuša ohraniti duh tega posebnega kraja, ki se je februarja 2018 tiho zaprl. Urednika Charles Morin in Boris Bergmann sta skupaj s Cheungom zbrala na stotine njegovih polaroidnih fotografij, od tistih z Madonno in Loujem Reedom do Rei Kawakubo in Johna Travolte, skupaj s pismi, risbami in sporočili, ki so jih gostje pustili skozi leta. Coppola, ki je kot otrok pogosto zahajala v restavracijo, je napisala predgovor, francoski pisatelj Jean-Jacques Schuhl pa epilog, odlomek iz njegovega kultnega romana Entrée des Fantômes, prvič preveden v angleščino.

Cheung ni bil fotograf po poklicu, temveč po instinktu. “Andy Warhol in njegove polaroidne fotografije so bile moj največji navdih,” je povedal za Vogue. “V zgodnjih osemdesetih so se vsi ukvarjali s tem. Pa sem se tudi jaz priključil.” Njegova prva fotografija, testna fotografija, ki jo je posnela njegova sestra, z mačko v kadru, je končala na naslovnici knjige. Med prvimi gosti, ki jih je fotografiral, so bili Brion Gysin, Jean-Marie Rouart, družina Coppola, Newtonovi in ​​Aurore Clément. “Imel sem srečo, največji ustvarjalci mojega časa so bili redni obiskovalci.”

Foto: Davé, z dovoljenjem IDEA

Fotografirati pri Cheungu je pomenilo vstopiti v njegov svet, spontano, intimno, brez poziranja. “Rad sem ustvarjalce, oblikovalce, vizualne umetnike, glasbenike, pisatelje, ker so delili svoje misli,” pravi. “Naučili so me, da je vse povezano. Literatura ti pomaga razumeti slikarstvo, slike se pojavljajo v filmih. Njihove svetove sem odkrival v živo.” Morin in Bergmann, ki sta Cheunga spoznala v restavraciji okoli leta 2010, sta že dolgo razmišljala o tem, kako bi njegove arhive spremenila v knjigo. “Spraševala sva se: Kako vvse to? [Davé je bil] mesto srečanja, prehoda, svobode. Takšna mesta danes skoraj izginjajo,” pravi Morin.

“Spominjal je na Cronenbergov eXistenZ, ta nenavadn, nočna energija, šibka svetloba. Kot neko vmesno območje, kjer je vse mogoče,” dodaja Bergmann. Urejanje gradiva je bilo zamudno delo. “Želeli smo, da ostanejo le najlepše fotografije, tiste, ki prenašajo duha mesta, mesta, kjer so bili ljudje sproščeni, svobodni, sami,” pravi Cheung. In kot dodaja Bergmann, tiste, “ki pripovedujejo zgodbo”. Poskušali so ujeti “vsa obdobja, vse ljudi, vse energije”. Cheung jim je dal popolno svobodo. “Popolnoma nam je zaupal.”

Photo: Davé, courtesy of IDEA

Med polaroidi so majhni delčki izginulega sveta, skice Jean-Paula Gaultierja, risbe Keitha Haringa, Leonarda DiCaprija in Georgea Conda, razglednice Helmuta Newtona in Guya Bourdina, kratko sporočilo Henrija Cartier-Bressona. “Obožujem Haringove razglednice,” pravi Cheung. “Še posebej tisto iz leta ’88.” (Morin in Bergmann pravita, da je ostalo materiala še za drugi zvezek.)

Za Cheunga je bila vrnitev v arhiv veselje. “Nisem občutil žalosti ali obžalovanja,” pravi. “Vse kar sem spet videl, me je razveselilo.” Kljub temu se tisti Pariz, ki je nekoč živel za njegovimi rdečimi lakiranimi vrati, zdaj zdi daleč stran. “Konec je. Mobilni telefoni so spremenili vse. Ne moreš več ponuditi skritega prostora, zaščitenega pred očmi.”

Photo: Davé, courtesy of IDEA

Danes Cheung najraje zahaja v klasične pariške pivnice, kot sta Bofinger in La Coupole, medtem ko imajo njegovi prijatelji svoje stare naslove, Chez Georges ali La Closerie des Lilas. Pariz ima še vedno svoj ritem in energijo, a Noč v Davéju opomni na čas, ko je bilo mogoče ustvarjalno dušo mesta čutiti v eni ozki jedilnici, kjer so se prijateljstvo, hrana in umetnost prepletali brez meja, noč pa se je zdela neskončna, ob spomladanskih zavitkih ali skrivnostih, ki so ostali v tej sobi.