Nova knjiga razkriva skrite zgodbe za več ikoničnimi glasbenimi videospoti

Delo režiserja Jonathana Glazerja lahko odkrijete na več načinov. Morda vas je osvojila temačna komedija njegovega debitantskegafilma Sexy Beast ali pa senzualna, skoraj nadnaravna lepota njegove vrnitve po skoraj desetletju, filma Under the Skin iz leta 2013. Morda je bil to The Zone of Interest, njegova ganljiva mojstrovina, postavljena v Auschwitz, ali močan, široko hvaljen govor, ki ga je imel ob prejemu oskarja za ta film, v katerem je obsodil vojno v Gazi.

Za pisateljico in urednico Claire Marie Healy je največji vtis pustil film Birth – srhljiva, psihološko nabita zgodba, v kateri Nicole Kidman igra bogato Newyorčanko, ki začne razmerje z desetletnim fantom, prepričana, da je reinkarnacija njenega pokojnega moža. “To je eden mojih najljubših filmov, zato mi je bilo boleče, da ga nisem mogla vključiti v knjigo,” pravi Healy.

Knjiga, o kateri govori, z naslovom Short Form: 40 Years of Music Videos, Ads, and the Art of Moving Images, je pravkar izšla pri založbi Mack. A kot Healy pokaže skozi 320 bogato ilustriranih strani, se številne Glazerjeve najmočnejše izjave ne nahajajo v njegovih celovečernih filmih, temveč v njegovi dolgi karieri ustvarjalca glasbenih videospotov in oglasov, ki premikajo meje te forme. Pod okriljem londonske produkcijske hiše Academy Films – kjer delujejo tudi drugi režiserji, kot so Walter Stern, Kim Gehrig in Peter Cattaneo, ki so prav tako predstavljeni v knjigi – je Glazer režiral številne ikonične videopospote za izvajalce, kot so Jamiroquai, Radiohead in Massive Attack, pa tudi nepozabne oglase za blagovne znamke, od Barclays Bank do Alexandra McQueena.

Ob 40. obletnici. obletnici produkcijske hiše Academy Films se je Claire Marie Healy odločila raziskati nekaj najpomembnejših in prelomnih trenutkov v njeni zgodovini ter preučiti, kako so ti kratki formati vplivali na vizualno kulturo in film na splošno. “To je neverjeten arhiv projektov in knjiga bi zlahka lahko bila kronološki pregled dela Academy Films skozi leta,” pravi Healy. “Toda tisto, kar je postalo resnično vznemirljivo, je bilo raziskovanje umetnosti, ki izhaja iz preizkušanja meja in ugotavljanja, kako daleč lahko gre ta oblika.

Produkcijsko hišo Academy Films je leta 1985 ustanovila vizionarska Lizie Gower, ki je že od samega začetka izstopala po tem, da je pod eno streho združevala umetniške in komercialne projekte, pri čemer ni želela delati razlike med njimi. Prav ta odprtost, pa tudi sposobnost podjetja, da “neguje talente”, kot pravi Claire Marie Healy, je prispevala k ustvarjanju tesno povezane ustvarjalne skupnosti. “Eden najzanimivejših delov dela na knjigi je bil vpogled v to, da je resnično potrebna cela ‘vas’ za snemanje filma,” pravi Healy in še posebej izpostavlja storyboard umetnika Adriana Marlerja, čigar delo si lahko ogledate v delu knjige, posvečenem Glazerjevi nepozabni reklami za Stella Artois iz poznih devetdesetih, v kateri so na drsalkah nastopili duhovniki. Knjiga ponuja tudi nov način razmišljanja o hierarhijah v filmski industriji – o ideji, da režiserji začnejo s kratkimi filmi in glasbenimi videospoti ter nato “napredujejo” k celovečernim filmom, kot da so oni sami s tem bolj vredni. “Mislim, da je ta knjiga nekakšen odgovor na to idejo,” pravi Healy. “Med delom mi je Jon rekel nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin: ‘Da, morda so to projekti za blagovne znamke ali glasbenike, ampak še vedno so to moji filmi.’ On jih resnično vidi, kot svoje filme. In mislim, da je ta pristop jasno prepoznaven pri mnogih režiserjeh, predstavljenih v knjigi.”

Predvsem pa si Claire Marie Healy in ekipa pri Academy Films želijo, da bi knjiga Short Form navdihnila novo generacijo mladih režiserjev ter da bi služila kot nekakšen priročnik za vse, ki želijo ustvarjati v tem duhu. “Občinstvo, ki smo ga imeli v mislih, niso le tisti, ki so bili takrat del te scene, ampak vsi današnji ustvarjalci, ki poskušajo ustvarjati v sodobnih gospodarskih okoliščinah. Mislim, da ta knjiga vsebuje veliko pomembnih lekcij tudi zanje.” Glede na visoke ovire, s katerimi se danes soočajo mladi režiserji, knjiga prihaja ob zelo primernem času. “Kdo lahko danes ustvari čista umetniška dela in jih sam financira? Samo ljudje, ki so podedovali bogastvo,” ugotavlja Healy. “Knjiga govori tudi o obdobju, ko je bilo najemanje stanovanj v Londonu veliko bolj dostopno. Pogoji so bili povsem drugačni. Zdaj je vse težje in težje.” Morda bo Short Form spodbudila novo produkcijsko hišo, da začne razvijati lastne mlade talente – in kdo ve, morda bodo čez dvajset let tudi oni stali za na govorniškem odru v Los Angelesu in prejemali oskarja, tako kot Glazer.

V nadaljevanju Healy deli pet odlomkov iz knjige, ki prikazujejo vlogo avtorjev Academy Films pri ustvarjanju nekaterih najbolj ikoničnih glasbenih videospotov zadnjih desetletij.

“Doo Wop (That Thing),” Lauryn Hill, dir. Big T.V.

Videoposnetek, posnet v soseski Washington Heights na Manhattnu, se zdi preprost, razdeljen na dva dela, v katerem dve Lauryn Hills pojeta druga ob drugi na ulični zabavi, vsaka v svojem časovnem obdobju. Med prizori njenega nastopa se pojavljajo fotografije soseske v dokumentarnem slogu – objemajoči se pari, igrajoči se otroci, plešoči ljudje. Čeprav se danes zdi, kot da sta preteklost in sedanjost povezani in prepleteni brez kakršnega koli napora, režiserji odkrivajo, da je ta učinek zahteval veliko več tehničnega dela kot zgolj risanje zamegljene črte po sredini kadra. Claire Marie Healy, pisateljica in urednica.

“Virtual Insanity,” Jamiroquai, dir. Jonathan Glazer

Jonathan Glazer, Jamiroquai, Virtual Insanity (1996), from Short Form: 40 Years of Music Videos, Ads, and the Art of Moving Images, 2025, published by Mack Photo: Courtesy of Sony Music Entertainment UK Ltd., Academy Films, and Mack

Pri snemanju videa Virtual Insanity ni bila uporabljena nobena računalniška magija. Potem ko se je ocena produkcijske ekipe za hidravlični sistem izkazala za skoraj dvakrat višjo od načrtovanega proračuna, je morala Glazerjeva ekipa najti alternativno rešitev. Namesto da bi premaknili tla, kot so prvotno načrtovali, so se odločili premakniti sam set: stene so postavili na kolesa, ducat tehnikov na vsaki strani pa jih je premikalo v smer, ki bi jo med snemanjem zakričali. Pohištvo je bilo, odvisno od posnetka, pritrjeno ali odklopljeno, s čimer je bil dosežen enak učinek. Vse je bilo narejeno v enem dnevu koreografije in enem dnevu snemanja. Tla se pravzaprav niso nikoli premaknila. — Healy

“M3LL155X”, FKA Twigs, dir. FKA Twigs

Leta 2015 je FKA Twigs je predstavila enega najambicioznejših projektov svoje kariere, polnega drznih in včasih enigmatičnih stvaritev pop arta. M3LL155X predstavlja vrhunec dela britanske pevke, tekstopiske, plesalke, producentke in režiserke – čuten in pretresljiv kratki film, ki ga je režirala sama, katerega čustveni in konceptualni vložki so dobesedno na življenje ali smrt.

Navdihnjena z avtorji, kot so David Lynch, Jonathan Glazer in Lars von Trier, ter z izrazito žensko perspektivo v njihovih idejah o smrti in identiteti, Twigs v večdelnem glasbenem spotu sledi lastni nočni logiki in ustvarja vizijo nosečnosti in poroda, ki je hkrati klinično hladna in strašljivo blizu telesu. — Shaad D’Souza, pisatelj

“Bitter Sweet Symphony”, The Verve, dir. Walter Stern

Walter Stern, The Verve, Bittersweet Symphony (1997), from Short Form: 40 Years of Music Videos, Ads, and the Art of Moving Images, 2025, published by Mack Photo: Courtesy ofUniversal Music Operations Ltd., Academy Films, and Mack

Dokument o prvotnem duhu ulice Hoxton – ali vsaj eni od njenih zadnjih oblik, preden je podlegla valu gentrifikacije – obstaja na nepričakovanem mestu: v kultnem videospotu za pesem Bitter Sweet Symphony skupine The Verve. Spot, ki je bil posnet leta 1997 v režiji Walterja Sterna prikazuje frontmana skupine Richarda Ashcrofta, kako hodi po pločniku proti kameri, se ne ozira na mimoidoče in jih grobo odriva, na obrazu pa ima posmehljiv izraz samozavestnega upornika. Ta videoposot se zdi kot nočna mora o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se slavna oseba sprehajala po delavski ulici konec devetdesetih let. Zato hkrati deluje kot nekakšno ljubezensko pismo svetu, osvobojenemu blišča in glamurja novega denarja, ki ga ne zanima površinski sijaj londonske dobe “Cool Britannia”. — D’Souza

“Street Spirit (Fade Out)”, Radiohead, dir. Jonathan Glazer

Jonathan Glazer, Radiohead, Street Spirit (Fade Out) (1996), from Short Form: 40 Years of Music Videos, Ads, and the Art of Moving Images, 2025, published by Mack Photo: Courtesy of XL Recordings Ltd., Academy Films, and Mack

Jonathan Glazer, Radiohead, Street Spirit (Fade Out) (1996), from Short Form: 40 Years of Music Videos, Ads, and the Art of Moving Images, 2025, published by Mack Photo: Courtesy of XL Recordings Ltd., Academy Films, and Mack

Street Spirit (Fade Out) je bil eden prvih glasbenih videospotov, ki jih je produciral Academy, njegov uspeh pa je znatno dvignil ugled takrat novega oddelka za video produkcijo. Jonathan je posnetke oblikoval v počasnem posnetku, da bi ustvaril temačen, sanjski učinek. A med samim snemanjem se nič od tega ni zdelo temačno ali sanjavo – nasprotno, zdelo se je precej običajno, celo nekoliko smešno, kar je sprožilo nekaj ne ravno spodbudnih komentarjev prisotnih. Poleg tega pred tridesetimi leti ni bilo tehnologije, ki bi omogočala takojšen ogled posnetkov v počasnem posnetku. Jonathan je moral počakati do naslednjega dne, dokler ni videl razvitega filma, da bi sploh vedel, ali bo njegova ideja delovala. Celo sam je začel dvomiti. A bend je ves čas ostal mirna in jih podpiral, še posebej Thom Yorke, ki je pogumno sprejel svojega “notranjega kaskaderja”. — Nick Morris, producent

Vogue.com