Avtorica knjige Forgotten Architecture nas popelje v neverjetne arhitekturne zgradbe

Prvotno zasnovana kot Facebook skupina maja 2019 Forgotten Architecture je bil namenjen raziskovanju in prebujanju manj znane moderne arhitekture po vsem svetu. Ideja je bila preprosta – ponovno odkriti projekte manj znanih arhitektov in dela, ki so ostala v senci velikih mojstrov. Leta 2022 je knjiga Forgotten Architecture postala knjiga v omejeni izdaji za italijansko občinstvo. Letos je prišla dobra novica, da je knjiga na voljo v angleškem jeziku. Njena avtorica Bianca Felicori zadnje tri mesece potuje po Evropi in širi glas o tej zanimivi publikaciji.

Razkrila nam je, kako je Facebook skupina pravzaprav pripeljala do tako zanimive arhivske edicije. “Kot raziskovalko in akademko so me knjige vedno privlačile. Knjiga je popolno orodje, da pustimo pečat na izkušnji, zgodbi ali obdobju, ki smo ga preživeli. Ena mojih prvih referenc ob vpisu na Fakulteto za arhitekturo v Milanu je bil Germano Celant, ki je v drugi polovici 20. stoletja začeli pisati o novih umetniških gibanjih, rojenih po drugi svetovni vojni, kot so body art, land art, arte povera. Dejal je, da je knjiga v tistem obdobju postala del umetnine same zaradi kratkega življenja vseh teh novih zvrsti umetnosti, ki so bile pogosto minljive. Dokumentacija je bila torej prav tako pomembna kot umetnost sama. Vedno sem mislila, da je treba to idejo o knjigi kot umetniškem delu aplicirati na vseh področjih in to sem tudi storila. Virtualno izkušnjo sem spremenila v knjigo in se vrnila k pravemu tradicionalnemu orodju, da bi pustili fizično sled tega, kar smo počeli, medtem ko sem odkrivala nove načine za pripovedovanje zgodovine arhitekture prek družbenih medijev.”

Knjiga Forgotten Architecture prinaša zanimivo zbirko fotografskega gradiva, dokumentov in risb iz znanih strokovnih podjetij, ustanov in zasebnih arhivov – kot so Fornasetti, Gaetano Pesce, Nanda Vigo, Vitra. Efemerna arhitektura, bencinske črpalke, nočni klubi, igrišča, hiše, letovišča, pokopališča, cerkve, arhitektura v glasbenih videospotih … vse je našlo svoje mesto v tej dragoceni arhitekturni beležki. “To je bila zanimiva kolektivna izkušnja znotraj FB skupine Forgotten Architecture, kjer je lahko vsak uporabnik prosto delil projekte. Takrat je bil Facebook zelo priljubljen in ljudje so zelo uživali v medsebojni interakciji, zato je bila vsaka objava dobra priložnost za začetek in razpravo o tem, kaj bi se lahko štelo za pozabljeno ali ne. Bilo je zabavno, a tudi precej intenzivno. Da bi to izkušnjo predstavila na papirju, sem v opisu vsakega projekta, objavljenega v knjigi, navedla ime in priimek uporabnika, ki je to izkušnjo delil v FB skupini,” mi pravi Bianca, arhitektka, avtorica, kustosinja in doktorska študentka na UCLouvain v Bruslju. Uživa v raziskovanju umetniško-arhitekturnih eksperimentov, ki so se v Evropi in Ameriki pojavili v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, kurirala pa je tudi razstave in kulturne programe v sodelovanju z institucijami, kot sta Triennale Milano in La Biennale di Venezia.

Na vprašanje, kaj bi bilo najbolj impresivno arhitekturno odkritje, odgovarja. “Vsekakor hiša Arnalda Pomodora v Milanu ustvarjena po zasnovi Ettoreja Sottsassa (1966-68). Nekega dne sem našla članek o tem projektu v reviji Domus in sem se odločila, da ga delim na Facebooku. Vsi smo mislili, da je hiša popolnoma zanemarjena in razstavljena, tako kot vsi notranji projekti iz tistega obdobja. Čeprav sta bila tako arhitekt kot naročnik sicer znana, je bil ta projekt precej pozabljen in ni bil toliko objavljen v zadnjem času. Nato pa sem po eni uri dobila sporočilo od pravega lastnika hiše, da je še vedno odlično ohranjena. To mlado dekle po imenu Giulia me je povabilo na kavo, po kateri sva postali prijateljici. Veliko sva obiskovali hišo in sodelovali z arhivi arhitekta Sottsassa in kiparja Pomodora.”

V knjigi so ekskluzivno objavljene povsem pozabljene avantgardne hiše Binishells, ki jih je pred več kot 60 leti zasnoval Dante Bini in s čigar sinom, arhitektom Nicolòmom Binijem, sem se nedavno pogovarjala na to temo. Bianca je bila navdušena nad vprašanjem o današnjem statusu teh hiš v Italiji. “Dante je eden mojih junakov in eden najbolj pozabljenih genijev prejšnjega stoletja, ki zdaj končno postaja priljubljen po zaslugi raziskovalcev, ki se danes ukvarjajo z njegovim delom. V zadnjih letih je bil Dante še posebej priznan kot arhitekt, ki je zasnoval hišo Michelangela Antonionija in Monice Vitti na Sardiniji v Italiji. A on je bil več kot to! Med drugim je izumil sistem Binishell za realiziranje kupol s pomočjo konstrukcij na napihovanje, sisteme za projektiranje montažnih hiš v kratkem izvedbenem času ter ekološke sisteme. Sicer je bilo delo Dantea Binija vrsto let v senci in številne kupole, ki jih je zasnoval s sistemom Binishell, s bile v slabem stanju, kot na primer kupola prej omenjene vile Antonionija in Vitti. Toda v regiji Emilia Romagna, kjer se je rodil Dante, opravljajo odlično delo pri ohranjanju kupol, ki jih je realiziral kot testne različice v okolici svojega domačega mesta Castelfranco Emilia. Lepo je videti, da za to skrbijo tudi politiki. Leta 2022 sem z Luco Caizzijem (fotografom in ustanoviteljem C41) šla obiskat bazen, ki ga je zasnoval arhitekt Marco Meozzi s sistemom Binishell v majhnem mestu v bližini Prata. Oskrbnik bazena nam je povedal, da naj bi kupolo porušili, da bi naredili prostor za velik olimpijski projekt. Takoj ko sem izvedela za to, sem poiskala številko arhitekta Marca Meozzija in na Domusu smo naredili članek o tem, da bi rešili kupolo. Meozzi je kontaktiral tudi lokalni časopis. Naredili smo veliko hrupa in na koncu rešili kupolo, ki je bila integrirana v nov projekt. To je bilo res super.”

V knjigi je predstavljena pozabljena arhitektura z vsega sveta, vključno z redkimi primeri celo drive-in cerkva, letečih hiš, psihedelične napihljive arhitekture in pravzaprav verjetno arhitekture, kakršne še niste videli nikjer. Ker so jo pozabili. Bianca mi pripoveduje o pomenu in osebnem namenu tega projekta ter sporočilu, ki ga pošilja. “Hvala za to čudovito vprašanje. Kot raziskovalka in del akademskega sveta sem želela pokazati, da lahko najdemo toliko različnih načinov za pogovor o zgodovini arhitekture z uporabo novih orodij sedanjosti in raziskovanjem tistih v prihodnosti. Želela sem pokazati, da nove generacije arhitektov razmišljajo o vlogi arhitekta v novi družbi, ki konceptualizira arhitekturo na drugačen in povsem običajen način. Kar je na začetku izgledalo, kot enostavna Facebook skupina, je v resnici družbeni eksperiment, ki nam kaže moč izgradnje kolektivnega dialoga med ljudmi o temi, ki je vedno veljala za elitistično. Eden od glavnim ciljev Forgotten Architecture zame je bil, da projekt privabi generično občinstvo, ne le tisto strokovno.”