Nova knjiga o filmskem festivalu v Cannesu prikazuje še nikoli videne trenutke iz 80-ih in 90-ih let

Ko je priznani britanski ulični fotograf Derek Ridgers delal na svoji knjigi Cannes – nefiltrirani in zelo provokativni fotodokumentaciji legendarnega filmskega festivala od leta 1984 do leta 1996 – je prvotno razmišljal, da bi jo poimenoval Norostv maju. Mislil je, da je to naslov, ki bo primerno prikazal vso razuzdanost tistega časa. “Bilo je malce noro,” se spominja dogodkov iz 80-ih in 90-ih let, v času, ko družbena omrežja še niso obstajala in je bila fotografija izključno analogna. “Ko sem se sprehajal po rivieri v Cannesu skozi vse te množice strastnih filmskih oboževalcev, sem na plaži opazil kup fotografov. Vsi so govorili o Brigitte Bardot. Potreboval sem trenutek, da sem natančno spoznal, kaj se dogaja: to je bil v isti meri festival ekshibicionizma kot je bil filmski festival.” Hitro se jim je pridružil in čeprav so prizori na njegovih fotografijah pogosto nepredstavljivi v sodobnem kontekstu, nobenega od skoraj 100 v knjigi ni mogoče označiti kot monotonega ali že videnega.

FotogrPhoto by Derek Ridgers, courtesy of IDEA

Od ustanovitve festivala leta 1946 sta rdeča preproga in Croisette gostila največje zvezde v zgodovini, med njimi Diano Ross, Grace Kelly in princeso Diano ter tisoče drugih. Toda v času, ko je Ridgers delal za publikacije, kot so The Face, Time Out in NME, se je življenje dogajalo na plaži in bulvarju, kjer so mnogi zelo namerno privlačili pozornost. Derek je prihajal zelo zgodaj in ostajal do polnoči. Tam je ujel mlado Frankie Rayder v rdeči obleki in Johna Watersa, ki je bil v Cannesu na premieri svojega filma Cry-Baby.

Rad je fotografiral tudi druge znane fotografe, med katerimi izstopa predvsem Helmet Newton. Elizabeth Berkley, takrat najbolj znano po seriji Saved by the Bell iz leta 1995, je posnel obkroženo z novinarji zaradi glavne vloge v provokativnem kultnem filmu Showgirls, ki ga je režiral nizozemski režiser Paul Verhoeven. Seveda je v knjigi tudi veliko golote – navsezadnje gre za Francijo v 1980-ih z mnogimi mejami intimnosti, ki niso smele biti izbrisane.

Photo by Derek Ridgers, courtesy of IDEA

Knjiga je zato mešanica glamurja, razvrata, pa tudi nostalgije, saj te fotografije ohranjajo duh časa, v katerem so ljudje brali časopise, gledali večerne novice in sanjali o glamurju Cannesa, Carlton plaži in srečanjih z zvezdami, kot je Clint Eastwood. V primerjavi z današnjimi zelo konvencionalnimi upodobitvami festivalov na rdeči preprogi se ta pristop k dokumentiranju surovih čustev in vzdušja zdi kot oddaljen spomin in preteklost, ki je ni mogoče ponoviti. IDEA je izdala omejeno izdajo 500 izvodov v okviru dogodka Photo London 2025.