Klinična testiranja kozmetičnih izdelkov. Česa vam nihče ne pove?

Določen dan dela v storitveno orientiranem kozmetičnem laboratoriju je za vedno spremenil moj pogled na kozmetične obljube, ki kar kričijo z embalaž. Zaključili smo razvoj izdelka za eno stranko in celotna marketinška ekipa je navdušeno preizkušala teksture na novo razvitega seruma, ki je pravkar prestal dermatološko testiranje. Vsak v ekipi je imel seveda svoje mnenje. V prstor smo metali vsak svoje izkušnje vonja, teksture in občutka na koži. Po številnih mešanih vtisih so se začela pojavljati različna vprašanja. “Kdaj pa bo opravljeno klinično preskušanje celotne formulacije?” sem malce naivno vprašala. “No, ne bo ga, naročnik tega ni plačal,” je odgovoril eden od formulatorjev.

Prvič sem sodelovala pri ustvarjanju beauty izdelka od začetka do konca in nisem še povsem razumela, kaj vse mora en izdelek prestati, da pride na trg. “Kako to misliš, ne bo? Ali smemo torej izdati celotno formulacijo brez klinične študije?” Po tem vprašanju sem ugotovila, da smemo. Sestavine, ki smo jih uporabili, so bile klinično testirane, serum pa je prestal tudi dermatološko testiranje in teste stabilnosti, tako da smo imeli vse, kar smo potrebovali, da smo bili prepričani, da je serum pred nami varen za uporabo.

Ta podatek me je popolnoma šokiral. Posamezne sestavine so morda klinično testirane, toda kdo jamči, da bo celotna formula delovala, kot je predvideno? Mislila sem, da tega ne moremo vedeti brez kliničnih preskušanj celotne formule. Še bolj nesmiselno se mi je zdelo, ko sem opazila, da znamka uporablja izraz ‘klinično dokazano’, šele nato pa sem opazila nadaljevanje ‘sestavine’. V mojih še mladih potrošniških možganih je “klinično dokazane sestavine” pomenilo test, ki dokazuje obljubljeno učinkovitost celotne formule, a mi je kmalu postalo jasno, da je testiranje učinkovitosti nove formulacije povsem ločena praksa od testiranja sestavin. In zelo redka.

“Vedno se spomnim zgodbe ustanoviteljice znamke, ki jo zelo cenim in spoštujem, ko je oblikovala svoj serum z antioksidanti. Ubrala je logično pot in v formulacijo preprosto vnesla šest znanih in kakovostnih antioksidantov ter dala izdelek v klinično preizkušanje. Zadnje, kar je pričakovala, je bilo, da bo preskušanje pokazalo, da ima tako formuliran izdelek pravzaprav nasproten učinek in da celo spodbuja ustvarjanje oksidativnega stresa na koži. Ta blagovna znamka bi lahko preprosto zapakirala tak izdelek in ga drago prodala, saj bi res vseboval sestavine, za katere trdi, da jih vsebuje, in nihče razen njih ne bi imel pojma, da je njegov učinek na kožo nasproten od tistega, kar bi si želeli,” mi navede primer Ivana Gladović, lastnica nišne beauty trgovine Bloom22, ki prodaja posebej urejeno paleto lepotnih izdelkov po Ivaninih strogih standardih dokazane učinkovitosti.

Ron Lach

Kaj sploh pomeni klinično testirano?

Osnovna ideja klinične študije vključuje večletno testiranje, objektivno postavljene kriterije, nepristranskost preiskovalcev, kontrolnih skupin in posebne previdnostne ukrepe, ki bi morali izločiti vse spremenljivke, ki bi lahko vplivale na rezultat. Ko govorimo o kliničnem testiranju beauty izdelkov, obstaja več vidikov, ki so lahko problematični:

• problemi objektivnosti testiranja,
• težave pri nadzoru testiranja,
• težave z vzorcem.

Ali so vse vrste študij izdelkov enako pomembne za stranke?

Kozmetika spreminja in vpliva na videz. Tudi pravno gledano ne bi smela komentirati ničesar na globlji ravni. Če bi kozmetika vplivala na strukturne spremembe kože, bi prešla na področje medicine in takrat se vse spremeni. Od oblike študije, ki je potrdila delovanje, do zakonodajnih okvirov. Z vstopom v poljudnoznanstveni in medicinski besednjak se verjetno zavedate, da se kozmetika vse bolj spogleduje s to mejo. Zaradi tega so opravljene študije učinka kozmetičnih izdelkov po mojem mnenju pogosto neuporabne. Ker kozmetika lahko vpliva na subjektivni vtis videza kože, študije njene učinkovitosti pa pogosto temeljijo prav na vtisih – tu pridem do problema subjektivnosti.

Subjektivna testiranja,
ki vključujejo izjave uporabnikov o zaznanem izboljšanju kože, so skoraj brez pomena, ker ne upoštevajo objektivnih podatkov meritev. Na primer, trditev, da “80 % vprašanih vidi manj gub”, ne pomeni, da so gube res zmanjšane, ampak da jih anketiranci tako zaznavajo. Zame kot kupca je ta informacija enake resnosti, kot ko gledam ustvarjalce na družbenih omrežjih, ki delijo svoje izkušnje z izdelkom. Ne razumite me narobe, ne pravim, da bi morali zanikati subjektivni vtis, a če znamka obljublja klinično študijo, pričakujem dozo stroge objektivnosti. Zato dajem osebno prednost instrumentalnim testom, ki ohranjajo tisto dozo objektivnosti.

Objektivna testiranja
uporabljajo instrumente, ki lahko kvantificirajo spremembe na koži, kot so navlaženost, hiperpigmentacija, elastičnost ali globina gub. Na primer, instrumenti, kot je korneometer, lahko natančno merijo nivoje hidracije, medtem ko Visia sistemi analizirajo spremembe pigmentacije. Veliko bolj cenim takšne instrumentalne teste, ki lahko dajo relevantne podatke o učinkovitosti kozmetičnega izdelka, ker so objektivno izmerjeni.

Težava vzorca
je tretji problem kliničnih študij kozmetičnih izdelkov. Vzorec je zelo majhen. “Izraz klinično dokazano se pogosto napačno uporablja. Veliko je primerov, ko je bil test opravljen na zelo majhnem vzorcu (10 ljudi), da bi zadostil obliki ali pa ni sledil standardom, ki bi ga naredili relevantnega,” poudarja Jelena Skendžić Ratkajec, ustanoviteljica blagovne znamke Skintegra. V statistiki tako majhnega vzorca ne bi niti upoštevali. Poleg tega so kozmetične klinične študije odvisne tudi od zaupanja vprašanih, da so sledili predpisanemu protokolu, torej da niso uporabljali drugih izdelkov in učinkovin, ki bi lahko vplivale na rezultate.

Zakaj je neodvisno testiranje ključno?

Pogosto blagovna znamka opravi testiranje sama ali pa se testiranje izvede v laboratoriju, kjer je izdelek nastal. Samo spomnite se škandala s sončnimi kremami Purito izpred nekaj let, ko se je izkazalo, da SPF 50 zagotavlja zaščito komaj SPF 20, testiranje pa je opravil isti laboratorij, ki je kremo izdelal.

Za zagotovitev objektivnosti je nujno neodvisno testiranje. Vodenje neodvisnih, t.i. third-party testiranj, celotnih formulacij, ki vključujejo natančne naprave in jasno opredeljene merilne metode s strani ekipe, ki ni sodelovala pri razvoju, je v kozmetičnem svetu zelo redko. V nasprotnem primeru testiranje ostaja pod nadzorom znamke, kar odpira prostor za manipulacijo rezultatov.

Prava in s tem mislim neodvisna klinična testiranja popolnih formulacij so izjemno draga in se nujno odražajo v ceni končnega izdelka. Vendar to ne pomeni, da so vsi dragi izdelki klinično testirani. Cena izdelka na koncu vedno odraža želeno pozicioniranje znamke kot luksuzne ali množične blagovne znamke. Kozmetične znamke danes pogosto uporabljajo znanstveno terminologijo, da pridobijo verodostojnost, vendar to ne pomeni, da so trditve vedno resnične, še posebej, ker se lahko igramo z dvoumnostjo trditev. Ker je celotna industrija delala na izobraževanju strank, so stranke začele zahtevati več, kar pa je povzročilo rast nezaupanja.

V svetu kozmetike bi morala biti klinična preskušanja zlati standard transparentnosti in verodostojnosti. Vendar pa je resnična slika zelo zamegljena – medtem ko so sestavine klinično preizkušene, so končne formulacije le redko podvržene resnim in neodvisnim kliničnim preskušanjem. Poleg tega se številne študije zanašajo na subjektivne vtise brez potrditve z objektivnimi meritvami, majhno število anketirancev pa dodatno zmanjšajo relevantnost rezultatov.

Prihodnost trditev o lepotnih izdelkih leži v resničnih, objektivnih meritvah in transparentnosti do strank. Za stranke, ki želijo izvedeti dejansko delovanje izdelka, je ključnega pomena, da so pozorne na metodo testiranja – ali so bili uporabljeni instrumentalni testi, ali je bilo testiranje izvedeno neodvisno in kako reprezentativen je bil vzorec. Po drugi strani pa se morajo blagovne znamke, ki si resnično želijo zgraditi zaupanje, odmakniti od prenapihnjenih trditev in namesto tega ponuditi obljube, ki ohranjajo dozo realnosti.

Konec koncev lepotna industrija ne temelji le na izdelkih, ampak tudi na pričakovanjih. Če bi bile kozmetične trditve bolj realistične in temeljile na preglednem testiranju, bi zaupanje potrošnikov seveda samo po sebi raslo. Morda bi takrat “klinično dokazano” res imelo vso težo svojega pomena.