Preizkusila sem kintsugi umetnost in tukaj je, zakaj je to moja najpomembnejša delavnica doslej

Za kintsugi (po japonsko 金継ぎ) sem že slišala, videla sem, kako izgleda v prostranosti vizualnih prostorov, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, a vredno se je za trenutek ustaviti in ugotoviti, koliko skrite simbolike je v tej starodavni japonski umetnosti in tehniki popravljanja razbitih kosov keramike – z zlatom. Delavnica Kintsugi & Therapy je bila dobra priložnost za to.

Sprva sem bila morda nekoliko skeptična; vem, da sem v obdobju popravljanja polomljenih kosov svojega življenja, toda beseda terapija, me je skupaj s tem ustvarjalnim kintsugi delom, pustila v dvomih. Ampak, treba je dati priložnost, so mi vedno govorili, zato je bila delavnica s puncami iz zagrebškega Lineart Concept studia dogovorjena na sončno, a mrzlo sobotno zimsko jutro (ravno prav, da mi prebudi vse čute).

Pred letom dni je Dora Briševac, mag. art., restavratorka z licenco, začela v Zagrebu z art delavnicami Kintsugi & Gin, v sklopu katerih udeležence v zabavnem okolju vodi skozi proces restavriranja lomljene keramike v japonski kintsugi tehniki. Da bi se poglobili v to umetniško zgodbo, je manjkal tudi element psihoterapije, ki se je že izkazala kot fantastična metoda odpiranja novih pogledov na življenje, delavnice na to temo pa so že nekaj časa priljubljene v svetu. Idealnega partnerja za kaj takega je Dora v Zagrebu našla v Santini Kuzmić, ki se je skozi dolgoletne delovne izkušnje izobraževala na področju osebnega razvoja in logoterapije. Onidve sta mi tisto sobotno jutro pokazali, kako pomembna je umetnostna terapija, še posebej v tem primeru, ko združuje več metod – logoterapijo, kintsugi filozofijo in umetnostno terapijo.

Po prijetnem začetnem klepetu med nami štirimi, ob subtilnih vonjavah in zvokih daljne Japonske, sta nam Dora in Santina predstavili potek nečesa, kar bi čez štiri ure poimenovala moja najbolj zanimiva delavnica do sedaj.

Photo: Sanja Jagatić

“Skozi lastne izkušnje in delo s strankami sem spoznala, kako pomembno je vključiti kreativnost v proces zdravljenja,” pojasnjuje Santina, ki je želela predvsem, da bi imeli udeleženci te delavnice “možnost iti skozi svoje intimno in notranje delo, ne da bi ga morali deliti s skupino, ampak samo s seboj”. Tako je prišla na idejo, da je osnovni terapevtski del te delavnice dnevnik misli. Le-ta mi je služil kot skok v veliko, pogosto nedefinirano čustveno polje mojih lastnih misli, razdeljenih na segmente, ki so spremljali vsak korak kintsugi obnovitve, kjer sem vzporedno z mojo razbito skledo vodila proces, kako bi si lahko obe opomogli. Namreč, na začetku delavnice prejmete skledo, ki jo boste imeli možnost osebno razbiti, nato pa jo boste oblepili in pobarvali z zlato barvo. Osebno se mi je vsak od teh korakov zdel zelo zanimiv; od tega malega dekonstrukcijskega razbijanja sklede do celotnega postopka sestavljanja, lepljenja polomljenih delov, barvanja razpok z zlatim prahom… V vsakem od njih je bilo nekaj zelo osvobajajočega in dnevnik misli je postal moj tihi terapevt na moji desni strani, pripravljen sprejeti vsako misel o življenju, ki se mi porodi. Izkazalo se je, da je z besedami lažje, kot sem mislila.

Umetnost popravljanja razbitih delov z zlatom

Santinina misel, da “enako kot kintsugi, je skleda, ki jo razbijemo, simbol našega življenja. Način, kako jo vrnemo nazaj v življenje, pa nam daje priložnost, da svoje nepopolnosti spremenimo v darilo,” je odmevala, ko smo vse štiri vsaka zase poskušale skrbno zlepiti razbite koščke sklede nazaj v skladno obliko. Medtem ko sem se v tistem trenutku ukvarjala le s temi praktičnimi mislimi, je skrita simbolika govorila sama zase. Ta delavnica ni samo ustvarjalni proces – je potovanje k sprejemanju in opolnomočenju, mi je postajalo vedno bolj jasno, ko sem poskušala ugotoviti, kako tudi najmanjše (nepovratno) razbite koščke povrniti v prvotno stanje. Poanta zgodbe je, da jih ne morete čisto vseh popolnoma vrniti v to stanje, lahko pa jim date nov pomen. “Kintsugi nas uči, da tistega, kar je bilo zlomljeno, ni treba skrivati, ampak lahko postane simbol moči. Ko to filozofijo uporabimo v svojem življenju, začnemo videti svoje brazgotine – ne kot slabosti, temveč kot zgodbe, ki so nas oblikovale. “Sprejemanje lastne nepopolnosti prinaša svobodo in nov pogled,” je med razpravami na delavnici dodala Santina.

Nikoli nisem o tem razmišljala kot zdaj, toda polom je pravkar postal priložnost, da sestavim nov predmet, namesto da ga vržem v smeti. To so bili majhni premiki, ki so se mi zgodili, ko sem opazovala tisto razbito keramiko, jo skušala spet sestaviti v smiselno celoto in ji na koncu vdahniti novo življenje. Tokrat so črepinje postale zlati detajli, domov pa sem odšla prav s tem delčkom svojega sestavljenega jaza, s skledo, ki sem jo ponosno postavila najprej na mizo, nato na polico, zdaj pa me, ko grem mimo nje, opomni, kako dobro so lahko razbite stvari pravzaprav videti – in ji nevidno pomaham. To je popolnoma nov svet simbolike, ki se vam odpre s kintsugi terapijo. Santina me je tu dopolnila z razmišljanjem o tem, kako nam življenjske lekcije pogosto predstavljajo izkušnje, v katerih moramo sprejeti lastne nepopolnosti. “Ki v resnici nikoli niso bile nepopolnosti, ampak način, kako gledamo nase ali način, na katerega nam družba vsiljuje določene misli.”

Photo: Sanja Jagatić

Sprejemanje življenjskih, čustvenih in fizičnih brazgotin

O pomembnosti sprejemanja nepopolnosti, ni nobenega dvoma. “Naše nepopolnosti so tisto, kar nas dela edinstvene,” nas je med delavnico spremljala Santina in nadaljevala, “naj bodo fizične, čustvene ali življenjske, so del našega potovanja. S sprejemanjem teh delov sebe prenehamo živeti v boju s preteklostjo in začnemo rasti. Prav v tem je prava moč zdravljenja – ne v brisanju tistega, kar je bilo, ampak v preoblikovanju tega v nekaj močnega in dragocenega.” In tako kot ta japonska umetnost, ki balansira na meji med krhkostjo in plemenitostjo, se moramo ljudje nekako naučiti soočati s scenariji, ki si jih pravzaprav nismo želeli. “Razpoke, ki ostanejo po izgubah, razočaranjih ali porazih, se zdijo nepopravljive. Toda kintsugi nas uči, da brazgotine ne zmanjšajo vrednosti; pravzaprav jo povečujejo.”

Skozi to celotno izkušnjo delavnice se mi je zdelo, da je treba še naprej spodbujati pogovore o terapijah, kar je srž dela in filozofije, ki ju Dora in Santina tukaj prenašata. (Brez skrbi, ne bo vam treba govoriti na glas, a že dejstvo, da ste se odločili, da se pojavite tukaj, bo spodbuda, da naredite korak naprej). “Ljudje si danes želijo biti izključno močni in popolni, a to je nerealno in nemogoče. Ni človeka, ki se ga ne bi nič dotaknilo. Ravno priznanje, da se je to zgodilo, nam daje možnost, da razumemo, da ima vse, prav vse, kar se je zgodilo, nek smisel in večji pomen v našem življenju. Izvajamo delavnice kintsugija, ker verjamemo, da so naši zlomi del naše zgodbe. Tako kot se razbita keramika v japonski umetnosti kintsugi popravlja z zlatom, tako na teh delavnicah osvetljujemo svoje razpoke – ne zato, da bi jih skrili, ampak da bi jih proslavili.”

Photo: Sanja Jagatić

Kaj želim, da veste o delavnici Kintsugi & Terapija?

Tukaj boste imeli veliko razlogov za praznovanje. Delavnice trajajo štiri ure, a verjemite, da bodo zletele v sekundi, saj v prijetni družbi vse teče hitreje. Ves material prejmete na delavnici, dekleta vas bodo vodila skozi celoten proces razmišljanja in restavratorskega dela, domov pa boste odnesli svojo novo skledo in nekaj drobnih spoznanj, ki vas bodo gnala naprej. Osebno mi je v glavi odmevalo tisto najpomembnejše – kar je polomljeno, se ne vrne v prvotno obliko, ampak postane unikatno, napolnjeno z zgodbo nove izkušnje. Ta ideja mi je narisala nasmeh na obraz do konca tiste sobote, tako nekako to gre v naših življenjih. Zato je bila to zame najpomembnejša ustvarjalna delavnica do sedaj.