Razkrivamo vam novo japonsko literarno senzacijo in njegov roman, ki se bere v dihu

V trenutkih nespečnosti pogosto poslušam motivacijske govore. Ne sprašujte me zakaj, nimam zelo natančnega odgovora na to vprašanje, ampak preprosto, ko se zbudim sredi noči, poskrbim, da posežem po telefonu, začnem naključni video TEDtalks in se bolje počutim. Tako v nekem nespečem večeru naletel na japonskega govorca, ki ga nisem nikoli prej videl. To je bil pisatelj Keiichiro Hirano. Ko je strastno govoril o tem, koliko ljubezni je potrebno, da je podarimo sebi, da bi jo lahko dali tudi drugim, nisem imel pojma, da se je njegova svetovna slava že začela. In to ne samo na Japonskem.

Verjetno tako kot vsi, ko govorimo o Japonski in njenih pisateljih, večina od nas ve tudi za Harukija Murakamija, ki ga obožujem od prvega dne. Njegovi romani so kot čudoviti gozdovi, v katerih živijo nenavadni junaki, vse se dogaja počasi, kot da se je čas ustavil in nima nič opraviti s svetom, ki ga poznamo. Je preprosto mojster pripovedovanja zgodb, ki nikoli ni dobil Nobelove nagrade za književnost in ki se je tako subtilno prikradel v skoraj vsak dom na planetu, ki skrbi za raznolikost knjižnice v dnevni sobi. Čeprav ste morda po nesreči zamudili priložnost, da preberete nekaj njegovih del, sem prepričan, da je nekako tudi vas dosegel njegov manifest o teku What I Talk About When I Talk About Running, mojstrovina za vse tiste, ki se pogovarjajo sami s seboj, medtem ko kurijo kalorije. Že leta se sprašujem, kdo še obstaja na njihovi specifični sceni, kdo še vedno piše v tej deželi vzhajajočega sonca, kdo nima nič opraviti s priimkom Murakami, glede na to, da je lestvicam nekaj časa vladal Rye Murakami, nekronani kralj grozljivk, japonski avtor precej avtentičnega rokopisa in mračnih naslovov. In glejte, nenadoma se je pojavilo drugo ime.

Keiichiro Hirano je zagotovo nova vedeta japonske literature, o kateri bomo še slišali. Od svojega prvega dela je napisal več kot 15 romanov Mrk za katerega je pri svojih rekordnih 23 letih prejel prestižno nagrado Akutagawa. Njegova globoko psihološka fikcija se ukvarja s kompleksnimi in univerzalnimi temami, kot so ljubezen do sebe, odnosi in sprejemanje, in sega od kratkih zgodb in zgodovinskih romanov, literarnih romanov, literarnih zgodb do esejev. Kot kulturni odposlanec v Parizu, ki ga je imenovalo japonsko ministrstvo za kulturo, je potoval po vsej Evropi in predaval, številne njegove knjige pa so bile prevedene v kar 12 različnih jezikov in jih z veseljem berejo v Ameriki, Nemčiji, Franciji, Italiji, Rusiji, na Kitajskem, v Koreji …

Pred kratkim je beograjska založniška hišaGeopoetika, ki si sicer lasti ekskluzivne pravice za vse prevode Harukija Murakamija neposredno iz japonščine, izdala prvi prevod Hiranove uspešnice Neki čovek, v prevodu Divne Glumac in Teodore Vračević. Čeprav ima ta knjiga zelo običajen naslov, nosi s seboj številne razburljive zaplete in je upravičeno postala eno najbolj branih del tega pisatelja, ki je bilo posneto tudi v film, premierno prikazan na filmskem festivalu v Benetkah. Zgodba se takoj začne vznemirljivo, ko odvetnik Kido prevzame navidezno preprost primer – ugotoviti pravo identiteto moškega, ki že leta živi pod imenom nekoga drugega. Glavni junak začne odkrivati številne laži, spomine in usode, ki se prepletajo, in to iskanje odgovorov in pomena se bo prekrivalo z njegovimi osebnimi viharji, ki jih povzročajo predvsem njegov izvor, ter občutek diskriminacije in odtujenosti.

V tem avtentičnem literarnem delu, za katerim se skriva ganljiva življenjska zgodba, Hirano gradi neskončni labirint, v katerem se prepletajo različna čustva in subtilno raziskujejo vprašanja izvora, dediščine in pripadnosti. Kdo smo pravzaprav in kaj nas opredeljuje? Katera zgodba najbolje opisuje naše življenje in koliko nas le-te opredeljujejo? Katero zgodbo pripovedujemo sebi in katero drugim? Osrednja tema postajajo družbene discipline, ki oblikujejo posameznika, saj se pisatelj skozi junakove misli mojstrsko ukvarja z nenehno človeško potrebo po iskanju samega sebe. Ko berete to nežno, a neusmiljeno knjigo z brezhibno pripovedjo, si ne morete pomagati, da se ne spomnite na slog Harukija Murakamija, ki je očitno nekakšen vzor za pisatelja, glede na vzdušje napetosti in začudenja, ki vlada skozi skoraj vsa poglavja. Čeprav ima v svojem bistvu strukturo trilerja, ki ga na prvi pogled želite prihraniti za prihajajoče vroče poletje in veter na plaži, je to še vedno globok roman, ki odpira ključna vprašanja, kot sta resnica in velika dilema, ali lahko postanemo njeni sužnji. Zdi se, da zgodba sama hodi na robu neke čudne meje med tem, kdo smo, in tem, kako želimo, da nas drugi vidijo, saj prav ta skrivnost, ki raste iz strani v stran, prinaša nelagodje, ki nas vodi skozi to nepozabno potovanje domišljijskega človeškega obstoja. Na bizaren način sledimo dvema nasprotujočima si stranema – človeku, ki išče, in človeku, ki se skriva.

Mislim, da je več kot jasno, da ima Murakami končno naslednika. Morda je še prezgodaj za reči, glede na to, da Chiranov čas šele prihaja, vendar je gotovo, da je ta knjiga veliko več kot le roman. To ni stranska zgodba o prevari in lažeh, to je zahteven roman, ki kot filozofska meditacija bralca brez dvoma muči, saj vas lahko hipnotizira in pripelje v čudna stanja, v katerih vsak od nas zelo hitro postane Nekateri človek.