Nova Netflixova serija je miks grške mitologije in Succession – in je genialna

Poskusite si predstavljati, kako bi svet antične mitologije izgledal danes; da v današnjem času svetu vlada Zevs z Olimpa, Hera ob njem in vsi ostali bližnji, daljni in sorodni člani starodavne mitološke družine. Več kot sedemsto bogov in boginj, junakov in junakinj, nimf, duhov in bitij – vsi sestavljajo zapleten starodavni svet. Nova TV serija, ki se ukvarja s prav tovrstno zgodbo, se torej pričakovano imenuje – Kaos. In Kaosu vlada Zevs, v tem primeru Jeff Goldblum.

Charlie Covell, avtorica sijajnega The End of the F**king World, tokrat prinaša zgodbo, ki se sprva zdi kaotična, a že po prvi epizodi postane gledalcem jasno, da gre za večplastno in podrobno preoblikovanje grške mitologije, ki je subtilna in kompleksna, duhovita, natančna, izjemno inteligentna, zabavna in včasih kruta. Antični miti so bili dvignjeni na novo in drugačno raven. Njen scenarij je na meji mojstrovine; ustvarila je alternativo sodobnemu svetu, kjer vlada panteizem, bogovi se mešajo s smrtniki, kar se le redko konča dobro. Osem epizod te serije je dobra mera akcije, humorja in likov, ki so ustvarjeni tako, da se nobeden od njih ne zdi nedokončan, površen, ne glede na to, kako pomembni ali nepomembni so v veliki sliki. Covell uporablja vse like kot študijo človeka: kaj pomeni biti človek, kaj pomeni imeti moč, kaj pomeni trpeti, biti ujet ali svoboden? Vsi ti liki, vse te študije so združene v eno neizmerno zabavno zgodbo, v kateri je glavni junak Zevs.

Zevs je premišljeno oblečen, urejen, vedno v belem (naj bodo to trenirke, kratke hlače ali obleka), popolne zunanjosti v dovršeno oblikovani notranjosti in zunanjosti. Modno gledano je prostor, v katerem zasebno biva, pravzaprav dodatek k njegovemu natančno oblikovanemu vsakodnevnemu videzu. Ko se premika, ne hodi, ampak se šopiri. Če bi pava poosebili kot človeka, bi izgledal takole, kot Zevs Jeffa Goldbluma. V trenutku, ko na svoj rojstni dan (ki je tudi državni praznik!) doživi oskrunjenje, na površje privrejo vse njegove negotovosti in nevroze. Zevs je ranljiv. Ne, Zevs je ekstra ranljiv in to do te mere, da smo iz epizode v epizodo priča njegovemu nezadovoljstvu, ki plamti kot gozdni požar. Jeffa Goldbluma sem vajena gledati v drugačnih, rahlo norih vlogah. Vsem pa je skupno to, da je svoje like vedno zelo elegantno upodabljal v hladnokrvnih stanjih. To je zanj precej velik korak naprej in sijajno ga je izvedel. Razvoj njegovih čustvenih stanj, ko se maščuje človeštvu, je neprecenljiv.

Hkrati vidimo njegove odnose z drugimi liki, s Hero, njegovo sestro in ženo, kraljico bogov, z Dionizom, njegovim sinom in s Prometejem, ujetim na skali, kjer mu orel puli jetra, ki ga Zevs šteje za svojega edinega tesnega prijatelja, čeprav ga je sam kaznoval in prikoval na skalo. Prometej je tudi pripovedovalec serije, zaradi česar je vse skupaj še bolj zabavno, saj nam delčke zgodbe posreduje vnaprej, preden se zgodijo likom. Hkrati pa na Zemlji spremljamo zgodbo o Evridiki in Orfeju, ki mu pri nekaterih zadevah pomaga Zevsov sin Dioniz, človekoljubni bog.

V določenih trenutkih sem serijo videla kot American Gods meets Succession, nato pa; gre za dovolj izvirno tematiko in način pripovedovanja, da serije ne bi smeli primerjati z ničemer. Ne bom razkrivala ničesar več in zgodbe ne bom spoilala s tem, a serija je polna norih podrobnosti: naziva blagovnih znamk koruznih kosmičev sta Spartan Crunch in Achilles’ Heel, vhod v podzemlje je skozi kanto za smeti, vsi telefoni so stacionarni (Zevs pušča sporočila na telefonskih odzivnikih svojih neodgovornih sorodnikov, kar ustvarja smešno montažno sekvenco), le v posmrtnem življenju obstaja faks, Eddie Izzard v vlogi Laheza, ena od treh Moir, preživlja čas v lokalu, kjer se priložnost za vrnitev ljubljene osebe od mrtvih odvija v obliki nekakšnega pub kviza, Debi Mazar se pojavi kot dobra Meduza, s šalom, poveznjenim čez kače v njenih laseh … Še več je tega, to je le delček izjemno pametnih in zabavnih podrobnosti. Mnoge so komične, z jasnimi in natančnimi sklicevanji na opise iz mitologije. Kaos je komedija, tragedija, satira, drama in grozljivka hkrati.

Lahko si predstavljam prvotno načrtovanega Hugha Granta v vlogi Zevsa, vendar se mi zdi, da bi ga sarkazem in ironija ujela. Živčni ritmi in igra Jeffa Goldbluma ohranjajo lik komičen, ne glede na resnost teme. Vsekakor ena njegovih najboljših vlog.

Photo: Netflix