Kako so me olimpijske igre naučile, da življenje jemljem bolj na "izi"

Dokaz, da je tisti starodaven moto “pomembno je sodelovati”, ki je nekoč navdihoval zdrav športni duh, postal več kot obrabljena floskula, nam pričajo tudi pravkar izvedene poletne olimpijske igre v Parizu. Zdi pa se, da so bile oči celega sveta letos bolj kot kdaj koli prej uprte v mesto luči in Eifflov stolp s petimi pisanimi krogi, začenši od samega odpiranja, ki je razdelilo javnost, do kopice drugih nenačrtovanih dogodkov, škandalov, zgrešenih rekordov, rezultatov, interpretacij strokovnjakov in navijačev, padcev, zlomov, solz, sreče, ki nam vse skupaj pravzaprav že neštetokrat govori samo o tem, kakšni so ljudje, ko tekmujejo. Ni pomembno, kakšne barve ste, spola, pod katero zastavo nastopate, kako pripravljeni, pošteni ali neustrašni ste, pomembno je le, da zmagate, da ste prvi in ​​da na koncu vstavite zlato med svoje zobe. Vse ostalo je poraz. Strašen poraz, ki vas pahne v obup, saj ste vsem pokazali, da ne sodite v ligo najboljših.
Vendar, ali mi kot leni opazovalci ali kot aktivni navijači, ki sedimo v ohlajenih domovih pod klimatskimi napravami ob najljubši pijači in prigrizku, od športnikov dejansko pričakujemo veliko več, kot pričakujejo oni sami od sebe? Ali rahlo obsojamo njihove izpustitve, napake, negotovost, slab dan, ker se niti ne zavedamo, koliko časa in odrekanja je bilo potrebnih, da se pride do tistih pet minut, ki nekomu zaznamujejo življenje? Ali smo jih kot nekdo, ki povzdiguje športnike in njihove uspehe kot svoje, pripravljeni pozabiti in zavrniti samo zato, ker niso izpolnili naših pričakovanj? Kako popačen je pravzaprav naš odnos do popolnosti le takrat, ko ne gre za nas, ko ne čutimo pritiska na lastni koži in mislimo, da uspeh večinoma pada z neba?

Hicham El Guerrouj je 2004. osvojil zlato medaljo v kategoriji 1.500 m in 5.000 m. Photo: Getty Images

V profesionalnem športu je čas sestavni del uspeha. Določa parametre dogodka, a tudi narekuje potek igre. Včasih se lahko preostali čas na uri zdi kot cela večnost. Spomnimo se samo dvoboja Novaka Đokovića ali katerega koli napetega dvoboja, v katerem se nam je zdelo, da stotinke odločajo ali si bomo pulili lase z glave ali skakali od veselja. Čas je v športu vse, največja kazen, ali milost. Preprosto povedano, vse je odvisno od časa in če se zgodi, da niste v pravem trenutku na pravem mestu, je kot da se vse nekako podre in prenehate ponazarjati simbol nepremagljivega bitja.
Vse več je dokazov, ki kažejo, da lahko ta energična, okrepljena želja po doseganju najboljših rezultatov povzroči vrsto izčrpavajočih misli, čustev in vedenj, ki rušijo psihično ravnovesje in kakovost življenja športnikov. Ko športnik pokaže nezmožnost sprostitve, je pretirano zaskrbljen, le-to vodi do nenehnih napadov tesnobe, kar povzroči kopičenje čustvenega in fizičnega stresa. Verjetno se poleg tega pojavijo težave s spanjem, težave z osredotočanjem na karkoli razen športa, razdražljivost in medosebni konflikti. Športniki, ki imajo ta negativni perfekcionizem, doživljajo stalen strah pred neuspehom, občutek krivde, ko pride do manjših odstopanj v njihovem režimu treninga, kažejo izjemno potrebo po nadzoru rezultatov, obsesivno telovadijo, se počutijo kronično nezadovoljne s svojimi dosežki in so v čustvenem nemiru, ker ne glede na to, koliko so uspešni, bi lahko bilo v njihovih mislih boljše, zato živijo v nenehnem stanju neuspeha. Športniki, ki so živeli v tem perfekcionističnem začaranem krogu, poročajo, da so se počutili izčrpani, osredotočeni na negativno in trpeli zaradi številnih ponavljajočih se manjših poškodb. Kljub doseganju visokih ravni so globoko nezadovoljni in ne morejo uživati ​​v svojih dosežkih.

Temu pojavu pravimo samokritični perfekcionizem, za katerim ne trpijo le športniki, ampak tudi vse več običajnih ljudi povsod okoli nas.

Ključne komponente te vrste izčrpavajočega perfekcionizma so nezmožnost pridobivanja občutka zadovoljstva iz uspeha, stalen občutek neuspeha in neustreznosti ter pretirana osredotočenost na izogibanje napakam. Čeprav so rezultati športne uspešnosti morda videti odlični, lahko cena, kako so do tja prišli, povzroči, da postanejo psihično poškodovani, saj se držijo svojega iracionalnega pomena uspeha in neuspeha. Njihova samopodoba je vezana zgolj in samo na popolnost. Nikoli nič ni dovolj dobro in vedno mora biti boljše. To se običajno ne zgodi. Ne na igrišču olimpijskih iger, pa tudi ne v življenju ljudi. Prav ta trend prisile in stremljenja k temu, da smo nekakšni nadljudje, nas dela krhke, šibke, realnost pa nas privzeto zanika v našem prepričanju, da bomo zmagali v vsaki situaciji. Ob tem se je treba zavedati, da so najboljši rezultati doseženi takrat, ko o njih sploh ne razmišljamo in da prava popolnost nikjer ne obstaja.

Nadia Comaneci je ambasadorka iniciative “Sport and more than sport”, psihološka podpora športnikom. Ta gimnastičarka je bila vedno zelo glasna glede svojega in splošnega duševnega zdravja športnikov. Photo: Getty Images

Če je že tako, spustimo žogo, umirimo se, saj vsi vemo, da je pot do vsakega prestola nedostopna in da se nanjo povzpnejo le redki ljudje, tisti, ki so pripravljeni na žrtvovanje in tveganje, da bo morda nekdo prišel tja pred njimi. Za nas ostale pa so tudi kakšne nižje nadmorske višine velika osebna zmaga, ki si zagotovo zasluži medaljo.